Tiskane izdaje
Pred enim letom sem kot arhitekt hotela, ki je leta 1973, ko je bil zgrajen, prejel zvezno nagrado časopisa Borba za najboljšo arhitekturno stvaritev tistega leta v Jugoslaviji, prosil direktorja podjetja Hita Dimitrija Picigo, naj stori vse, da bi hotel Kanin ohranili takega, kakršen je bil tisti dan. Komaj pet let prej so bile namreč za 3,3 milijona evrov vse sobe in restavracija opremljene z novim pohištvom in novimi notranjimi vrati, obnovljen je bil glavni bazen ter dodana center za velnes in otroška igralnica, manjkali so le še nova kritina, energetska sanacija in nova preplastitev ter izolacija strešnih teras.
Na voljo je imel več možnosti. Več interesentov, med njimi zelo resen in sposoben Italijan, lastnik več restavracij v Kanadi, kamor je odšel iz Bovca, je hotel kupiti. Trije ponudniki so si prizadevali, da bi hotel upravljali, najmanj eden od njih ga je bil pripravljen oskrbovati tudi v času od konca januarja, ko so ga bili zaradi ustavitve žičnice na Kanin prisiljeni zapreti, do srede aprila, začetka poletne sezone. Poleg tega je hotel lani tudi že pridobil za več kot pet tisoč nočnih rezervacij za letos. Direktor Piciga pa se je odločil, da hotel 7. oktobra 2013 zapre.
Upravi hotela je zato naročil, da vse rezervacije prekliče, vse pogodbe, ki jih je imela sklenjene z več turističnimi in letalskimi družbami, med njimi Der Tour, Jet Air, Inghams, razdre ter potrdila o vsem tem pošlje upravi Hit. Zadnje je izrecno zahteval takratni šef pravne službe Miha Uršič. Ne prvi ne drugi pa nista poslušala večkratnih opozoril in prošenj zaposlenih, naj nikakor ne odpustita vzdrževalca hotela, saj zaradi še ne obnovljenih odprtih teras pred južnimi sobami lahko začne vanj ob vsakem malo večjem dežju resno zamakati. Njun razlog: »Ni denarja!«, čeprav v vsem letu bruto plača skrajno vestnega vzdrževalca hotela ne bi znašala več kot 15.000 evrov!
Kot v fantazijskem filmu
Imel sem priložnost vstopiti v hotel, zaprt že skoraj eno leto. Zahvaliti se moram le svoji trdni fizični in duševni konstituciji, da lahko pišem te vrstice. Razgnalo bi mi lahko srce, od žalosti ali jeze! Kajti že pogled na restavracijo, v katero teče na neštetih mestih, da je talna obloga povsem namočena, vse stropne obloge plesnive in na vrsti miz stoji voda, je dovolj za to. Ko pa vidiš sobo za sobo ter povsod po zidu in žimnicah debelo zeleno plesen, odstopajoč furnir in odpadajoč omet, ti zastane dih.2 Kot da si se znašel v fantazijskem filmu o civilizaciji, ki jo je v trenutku uničil neznan virus in je po njem ostal samo še vse prevevajoč zadah po plesni.
Škoda, ki je nastala v enem letu, že na prvi pogled znaša skoraj milijon evrov, podrobnejši pregled bo ta znesek gotovo približal dvema! In sicer zato, ker Hit, paradni konj goriške regije, v enem letu ni zmogel dodatnih petnajst tisoč evrov! Če to ni gospodarski kriminal in kraja ljudskega premoženja – kajti hotela ni ustvaril Hit in sicer še manj iz svojih prihodkov, ampak ga je za majhne denarje priposestvoval – potem nobenega od kaznivih dejanj, ki jih v časopisih najdemo vsak dan, ne smemo preganjati. S svojo odločitvijo, da stavbo, ki je že zaradi lege in razgledov iz nje gotovo še vedno najprivlačnejši hotel v Bovcu, poleg tega uvrščen v kulturno dediščino Slovenije in bi ves ta čas lahko normalno deloval ter dajal kruh številnim Bovčanom, zapre brez sprotnega vzdrževanja, je direktor Piciga nesporni in edini odgovorni krivec za sedanje stanje. Prav je, da za svoje ravnanje odgovarja in vso škodo poravna iz lastnega žepa!
