Izraelska fronta odrešitve

Volitve 2015 so bile velik korak v smeri samouničenja Izraela.

Odločilna večina med Sredozemskim morjem in reko Jordan je glasovala za državo apartheida, kjer demokracija počasi izginja.

Odločitev še ni dokončna. Demokracija v Izraelu je izgubila bitko, a ne vojne.

Če pa se iz tega ne bo nič naučila, bo izgubila tudi vojno.

Vsa upravičevanja in alibiji izraelske levice so nekoristni. Kar šteje so končni rezultati.

Dežela je v eksistencialni nevarnosti. Ne od zunaj, ampak od znotraj.

Kar potrebujemo je izraelska fronta odrešitve.

Druge države namreč nimamo.

Najprej je potrebno priznati, da gre za polomijo in prevzeti za to vso odgovornost.

Voditelji, ki so bili poraženi, morajo oditi. V boju za preživetje države ni dana še ena priložnost.

Boj med Izakom Herzogom in Benjaminom Netanjahujem je bil spopad med boksarjem lahke kategorije in boksarjem težke kategorije.

Zamisel o vladi narodne enotnosti je potrebno zavrniti in jo odkrito obsoditi. V takšni vladi bi Laburisti zopet igrali nizkotno vlogo figovega lista politike okupacije in zatiranja.

Kar potrebujemo je nova generacija mladih, energičnih in izvirnih voditeljev.

Volitve so neusmiljeno razkrile globok prepad med različnimi deli izraelske družbe, med Orientalci, Aškenazi, Arabci, »Rusi«, ortodoksnimi, verniki in drugimi.

Fronta odrešitve mora obsegati vse te dele družbe.

Vsak del ima svojo kulturo, svojo tradicijo in svojo vero. Vse to je potrebno spoštovati. Medsebojno spoštovanje je temelj izraelskega partnerstva.

Temelj fronte odrešitve mora biti novo, verodostojno vodstvo, ki mora biti sestavljeno iz predstavnikov vseh delov družbe.

Država Izrael pripada vsem njenim državljanom, zato nima noben del družbe ekskluzivnega lastništva nad njo.

Vedno večja vrzel med zelo bogatimi in zelo revnimi, ki v večini ustreza vrzeli med etničnimi skupnostmi, je katastrofa za vse nas.

Rešitev države mora temeljiti na vrnitvi k enakosti kot osnovni vrednoti. Realnost, v kateri na stotine tisoče otrok živi pod pragom revščine, je nedopustna.

Prihodki gornjega 0,01 odstotka prebivalstva, ki segajo v nebo, se morajo znižati na razumno raven. Prihodki najnižjih 10 odstotkov prebivalstva se morajo povečati na humano raven.

Skoraj popolna ločenost med judovskim in arabskim delom izraelske družbe je za katastrofalno tako za oba dela družbe kakor tudi za državo.

Fronta odrešitve mora bazirati na obeh ljudstvih. Prepad med njima je potrebno za dobro obeh odpraviti.

Prazne fraze o enakosti in bratstvu ne zadostujejo. Manjka jim kredibilnost.

Oblikovati se mora pristno zavezništvo med demokratičnimi silami na obeh straneh. Ne samo z besedami, ampak tudi v vsakdanjem dejanskem sodelovanju na vseh področjih.

To sodelovanje se mora izražati v obliki političnih partnerstev, skupnih prizadevanj in stalnih sestankov glede vseh področij. Temeljiti mora na spoštovanju unikatnosti vsakega od partnerjev.

Samo stalna skupna prizadevanja lahko rešijo izraelsko demokracijo in državo.

Zgodovinski konflikt med sionističnim gibanjem in palestinskim narodnim gibanjem ogroža obe ljudstvi.

Dežela med Sredozemskim morjem in reko Jordan je domovina dveh ljudstev. Nobena vojna, zatiranje ali vstaja ne bodo spremenili tega osnovnega dejstva.

Če se bo konflikt nadaljeval v neskončnost, bo ogrozil obstoj obeh ljudstev.

Edina rešitev je njuno sobivanje v dveh suverenih državah: v svobodni in neodvisni državi Palestini, ki je ob boku državi Izrael.

Delitev na dve državi ne pomeni ločitve, ampak je, prav nasprotno, recept za tesnejše sobivanje.

Meje iz leta 1967, skupaj z njihovimi spremembami, s katerimi se strinjata obe državi, so osnova za mir.

Za soobstoj dveh držav v skupni domovini je potreben partnerski okvir na najvišji ravni, kakor tudi odprte meje za pretok ljudi in blaga. V dobro obeh ljudstev so potrebni tudi trdni varnostni sporazumi.

Odprt in združen Jeruzalem mora biti glavno mesto obeh držav.

