Izraelska Trumpovka

Tudi v izraelski politiki prosperira skupina brezvestnih populistov, med katerimi prednjači kulturna ministrica brez kulture.

Objavljeno
28. oktober 2016 21.02
Uri Avneri
Uri Avneri

Kaj bo storil Donald Trump, če bo prihodnji teden izgubil volitve, kakor mu napoveduje večina anket?

Napovedal je, da bo priznal rezultat glasovanja - a le, če bo zmagal. Ta izjava se res sliši kot šala, a je daleč od tega.

Trump je volitve že vnaprej razglasil za nepoštene: volili bodo mrtvi (in vsi mrtvi volijo za Hillary Clinton), komisije na voliščih bodo skorumpirane, volilni stroji bodo prirejali rezultate ...

Ne, to ni šala. Nikakor ne.

Ni šala, ker Trump predstavlja na desetine milijonov Američanov iz nižjih slojev bele populacije, ki so jim bele elite nekoč pravile »bela sodrga«, v bolj vljudni retoriki pa se zanje uporablja izraz »modri ovratniki«, torej fizični delavci, za razliko od »belih ovratnikov« oziroma pisarniških delavcev.

Če desetine milijonov volivcev z modrimi ovratniki ne bodo priznale izida volitev, bo ogrožena ameriška demokracija. Združene države bi lahko postale banana republika, podobno kot nekatere države južno od njih, ki nikoli niso imele stabilne demokracije.

Ta problem sicer obstaja v vseh modernih nacionalnih državah, ki imajo v svojih mejah vidnejšo manjšino. Nišji sloji večinske populacije sovražijo manjšine. Pripadniki manjšin jim »kradejo« službe, še pomembneje pa je, da ne morejo biti ponosni na nič drugega, kakor na to, da pripadajo večinskemu narodu.

Brezposelni Nemci so volili za Adolfa Hilterja, ki jih je razglašal za pripadnike Herrenvolk (ljudstva gospodarjev) in arijske rase. Podelili so mu moč - in Nemčija je končala zravnana z zemljo.

Slavni Winston Churchill je nekoč izjavil, da je demokracija slab sistem, a da so vsi ostali preizkušeni sistemi še slabši.

Kar se demokracije tiče, so ZDA dolgo veljale za vzor svetu. Že kmalu po svojem nastanku so privabljale svobode željne iz vsega sveta.

Moja generacija je odrasla ob občudovanju ameriške demokracije. Spremljali smo razpad evropske demokracije in njeno utapljanje v močvirju fašizma. Občudovali smo mlado Ameriko, ki je iz samega idealizma rešila Evropo v dveh svetovnih vojnah. Demokratična Amerika je porazila nemški nacizem in japonski militarizem, pozneje pa še sovjetski boljševizem.

Naš otročji odnos se je pozneje umaknil bolj zrelemu pogledu. Podučili smo se o genocidu nad prvotnimi prebivalci Amerike in o suženjstvu. Spoznali smo, da ZDA od časa do časa zgrabi napad norosti, kakršna sta bila lov na čarovnice v Salemu in obdobje Joea McCarthyja, ki je iskal komuniste pod vsako posteljo.

Toda spremljali smo tudi Martina Luthra Kinga, doživeli prvega temnopoltega predsednika, zdaj pa bomo bržkone priča izvolitvi prve predsednice ZDA. Vse zaradi čudeža ameriške demokracije.

Potem pa pride mimo ta mož, Donald Trump, in poskuša raztrgati delikatne vezi, ki povezujejo ameriško družbo. Hujska moške proti ženskam, belce proti temnopoltim in latinoameričanom, premožne proti revnim. Vzajemno sovraštvo seje, kjer koli se pojavi.

Morda se bodo Američani znebili te kuge in bodo Trumpa poslali nazaj, od koder je prišel - v televizijo. Morda se bo Trump razblinil kot slabe sanje, tako kot so se razblinili McCarthy in njegovi duhovni predhodniki.

Upajmo. Toda vedno obstaja tudi druga možnost - da bo Trump povzročil še nevideno katastrofo: zaton demokracije, uničenje nacionalne kohezije, razpad družbe v tisoče koščkov.

Se lahko to zgodi v Izraelu? Ali tudi v Izraelu obstaja fenomen, primerljiv z vzponom Trumpa v ZDA? Ali obstaja izraelski Trump?

Obstaja, le da je v Izraelu Trump Trumpovka. Ime ji je Miri Regev.

Originalnemu Trumpu je podobna na mnogo načinov. »Stare elite« v Tel Avivu izziva na podoben način kot Trump hujska proti Washingtonu. Judovske državljane hujska proti arabskim sodržavljanom. Orientalce vzhodnjaškega porekla ščuva proti Aškenazom evropskega rodu. Neomikane proti omikanim. Revne proti vsem ostalim. Trga občutljive vezi, ki povezujejo izraelsko družbo.