Premalo vem o »slovenskih ozadjih«, da bi vzroke opisanega ravnanja lahko iskal drugje kot v preveliki samovšečnosti, v popolnem pomanjkanju presoje in drugih, za dobrega gospodarja potrebnih lastnosti obeh odgovornih. Skoraj enako velja tudi za vse druge vpletene, od bankirjev do stečajne upraviteljice.
Zadnje tragično leto hotela Kanin pa je le dobro opazen vrh vse hitreje potapljajoče se in žal ne samo simbolično ledeno-snežne gore zgornjega Posočja. Kajti če gre pri hotelu Kanin za več deset delovnih mest, jih je z ustavitvijo žičnic, ko je bilo za popravilo nezgode potrebnih le 120.000 evrov dolina izgubila, če ne celo čez sto. Direktor Piciga se je takrat še odzval kot odgovoren gospodar. Če informacije držijo, je bil namreč Hit pripravljen prispevati 80.000 evrov. Zakaj te ponudbe upravitelj žičnic ni hotel, mogel ali smel sprejeti, je vprašanje za milijon evrov (in morda tudi za slovensko policijo). Prof. Marko Jaklič je v svoji študiji na ekonomski fakulteti izračunal, da žičnice Kanin s svojo dejavnostjo spodbujajo in neposredno prinašajo gospodarstvu zgornjesoške doline na leto skoraj osem milijonov evrov. To razmerje je še precej bolj pomembno kot razmerje med neplačanim stroškom vzdrževanja in škodo, ki je zaradi tega nastala na hotelu. Pa tudi odgovornost za to, da so se žičnice ustavile, je veliko širša in sega prav do takratnega predsednika vlade Slovenije. Vse to kaže, kako malo so se vsi po vrsti – od povsem spodobnega, a premalo aktivnega takratnega župana Bovca, mimo vseh bank, do najvišjih predstavnikov slovenske oblasti – zavedali strateške pomembnosti na prvi pogled tako nebistvene podrobnosti, kot je polomljen steber (od središča oblasti komaj kaj bolj oddaljene) žičnice.
In prav ta zadnja, nalašč v oklepaj postavljena opomba, je eden od temeljnih vzrokov za sedanje stanje. Če namreč Bovec primerjamo z Mariborom, katerega gospodarski položaj prav tako ni rožnat, strošek za ponovni zagon pohorskih žičnic pa kar nekoliko višji, a jih bodo letos vseeno zagnali, lahko le ugotovimo, da jim je to uspelo zato, ker si je v njem več ljudi s strokovnimi kvalifikacijami in (tudi političnimi) zvezami prizadevalo njihov propad prikazati kot vseslovensko katastrofo, v Bovcu pa je bila že tako ali tako skrčena peščica upravljavcev kaninskih žičnic tako rekoč prepuščena sama sebi. Pri tem vsi pozabljamo, da ni prav nobene primerjave med tema dvema sistemoma: Kanin je naše edino res visokogorsko smučišče, ki marsikatero leto omogoča smučanje vse do konca maja. Odlikuje ga več odličnih prog s še več možnostmi za nove, predvsem odkar je povezan z italijanskim sistemom od Prevale do Selle Nevee. Ta nastajajoči smučarski center je zaradi izpada na naši strani prav tako na robu preživetja, čeprav bi lahko postal mednarodna znamenitost, predvsem zaradi izrazite dvojne, južno-severne orientacije, kjer je vedno mogoče najti dober sneg.
