Izratina ali Palezrael?

Neki dečko je prišel na dan s šokantno inovacijo: letalo, ki ga poganja voda.

»Čudovito!« so vpili ljudje. »Pokaži nam načrte!«

»Načrte?« je rekel mož. »Imam samo čudovito idejo, tehnične podrobnosti pa prepuščam inženirjem.«

Stvaritelji načela ene države me spominjajo na tega genija. Njihova ideja je čudovita, vendar pa so kar nekaj vprašanj pustili odprtih.

Prvo vprašanje: kako bi bilo kaj takega možno doseči?

Samoumeven odgovor je: z vojno.

Arabski svet bi mobiliziral svoje vojske, Izrael bi bil poražen in zmagovalci bi uveljavili svojo voljo.

Mogoče bi bilo to možno v nekaj generacijah, a v to dvomim. V svetu jedrskega orožja se vojne končajo z medsebojnim uničenjem.

V redu, če ne z vojno, pa s »pritiskom od zunaj«.

Tudi v to dvomim. Mednarodno gibanje za bojkot Izraela je na svoj način zelo učinkovito, a zelo daleč od tega, da bi lahko Izraelce prisililo v nekaj, čemur se upira vsako vlakno njihove biti: da bi se odpovedali suverenosti. Podobno je s političnim pritiskom, ki sicer lahko Izrael prizadene in ga izolira (čeprav pa ne verjamem, da bi bilo kaj takega možno v času te ali pa naslednje generacije), a tudi to ni dovolj, da spravijo Izrael na kolena.

Ali naj prepričajo večino Izraelcev? Kdor verjame, da se kaj takega v dogledni prihodnosti lahko zgodi, je zelo odmaknjen od izraelske realnosti. Že več kot 130 let je namreč osrednje načelo Izraelcev in sionistov izraelska (oziroma »judovska«) državnost, zaradi katere so mnogi umrli. Vsi izraelski otroci so od vrtca naprej, potem pa skozi šolanje in služenje vojske, indoktrinirani, da vidijo državo take vrste kot najvišjega od vseh idealov. Ali bi ga prostovoljno zavrgli? Zelo malo verjetno.

Vendar pa zavoljo razprave domnevajmo, da načelo ene države postane na takšen ali drugačen način mogoče. Na primer, zaradi božjega posredovanja.

Kako bi takšna država delovala?

V mojih številnih pogovorih z raznovrstnimi zagovorniki načela ene države nisem niti enkrat samkrat dobil odgovora na to preprosto vprašanje. Niti enkrat. Tako kot izumitelj letala na vodni pogon, prepuščajo to vprašanje inženirjem.

Pa poskusimo.

Kako bi se država imenovala? Težko vprašanje.

Pokojni Moamer Gadafi je predlagal ime »Izratina« (zakaj ne »Palezrael«?). Na misel mi pridejo »Sveta dežela«, »Država Jeruzalem« in še druga imena. Mogoče pa samo »Združena država Izraela in Palestine« (The United State of Israel and Palestine, USIP).

Predlaganih je bilo kar nekaj zastav in himen, nekatere od njih zelo inventivne. Bo kdorkoli za njih žrtvoval svojo kri?

Toda tudi to ni pravi problem. Vprašanja se začnejo množiti šele, ko se lotimo bistvenih državnih zadev.

Kako bo država delovala na vsakdanji bazi?

Težavnost tega lahko ponazorimo s preprostim zgodovinskim dejstvom. Že od druge svetovne vojne naprej ni niti enega primera dveh držav ali dveh ljudstev, ki bi se prostovoljno združila v eno državo. Vendar pa je mnogo primerov večnacionalnih držav, ki so razpadle.

Začnimo pri Sovjetski zvezi, mogočni svetovni sili, potem pa preidimo na Jugoslavijo, Srbijo, Češkoslovaško in Sudan.

Tudi nekaterim drugi državam grozi razpad. Kdo bi si mislil, da lahko častitljivo Združeno kraljestvo postane razcepljeno? Škoti, Katalonci, Baski, Quebečani in vzhodni Ukrajinci že čakajo v vrsti. Zgolj Švica, ki jo združujejo stoletja zgodovine, se zdi, kot da je imuna. Pa tudi Bosna in Hercegovina.

Kakorkoli že, poglejmo si delovanje skupne države malo bolj podrobno.

Država mora imeti skupno vojsko. Kako bo delovala?

Bodo Judje in Arabci v istem vodu? Ali pa bodo brigade oziroma bataljoni ločeni? Če bodo težave v judovskih soseskah, ali bodo judovske enote izpolnjevale ukaze, uperjene proti lastnim bratom? Kako bodo arabske enote ravnale v primeru vojne z arabsko državo?

Bo načelnik štaba Jud ali Arabec? Se bosta izmenjavala? Kaj pa vrhovno poveljstvo? Pol-pol?

V primerjavi s policijo so zgoraj naštete težave še preproste. Bodo Judje in Arabci delovali drug ob drugem kot začasa Britanskega mandata, ko so skoraj vsi lokalni policisti pripadali skrivnim nacionalističnim organizacijam.

Kako bo takšna policija preiskovala nacionalistične zločine? Kdo bo glavni inšpektor?

Potem je tu še vprašanje davkov. Trenutno je povprečen dohodek Juda v Izraelu 25-krat večji od dohodka Arabca v okupirani Palestini. Ne, nisem se zatipkal. Ne za 25 odstotkov višji, ampak 25-krat višji!

Bodo plačevali enake davke? Kaj kmalu bi se utegnili judovski državljani začeti pritoževati, da morajo plačevati večino stroškov za socialo in izobraževanje palestinskih državljanov. Problematično.Potem pa je tu še problematika politične strukture.

