Tiskane izdaje
Ko mi je bilo 10 let, je moja družina pobegnila iz nacistične Nemčije. Bali smo se, da nas zasleduje gestapo. Ko smo se približevali francoski meji, je naš strah dosegel akutne razsežnosti. Potem pa je vlak prečkal most, ki je ločeval Nemčijo in Francijo. Globoko smo si oddahnili.Tokratni vzdih olajšanja je bil skoraj enak. Francija je spet poslala sporočilo svobode. Emmanuel Macron (Emmanuel je hebrejsko ime, ki pomeni »Bog je z nami«) je zmagal v prvem krogu in ima veliko možnosti, da zmaga tudi v drugem. Vendar te volitve niso zgolj francoska zadeva, ampak se tičejo vsega človeštva.
Kot prvo, prelomile so urok. Po brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa se je pojavil mit o temačnem, skrajno desnem valu (ki je fašističen oziroma blizu fašizmu), ki si bo podredil demokratični svet. Usoda je tako določila. Višja sila. Najprej Marine Le Pen, potem zoprni Nizozemec, nato pa vzhodnoevropski desničarji. Povsod bodo strli demokracijo in glede tega se ne da nič narediti. Pa pride nekdo, za katerega ni še nihče slišal, in prekine urok. Dokazal je sposobnost spodobnih ljudi, da združijo moči in spremenijo tok zgodovine. To sporočilo pa ni pomembno samo za Francijo, ampak za vse, tudi za nas v Izraelu.
Vendar volitve še niso končane, pred nami je drugi krog. Pogled na zemljevid prvega kroga je zelo skrb zbujajoč. Le Penova je osvojila velik del Francije, sever in skoraj ves vzhod. Katastrofa je torej še vedno na vidiku. Soočeni s to nevarnostjo so skoraj vsi ostali kandidati podprli Macrona, kar je zelo dostojno vedenje, še posebno od tekmecev, od katerih se ne pričakuje, da jim je Macron všeč.
Edina izjema je bi skrajno levi kandidat Jean-Luc Melencon, ki so ga podprli komunisti. Zanj sta Le Penova in Macron enaka. Za ljudi, ki poznajo zgodovino, zveni to zlovešče. Leta 1933 so nemški komunisti bolj napadali socialiste kakor Hitlerja. Pri nekaterih večjih napadih je komunistična »Rdeča fronta« celo sodelovala s Hitlerjevimi jurišniki. Po njihovi teoriji so bili tako Hitler kakor socialisti kapitalistične marionete. Prepričani so bili tudi, da bo neumni Hitler po nekaj mesecih izginil z oblasti in s tem odprl pot za svetovno revolucijo. Ko so v nacističnih koncentracijskih taboriščih sedeli poleg socialistov, so imeli dovolj časa, da se pokorijo za svojo neumnost.
Takratni francoski komunisti so se iz tega nekaj naučili. Tri leta pozneje so skupaj s francoskimi socialisti ustanovili združeno fronto. Judovski socialist Leon Blum je bil izvoljen za predsednika vlade. Zdi pa se, da je ta nauk danes pozabljen. Kljub temu se trenutno zdi, da je Macronova zmaga skoraj gotova. Inšalah, kot bi rekli naši arabski prijatelji.
Najbolj zanimiv vidik francoskih volitev (kakor tudi ameriških in celo britanskega referenduma) je konec strank. Politične stranke so stoletja prevladovale v javni sferi. Politična stranka je bila bistvena sestavina političnega življenja. Podobno misleči ljudje so ustanovili politično zvezo, objavili program, izvolili voditelja in šli na volitve. Žal ne več. Televizija je to spremenila. Televizija je zelo močan, a tudi zelo omejen medij. Ljudem prikazuje. Pravzaprav jim večinoma prikazuje glave. Najbolj učinkovita je takrat, ko prikazuje glavo, ki govori gledalcu. Televizija pa ne prikazuje političnih strank. Lahko sicer govori o strankah, a te v resnici niso vidne. Še slabše je pri predstavitvah strankarskih programov. Lahko bi jih sicer brali, a bi bilo to gledalcem dolgočasno. Zelo malo bi jih poslušalo.