Obe strani se morata sporazumeti o razrešitvi boleče tragedije palestinskih beguncev. V to mora biti vključena njihova vrnitev v palestinsko državo, z določenimi omejitvami tudi simbolična vrnitev v Izrael ter izplačilo velikodušne odškodnine s strani mednarodnih skladov.

Izrael in Palestina bi si morala skupaj prizadevati za povrnitev judovskega premoženja v arabskih državah oziroma za izplačilo velikodušne odškodnine.

Palestinska država bo še naprej povezana z arabskim svetom, izraelska država z Judi po svetu. Vsaka od držav se bo glede emigracijske politike odločala sama.

Problem judovskih naseljencev v Palestini se bo razrešil z dogovorom o spremembah meje med dvema državama, vključitvijo nekaterih naselbin v palestinsko državo, v skladu s privolitvijo palestinske vlade, ter preselitev preostalih naseljencev v Izrael.

Obe državi bi morali sodelovati pri ustvarjanju demokratičnega regionalnega partnerstva, v duhu »Arabske pomladi«, ter se na celotnem območju upreti anarhiji, terorizmu, verskemu in nacionalističnemu fanatizmu.

Množica Izraelcev in Palestincev ne bo verjela v možnosti za mir in sobivanje, če med mirovniškima taboroma obeh držav ne bo pravega, odprtega partnerstva.

Da pa bi se takšno partnerstvu vzpostavilo, morajo organizacije in posamezniki na obeh straneh začeti že zdaj s skupno politično akcijo, stalnimi posvetovanji in skupnim načrtovanjem na vseh ravneh in vseh področjih.

Judovska narava izraelske države se izraža v svoji kulturi in povezanosti z Judi po svetu. A ne bi se smela izražati v notranjem režimu vladanja. Vsi državljani in vsi deli družbe morajo biti enakovredni.

Demokratične sile v judovski in arabski družbi morajo združiti moči in sodelovati pri vsakodnevnemu delovanju.

Mednarodni pritisk sam na sebi ne bo rešil Izraela pred samim seboj. Sile odrešitve morajo priti od znotraj.

Svetovni pritisk na Izrael lahko pomaga demokratičnim silam v Izraelu, vendar pa jih ne more nadomestiti.

Temeljne vrednote se ne bodo spremenile, spremeniti pa se bo moral način, kako se o njih pogovarja z javnostjo.

Stari slogani so neučinkoviti. Vrednote bi bilo potrebno na novo definirati in reformulirati v sodoben jezik, ki je v skladu s koncepti in jezikom nove generacije.

Vizijo o dveh državah je leta 1948 oblikovala majhna skupina utrjevalcev poti. Od takrat so se v svetu, na območju Izraela in Palestine ter v izraelski družbi zgodile ogromne spremembe. Čeprav je ta vizija edina praktična rešitev za zgodovinski konflikt, pa jo je potrebno pretočiti v nove posode.

Potrebna je politična enotnost in enotna fronta odrešitve, ki bi združila vse mirovne, demokratične in družbenopravičniške sile.

Če se bo Laburistična stranka sposobna preroditi od spodaj navzgor, potem lahko predstavlja temelj tega tabora. Če pa tega ne bo sposobna, je potrebno kot jedro fronte odrešitve ustanoviti novo politično stranko.

Znotraj te fronte se morajo nahajati raznolike ideološke sile in sodelovati pri plodni notranji debati ter izvajati družen političen boj za rešitev države.

Režim v Izraelu mora zagotavljati popolno enakopravnost med vsemi judovskimi etničnimi skupnostmi in med obema ljudstvoma, ob enem pa varovati povezanost izraelskih Judov na Jude po svetu ter povezanost izraelskih Arabcev z arabskim svetom.

Treba je narediti konec temu, da je večina bogastva v rokah enega odstotka prebivalstva na račun preostalih 99 odstotkov. Vzpostaviti je potrebno primerno enakopravnost med vsemi državljani, ne glede na njihov etnični izvor.

Družbenega sporočila ni brez političnega sporočila in političnega sporočila ni brez družbenega sporočila.

Orientalski Judje morajo biti enakovredni partnerji v državi, ob boku preostalih delov družbe. Njihovo dostojanstvo, kultura, družbeni status in ekonomska situacija morajo dobiti svoje pravo mesto v družbi.

Versko-sekularni spor je treba preložiti na čas, ko bo vladal mir. Verovanja in obredi vseh religij je potrebno spoštovati, prav tako pa sekularni pogled na svet.

Ločitev države in religije (na primer glede civilne poroke in javnega transporta ob sobotah) lahko počaka do takrat, ko bo končan boj za obstanek.

Zaščita sodnega sistema, še posebej vrhovnega sodišča, je absolutna obveza.

Različna združenja za mir, človekove pravice in družbeno pravičnost, ki vsaka v svojem izbranem polju neodvisno opravljajo svoj hvalevreden boj, morajo stopiti v politično areno in skupaj odigrati osrednjo vlogo v združeni fronti odrešitve.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.