Tiskane izdaje
Prvega šoka je konec. Novoizvoljeni predsednik Združenih držav je Donald Trump. Počasi se navajam na zven teh besed. Začenja se obdobje popolne negotovosti za nas, Izraelce, in za ves svet. Od loščilca čevljev do državnega vodje. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo.
Toda najprej se moramo posloviti od Baracka Obame. Odkrito povedano, Obama mi je všeč, saj je videti plemenit, načelen, pošten in idealističen. Ko so kamere prejšnji teden pokazale, kako sedi ob Donaldu Trumpu, razlika med njima ne bi mogla biti očitnejša. Obama je Antitrump. Trump je Antiobama. In vendar predsednik Obama v vseh osmih letih svojega vladanja ni storil nič, prav nič za mir na Bližnjem vzhodu. V teh osmih letih se je razcvetela izraelska ultradesnica. Zrasle so nove naselbine na zasedenih ozemljih in se precej razširile. Po vsaki novi širitvi naselbin je ameriško zunanje ministrstvo dosledno obsodilo takšno početje. In nato Benjaminu Netanjahuju namenile nekaj dodatnih milijard. Zadnje darilo je bilo največje doslej.
Ko je Obama postal predsednik, je imel nekaj zelo lepih govorov v Kairu in Jeruzalemu. Uporabil je veliko izbranih besed, ki so ostale natanko to: samo besede. Nekateri menijo, da bo Obama zdaj izkoristil zadnja dva meseca na oblasti za to, da se bo odkupil za svoje grehe in storil nekaj pomembnega za mir med Izraelci in Palestinci. Dvomim.
(Pred nekaj leti sem na nekem evropskem kongresu obtožil španskega diplomata Miguela Moratinosa, da ne naredi nič za izraelsko-palestinski mir. V svojem napadalnem odgovoru me je obtožil predrznosti. Zakaj naj bi nekdo storil nekaj za sile, ki v Izraelu zagovarjajo mir, če te sile same ne naredijo nič za mir v svoji državi?)
Ali bomo še kdaj slišali kaj o družini Obama? Ne vem. Nekako se mi zdi, da bomo čez štiri ali osem let spet videli člana te družine med kandidati za predsednika. Michelle Obama, izjemno in upravičeno priljubljena prva dama, ima vse lastnosti, ki jih kandidatka potrebuje: je temnopolta, je ženska, je zelo inteligentna in je iskrena (razen če v novi Ameriki takšne lastnosti ne bodo postale nekaj slabega).
Volilni rezultati nas lahko delno pomirjajo. Hillary Clinton je prejela več glasov kakor Donald Trump. Izgubila je pri glasovanju elektorjev. Zunanjemu opazovalcu se ta proces zdi zastarel kot kakšen dinozaver. Morda je bil smiseln, ko so bile Združene države Amerike (v množini) dejansko zveza raznovrstnih in različnih krajevnih entitet. Ti časi so že zdavnaj minili. Besedno zvezo »Združene države« zdaj uporabljamo v ednini. ZDA nekaj naredi. ZDA misli. ZDA voli. Kako se med seboj bistveno razlikujeta volivec v Arizoni in volivec v Montani? Zakaj bi moral biti glas državljana iz Oregona vreden več kakor glas državljana iz New Yorka ali Kalifornije? Elektorski glasovi so nedemokratični. Že zdavnaj bi jih morali odpraviti. Toda politične ustanove umirajo počasi, če sploh kdaj. Vedno namreč nekomu koristijo. Tokrat so Trumpu.
Podobno zastarel sistem je tudi imenovanje članov vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je izjemno vplivno, saj močno posega v zasebna življenja vseh ameriških državljanov. Dovolj je omeniti že splave in poroke istospolnih parov. Vpliva tudi na mednarodne odnose in precej drugih področij. Toda za imenovanje novih sodnikov je pristojen izključno predsednik. Novi predsednik spremeni sestavo sodišča in tako se spremenijo tudi splošne pravne in politične razmere.
V Izraelu je ravno nasprotno. Pred leti so nove sodnike dejansko imenovali stari sodniki − »prijatelj je pripeljal prijatelja«, so se ljudje radi šalili. Nato se je sistem nekoliko spremenil, sodnike vrhovnega sodišča zdaj izbira devetčlanski odbor, v katerem so trije člani sodniki, dva sta poslanca kneseta (eden iz vladne koalicije, drugi iz opozicije), dva sta vladna ministra, dva pa zastopata odvetniško zbornico. Pet članov odbora mora biti ženskega spola, eden od sodnikov v odboru je Arabec, ki ga imenujejo glede na izkušnje. Toda najpomembnejše določilo zakona je tisto, ki pravi, da mora vsako imenovanje podpreti vsaj sedem članov, torej sedem od devetih. To dejansko pomeni, da imajo trije sedanji sodniki v odboru pravico do veta na katero koli imenovanje. To velja tudi za politike. Sodnika je torej mogoče imenovati samo s kompromisom.