Državljanska dolžnost je zgornjemu Posočju pomagati
Kaninski žičniški sistem je bil že od začetka otrok, rojen pod nesrečno zvezdo, a je kljub vsemu vse do lani nekako shodil, se polagoma uvrščal med vodilne stebre slovenskega zimskega turizma in se že oziral po uglednejšem mestu tudi med tujimi tekmeci. Da sta bila ne le smučišče, temveč celotna bovška dolina kot evropska turistična destinacija med gosti vse bolj priljubljena, pričajo tudi številni telefonski klici in internetna pisma, ki jih je uprava hotela Kanin dobivala še več mesecev po vsiljeni odpovedi rezervacij in pogodb s turbooperaterji. Toda ne gre le za par hotelov, ampak za celotno območje dolin od Tolmina navzgor do Predila in Vršiča, ki so sicer tako lepe, da bi jih mnogi od nas najraje skrili, da bi ostale za nas same čim bolj nedotaknjene, po drugi strani pa njihovim prebivalcem vsi želimo večji kos kruha, kot si ga lahko odrežejo danes. In ker v celotnem zgornjem Posočju ni dovolj pomembnih in prodornih ljudi, da bi ga »potisnili naprej«, je državljanska dolžnost nas vseh, ki na mnenje najširše javnosti in na odločitve vlade poskušamo kakorkoli vplivati, da jim pomagamo. Zaradi vse do zdaj opisane žalosti sem največjo ironijo občutil ob Delovem članku (10. novembra) Ko se po milanskem tramvaju pretaka Soča. Če bi namreč vsaj del denarja, porabljenega za v članku opisano turistično-propagandno akcijo, pred poldrugim letom primaknili Hitovim obljubljenim 80.000 evrom, bi se življenje v Bovcu in celotni zgornji Soški dolini usodnega 25. januarja 2013 ne ustavilo, stari gostje se ne bi obračali drugam in jutrišnji gosti, ki jih z milansko akcijo poskušajo privabiti, bi imeli kje spati. Tega ne pišem iz osebne prizadetosti, čeprav tudi ta ni majhna,3 ampak zato, da bi se zganili najvišji predstavniki oblasti. Čeprav ima Bovško manj prebivalcev kot Prekmurje, ni zato nič manj naše in nič manj ne potrebuje pomoči. A te ne bi smeli deliti samo po številu ljudi, ampak tudi po tem, kaj z državnim denarjem in s pomočjo evropskih sredstev na nekem prostoru lahko ustvarimo. Prav naštete (samo v naših glavah oddaljene) alpske doline, kjer smo do danes, čeprav samo zaradi popolne nevednosti, že izgubili več milijonov evrov in zamudili več let, pa lahko, če stopimo skupaj, spremenimo v resnični raj na zemlji. Zato je skrajni čas, da se začneta za Bovško odločno in takoj zavzemati tudi oba predsednika, vlade in države.
-------
1 J'accuse (Obtožujem): S temi besedami je vplivni francoski pisatelj Émil Zola 13. januarja 1898 v časniku L´Aurore vlado obtožil antisemitizma in nezakonitega zapora Alreda Dreyfusa.
2 Moramo pa se zavedati, da se je treba zahvaliti samo mili zimi, da je strojna inštalacija v hotelu še v redu, če pa bo nastopila prava zima, se samo škoda na njih v par nočeh lahko poveča v večmilijonsko.
3 Ne le ker že drugemu nagrajenemu hotelu grozi uničenje, in to po odločitvi direktorjev istega podjetja, ampak ker je sramota in norost, da nekomu brez utemeljitve uspe uničiti uspešno in vse do včeraj skrbno ohranjeno delo oblikovalcev, obrtnikov in drugih izvajalcev, ki ga je podjetje pod vodstvom Picige, naročilo in plačalo komaj pet let prej!
Janez Lajovic, arhitekt