Seveda ni edina svoje vrste, a vse druge pušča daleč za seboj.

Po volitvah 20. sklica kneseta marca 2015 in sestavi nove vlade je Izrael kot trop lačnih volkov popadla tolpa skrajno desnih politikov. Moški in ženske brez šarma in dostojanstva, obsedeni z volčjo lakoto po moči in pozornosti za vsako ceno, ljudje, ki sledijo le svojim osebnim interesom in ničemur drugem. Ljudje, ki tekmujejo drug z drugim za naslovnice in provokativne akcije.

Na štartni liniji so si bili vsi enaki - ambiciozni, odbijajoči, brez zadržkov. Toda Miri je sčasoma prehitela vse ostale. Vse, kar lahko storijo ostali, lahko ona naredi bolje. Za vsako naslovnico, na kateri se pojavi tekmec, se ona pojavi na petih drugih. Za vsako medijsko obsodbo tekmeca jih je ona deležna deset.

Benjamin Netanjahu je palček, a v primerjavi s tem tropom politikov je velikan. Da bi tudi v prihodnje ostalo tako, je vsakemu izmed njih zaupal službo, za katero je najmanj primeren. Miri Regev, grobi, vulgarni in primitivni ženski, je tako zaupal vodenje ministrstva za kulturo in šport.

51-letna Regev je privlačna ženska, hči priseljencev iz Maroka. Rojena je bila kot Miri Siboni v Kirjat Gatu, kraju, kjer sem bil ranjen v vojni leta 1948. Takrat je bila to še arabska vasica Irak al Nabšije, življenje pa so mi rešili štirje vojaki, eden od katerih se je pisal Siboni (ni v sorodu z Miri).

Regev je dolga leta službovala v vojski kot častnica za odnose z javnostjo, povzpela se je do čina polkovnice. Kot kaže, se je nekega dne odločila, da bo raje poskrbela za svoje odnose z javnostjo.

Že vse od prvega dne, ko je prevzela ministrski položaj, polni medije s kontinuiranim tokom škandalov in provokacij in tako počasi prehiteva vse tekmece v stranki Likud. Ti se enostavno ne morejo kosati z njeno energijo in iznajdljivostjo.

Ponosno je oznanila, da je njena naloga izločitev vseh nasprotnikov Likuda iz kulturne arene, češ da je bil »Likud izvoljen prav s tem namenom«.

Po vsem svetu vlade subvencionirajo kulturne institucije in kreativne posameznike, saj verjamejo, da je kultura ključna nacionalna dobrina. Ko je bil Charles de Gaulle predsednik Francije, ga je vodstvo policije nekoč prosilo za potrditev naloga za aretacijo filozofa Jean-Paula Sartra zaradi njegove podpore alžirskim borcem za svobodo. De Gaulle se je uprl z besedami: »Tudi Sartre je Francija!«

No, Regevova ni Charles de Gaulle. Zagrozila je, da bo umaknila subvencije vsaki instituciji, ki bi si drznila javno nasprotovati politiki desničarske vlade. Zahtevala je prekinitev programa arabskega raperja, ki je prebiral dela Mahmuda Darviša, oboževanega pesnika Palestincev in vsega arabskega sveta. Zahtevala je, da morajo vsa gledališča in orkestri, če hočejo ohraniti državne subvencije, nastopati v judovskih naselbinah na okupiranih ozemljih.

Ta teden je dosegla odmevno zmago, ko so iz Habime, »narodnega gledališča«, sporočili, da bodo nastopili v Kirjat Arbi, gnezdu najbolj fanatičnih fašističnih naseljencev. Dejansko ne mine dan brez novic o kakem novem podvigu Regevove. Njeni kolegi so zeleni od zavisti.

Temelj izraelskega trumpizma in kariere Miri Regev je globoka zamera, ki jo goji orientalska (mizraška) skupnost. Usmerjena je proti Aškenazom, Judom evropskega rodu, ki jim očitajo prezirljiv odnos do orientalcev, za katere uporabljajo izraz »drugi Izrael«.

Odkar so mi tisti štirje naborniki maroškega rodu rešili življenje v bližini rojstnega kraja Miri Regev, sem precej pisal o tragediji priseljevanja mizrahov, tragediji, ki sem jo osebno spremljal vse od začetka. Etablirana judovska skupnost je novim priseljencem povzročila mnoge krivice, večinoma ne da bi imela pri tem slabe namene. Toda največjo od teh krivic le redko omenjajo.