Doslej je takšen sistem zelo dobro deloval. Slišati ni bilo nobenih pritožb. Toda nova pravosodna ministrica, fanatična ultradesničarka, bi rada spremenila sistem. Po njenem predlogu ne bi nič več potrebovali večinske odločitve sedmih članov, od zdaj naprej bi bila dovolj večinska odločitev petih članov. Desničarski politiki bi tako pridobili odločilno moč in odpravili vpliv treh sodnikov, ki ne bi mogli več preprečevati političnih imenovanj. Temu predlogu mnogi odločno nasprotujejo in še vedno razpravljajo o njem.
Kako opisati naslednjega predsednika ZDA manj kakor dva tedna po izvolitvi? Prva beseda, na katero pomislim, je − nedosleden. O tem smo se lahko prepričali med predvolilno kampanjo. Večkrat je izjavil nasprotujoči si trditvi v istem stavku. Nekaj je povedal in nato vse zanikal. Poskušal se je priljubiti enemu delu volivcev, že naslednji trenutek je počel isto z njihovimi sovražniki.
Že v redu, bodo rekli nekateri, pa kaj potem. Kandidati govorijo marsikaj, da bi jih ljudje izvolili. To je vse res, vendar je ta kandidat pretiraval. Pokazal se je kot neprijetna osebnost, ki ne pozna olike, spodbujal je sovraštvo do temnopoltih, špansko govorečih in istospolno usmerjenih, poniževal je ženske ter ni obsojal trditev odkritih protisemitov in neonacistov. Vendar se je takšen pristop pokazal za učinkovitega, kajne? Dosegel je, kar je hotel doseči, mar ne? Zaradi vsega tega ni nujno, da se bo še naprej vedel tako, kakor se je, saj je dosegel svoj cilj. Zato bi morali pozabiti na to.
Nekateri zdaj sanjarijo o popolnoma drugačnem Trumpu − o osebi, ki se bo odrekla vsem svojim starim geslom in izjavam in bo postala razumen politik, ki bo uporabljal svojo dokazano nadarjenost za sklepanje poslov in tako dosegel vse, zaradi česar bo Amerika spet postala velika država. Kot kandidat je naredil vse, kar je bilo treba, da je bil izvoljen. Ko bo sedel v predsedniški pisarni, bo naredil vse, kar bo treba, da bo vladal.
Drugi že na začetku dvomijo o smiselnosti takšnih upov. Trump bo ostal Trump, pravijo. Kot predsednik se bo vedel prav tako nespodobno, kakor je to počel kot kandidat. Vedel se bo kot skrajnodesničarski vojni hujskač. Vsak njegov korak bo usmerjal njegov svet grdih idej. Kar poglejte, prva oseba, ki jo je imenoval na neki položaj, je bila fanatični protisemit, ki je postal njegov najbližji svetovalec.
Ne vem, kaj od tega je res. Nihče ne ve. Pravzaprav čedalje bolj verjamem, da niti sam tega ne ve. Mislim, da nas čakajo štiri leta negotovosti. Ko se bo moral spoprijeti s težavo, o kateri nič ne ve, bo ukrepal tako, kakor se bo v tistem trenutku počutil. Pri odločanju ne bo upošteval svetovalcev, zato nihče ne bo mogel vedeti vnaprej, kako se bo odločil. O tem sem precej trdno prepričan. Nekatere njegove odločitve bodo morda zelo dobre. Nekatere bodo zelo slabe. Nekatere bodo inteligentne, druge idiotske. Kakor sem že povedal: vedel se bo nedosledno. Svet se bo moral sprijazniti s tem, čeprav bodo takšne razmere zelo tvegane. Morda se bo vse dobro končalo, morda pa bodo takšne razmere povzročile katastrofo.
Ljudje so primerjali Trumpa z Adolfom Hitlerjem, vendar primerjava po mojem mnenju ni primerna. Razen svojega nemško-avstrijskega rodu nimata nič skupnega. Hitler ni bil milijarder. Bil je dejansko človek iz ljudstva, brezposeln nihče, ki je nekaj časa živel v zatočišču za brezdomce. Hitler je imel svoj Weltanschauung, trden svetovni nazor. Bil je fanatik. Ko je prišel na oblast, so se ljudje prepričevali, da se bo kmalu odpovedal svojim demagoškim hujskaškim idejam. To se ni zgodilo. Vse do dneva, ko je storil samomor, ni Hitler niti malo spremenil svoje ideologije. To potrjuje več deset milijonov žrtev, med njimi več milijonov Judov.
Trump ni Hitler. Prav tako ni Mussolini. Ni niti Franco. Je samo Trump. In to bo morda dovolj slabo. Morda. Zato pripnite varnostne pasove in se trdno držite, saj nas čaka divja vožnja z zabaviščnim vlakom.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