Volitve bodo, se razume, splošne in svobodne. Kako bodo državljani glasovali? Na podlagi koristi za svoj družbeni sloj ali v skladu z etnično pripadnostjo?

Izkušnje mnogih držav nakazujejo na to, da ima etnična pripadnost prednost. V današnjem Izraelu je to pravilo. Med Britanskim mandatom je obstajala zgolj ena skupna stranka, komunisti pod okriljem Moskve. Na predvečer vojne leta 1948 se je razdelila na Jude in Arabce. V novi državi Izrael so se na ukaz iz Moskve znova združili, nato pa zopet razdružili. Danes gre dejansko za arabsko stranko s peščico judovskih privržencev.

Leta 1984 sem sodeloval pri oblikovanju nove stranke Progresivna lista za mir, ki je temeljila na načelu paritete: na listi so bili po vrsti Arabec, Jud, Arabec, Jud in tako dalje do številke 120.

Na dveh zaporednih volitvah smo prišli v kneset. Toda zgodilo se je nekaj nenavadnega: skoraj vsi naši volivci so bili Arabci. Kmalu zatem je stranka izginila s političnega prizorišča.

Prav gotovo bi se enako zgodilo v USIP. V parlamentu bi si stala nasproti dva bloka, ki bi se medsebojno neprestano sovražila. Sestava delujoče vladne koalicije iz ljudi na obeh straneh bi bilo izjemno težko. Poglejte si Belgijo, še ena problematična država dveh narodov.

Nekateri zagovorniki načela ene države priznavajo, da je projekt mogoč samo, če bi obe ljudstvi popolnoma spremenili svoje obnašanje in bi duh medsebojne ljubezni in spoštovanja nadomestil nacionalistično sovraštvo in prezir.

Pred približno 50 leti sem se pogovarjal s takratnim indijskim veleposlanikom v Parizu Kavalamom Madhavo Panikarjem, spoštovanim državnikom in učenjakom. Govorila sva seveda o možnostih za mir med Izraelci in Palestinci. Rekel je: »Vzelo vam bo 51 let!«

Zakaj ravno 51 let, sem ga presenečen vprašal. »Potrebna je namreč nova generacija učiteljev,« je rekel. »To bo vzelo 25 let. Ti učitelji bodo izobrazili novo generacijo učencev, ki bodo zmožni skleniti mir. To bo vzelo še nadaljnjih 25 let. Še eno leto pa bo vzela sama sklenitev miru.«

No, 51 let je mimo, pa je mir bolj oddaljen kakor kdajkoli prej.

Ženitni posredniki običajno povedo: »Zdaj se še ne ljubita, toda ko se bosta poročila in imela otroke, bosta drug drugega vzljubila.«

Mogoče. A kako dolgo bo to trajalo? Sto let? Dvesto let? Že dolgo pred tem bomo vsi mrtvi.

Glavni ugovor proti načelu ene države je ta, da bo kaj kmalu postala prizorišče neprestanega konflikta, tako kot Libanon. V državi ne bo niti dneva miru.

Največja nevarnost takšne države bi bila, da bi se z naraščanjem arabske manjšine mnogi bogati in visoko izobraženi Judi počasi odselili (nekateri so to že storili). Na koncu bi ostali samo še revni in slabo izobraženi, majhna judovska skupnost v še eni arabski državi.

Sumim, da nekateri arabski pristaši načela ene države sprejemajo zamisel prav zaradi tega razloga: da naredijo konec izraelski državi.

Izraelski Judje in palestinski Arabci so eni največjih nacionalistov na svetu. Moraš biti skrajni optimist (bolj skrajen kot jaz), da verjameš, da bo zadeva delovala.

Pošteno razkritje: nekoč sem tudi sam verjel v načelo ene države, kar je bilo še preden so si drugi ta izraz izmislili. Leta 1945, ko sem bil star 22 let, sem ustanovil skupino, ki je bila privržena ideji, da bi lahko hebrejski narod in arabski narod, povezana s skupno ljubeznijo do države, postala en narod in živela v skupni državi.

Naša ideologija je v sionistični skupnosti po vsej državi povzročila razburjenje. Vsi po vrsti so nas obsojali. Toda med vojno leta 1948, ko sem prišel v stik s palestinsko stvarnostjo, sem za vedno opustil to prelepo zamisel in bil od leta 1949 naprej eden od soustvarjalcev koncepta dveh držav.

Do pripadnikov načela ene države čutim zelo veliko spoštovanje. Njihovi nagibi so sicer občudovanja vredni in njihova vizija veličastna, a ločena od realnosti.

Naj razjasnim eno stvar: zame načelo dveh držav ni recept za ločitev in razvezo, ampak ravno obratno, za neke vrste poroko.

Že od prvega dne pred 66 leti je bilo nam, ki smo združeni v majhno skupino vzdignili prapor načela dveh držav, kristalno jasno, da morata državi, ki živita skopaj v majhni deželi, medsebojno tesno sodelovati. Meje je potrebno odpreti za pretok ljudi in blaga, gospodarstvi držav pa morata biti tesno prepleteni. Neke vrste federacija je neizogibna. Obnašanje obeh strani bi se počasi spremenilo.

Vzpostavile bi se povezave, sklepala prijateljstva in poslovni interesi bi prepričali ljudi, ki bi delovali skupaj in bi se imeli radi. Kot pravijo Arabci: Inšalah (naj se zgodi Alahova volja).

Ko me vprašajo, če je to najboljša rešitev, odgovorim: »To je edina rešitev.«

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.