Vsaka skupnost potrebuje občutek ponosa, utemeljenega na preteklih dosežkih. Ta ponos je bil mizrahom, ki so prišli v državo po vojni leta 1948, prikrajšan. Obravnavani so bili kot ljudje brez kulture, brez preteklosti, kot »jamski ljudje iz pogorja Atlas«.

Ta odnos je bil deloma pogojen z zaničevanjem arabske kulture, ki ga je gojilo sionistično gibanje. Vladimir (Ze'ev) Jabotinski, desničarski sionistični voditelj in predhodnik stranke Likud, je v svojih časih napisal članek z naslovom Vzhod, v katerem je izrazil prezir do orientalske kulture, tako judovske kot arabske, zaradi njene religioznosti in nezmožnosti ločitve države in vere, kar je po njegovih besedah ovira, ki preprečuje vsakršen razvoj človeštva. Ta članek danes le redkokdo omeni.

Priseljenci iz Orienta so prišli v državo, ki je bila pretežno »sekularna«, nereligiozna in zahodna. Obenem je bila tudi zelo protiarabska in protimuslimanska. Novim priseljencem je v takem okolju hitro postalo jasno, da se morajo, če hočejo biti sprejeti v izraelsko družbo, znebiti svoje tradicionalno-verske kulture. Naučili so se distancirati od vsega arabskega, denimo svojih naglasov in pesmi. Drugače bi težko postali del izraelske nove družbe.

Pred rojstvom sionizma, ki je zelo evropsko gibanje, ni bilo sovraštva med Judi in muslimani. Ravno obratno, ko so Jude pred stoletji izgnali iz katoliške Španije, jih je le malo pobegnilo v antisemitsko krščansko Evropo. Velika večina jih je odšla v muslimanske dežele in v Otomanskem imperiju so jih sprejeli odprtih rok.

Pred tem, v muslimanski Španiji, so Judje doživeli svoj razcvet, svojo »zlato dobo«. Integrirani so bili v vse pore družbe in oblasti ter govorili arabsko. Mnogi njihovi pisci so pisali v arabščini, oboževali pa so jih tako muslimani kot Judje. Majmonid, morda največji med sefardskimi Judi, je pisal v arabščini in je bil osebni zdravnik Saladina, slavnega muslimanskega vojskovodja, ki je porazil križarje. Predniki teh istih križarjev so klali tako muslimane kot Jude, ko so osvojili Jeruzalem. Še en slavni mizraški Jud, Sadia Gaon, je prevedel toro v arabščino. In tako naprej.

Povsem naravno bi bilo, da bi bili orientalski Judi ponosni na svojo slavno zgodovino, tako kot so nemški Judi ponosni na Heinricha Heineja in francoski Judi na Marcela Prousta. Toda kulturna klima v Izraelu jih je prisilila, da so dvignili roke od svoje dediščine in se pretvarjali, da obožujejo zgolj zahodno kulturo (izjema so bili vzhodnjaški pevci, najprej kot nastopajoči na porokah in pozneje kot medijske zvezde; a zasloveli so kot »mediteranski pevci«).

Če bi bila Miri Regev kulturen človek in ne zgolj ministrica za kulturo, bi svojo silno energijo usmerila v ponovno oživitev te kulture in vrnitev ponosa svoji skupnosti. Toda to ni tisto, kar jo zanima. Obstaja pa še en razlog za to.

Mizraška kultura je tesno povezana z arabsko-muslimansko kulturo. Nemogoče je govoriti o njej, ne da bi omenili tesno vez med obema, ki se je tkala dolga stoletja, v katerih so muslimani in Judje sodelovali v korist človeštva, dolgo pred tem, ko je svet slišal za Shakespearja ali Goetheja.

Vedno sem verjel, da je obnovitev ponosa dolžnost nove generacije zagovornikov miru, ki bodo vzniknili iz mizraške skupnosti. V zadnjem času so se moški in ženske iz te skupnosti povzpeli na ključne položaje v mirovniškem gibanju. Vanje polagam veliko upanje. Oni so tisti, ki se bodo morali upreti sedanji kulturni ministrici, ministrici, ki nima nobene zveze s kulturo, in mizrahinji brez mizraških korenin.

Upam v obuditev mizraške kulture in skupnosti v Izraelu, ker lahko pripomore k miru med Izraelci in Arabci, in zato, ker lahko znova okrepi zrahljane vezi med različnimi skupnostmi, ki sestavljajo našo državo.

Kot neverna oseba imam raje mizraško religioznost, ki je bila vedno zmerna in strpna, kot fanatični sionistično-verski tabor, ki je pretežno aškenaški.

Preziram Donalda Trumpa in trumpizem. Ne maram Miri Regev in njene kulture.

***

O avtorju

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.