Končni praktični izid je, da postaja v moderni politiki vodja vedno bolj pomemben, stranka pa vedno manj. Seveda nisem povedal nič novega, saj so to pred mano že velikokrat povedali drugi. Vendar je letos na volitvah prevladoval ta proces. Rezultat brexita je prešel strankarske meje. Laburisti, ki so imeli generacije dolgo močno podporo volivcev in s tem znatno navzočnost v parlamentu, zdaj razpadajo. Donald Trump je uradno zastopal republikance, toda - ali jih je res? Kot kaže, ga stranka prezira, ker gre pri njem praktično za sovražni prevzem. Izvoljen je bil Trump, ne stranka ali neobstoječi program.
To so izredne razmere. Kljub temu pa so se francoske volitve odvile v običajnem, tradicionalnem okvirju. Posledica je bila, da so bile vse tradicionalne stranke uničene, njihove programe pa je odpihnil veter. Iz vsega tega je izšla oseba, ki je dejansko brez stranke, brez programa in skoraj brez političnih izkušenj. Na televiziji je videti lep in tudi njegov glas je lep. Prav tako je lepa embalaža za glasove, ki so jih volivci oddali, da bi ustavili fašiste. A to ni zgolj lekcija za Francijo, ampak za ves demokratični svet.
Tudi za Izrael. Zelo pomembna lekcija. Trenutno smo že priča začetku procesa. Imamo številne ne-stranke (z ne-programi), ki si so se trdno zasidrale v knesetu.
Stranka trenutnega ministra za obrambo Avigdorja Liebermana, denimo. Kot migrant iz Moldavije je ustanovil »stranko«, ki se zavzema za naseljence iz Sovjetske zveze. Stranka nima notranjih volitev in vse kandidate izbere vodja, ki jih po svoji želji tudi zamenjuje. Stranka je brez pravega programa, od nje se zgolj širi smrad po fašizmu. Na televiziji je sam svoj predstavnik za javnost. Najprej je ostro zagovarjal protiverska načela, namenjena »ruskim« volivcem, a se počasi obrača v drugo smer. Nihče od njegovih ljudi si ga ne upa kritizirati.
Precej podobno stanje prevladuje v »stranki« Jairja Lapida, ki je sin televizijske osebnosti z načeli, ki so blizu fašizmu. Dečko je postaven in jezik mu dobro teče, a je brez pravih idej. Trenutno je po anketah priljubljenosti pred Netanjahujem. Stranka je brez programa in je zgolj njegovo osebno orodje. On sam določa vse kandidate in on sam govori na televiziji. Tudi on je bil v začetku protiverski, a se obrača v drugo smer. (V Izraelu brez verskih strank ne moreš priti na oblast. Razen, seveda, če si pripravljen – Bog ne daj! – sodelovati z arabskimi strankami.)
Moše Kahlon je nekdanji član Likuda s koreninami v severni Afriki. Pred kratkim je zbral svojo osebno ekipo, ki ni stranka v pravem smislu in nima pravega programa. Tudi on sam imenuje vse kandidate na listi. Trenutno je minister za finance.
Laburisti, ki so bili nekoč vsemogočna sila, ki je 44 zaporednih let vladala politični sceni (pred rojstvom države in po njem), so zdaj samo še bedna ruševina, podobno kot njihov francoski ustreznik. Voditelj Jicak Herzog je zamenljiv s Françoisom Hollandom.
Potem pa je tu še vrhovni gospodar televizije Benjamin Netanjahu, ki je intelektualno prazen in ki neprestano spreminja barve. Hkrati je za in proti načelu dveh držav ter obenem za in proti vsemu drugemu.
Kaj se torej lahko naučimo od Francozov? Takrat, ko je videti kakor da smo na poti v katastrofo, ne smemo obupati. Otresti se moramo fatalizma in postati optimistični. Optimizem in delovanje. Kar od nikoder se lahko pojavi nova osebnost. Na razvalinah uveljavljenih strank lahko zraste nova politična sila, ki bo zavrgla zastareli jezik levice in desnice ter bo govorila nov jezik miru in družbene pravičnosti.
Hej, ti tam! Kaj čakaš? Država čaka nate.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
