Tiskane izdaje
Predstavniki slovenskih univerz kritizirajo oblast, ker da izenačuje pogoje delovanja javnih univerz in samostojnih fakultet, ki imajo zasebne ali javno-zasebne ustanovitelje. Poskušal bom pokazati, da vsaj del te kritike temelji na napačnih izhodiščih. Pri tem se bom delno skliceval na dejavnost ustanove, v kateri imam sam aktivno vlogo, na dejavnost ISH – Fakultete za podiplomski humanistični študij, ki je ena od samostojnih fakultet.
V pravnem redu, kakršnega imamo, politična oblast ne more preprečevati nastanka novih izobraževalnih ustanov, če izpolnjujejo zakonsko določene pogoje. Samostojnim fakultetam ne more vsiljevati posebnih, pravzaprav neenakih finančnih ter drugih pogojev delovanja.
Če bi se javne univerze sklicevale na to, da jih je ustanovila država, bi bil to šibak argument. Zakaj bi bila država – v resnici neka pretekla vlada, ki jo je kritizirala vsaj polovica državljanov – kot ustanoviteljica te ali one univerze bolj verodostojna predstavnica javnega interesa kot skupina državljanov, ki ustanovi samostojno fakulteto?
Pozornost pa bi morali preusmeriti od pogojev delovanja, ki morajo načelno biti enaki, k delovanju samemu. Če se postavimo na to izhodišče, lahko zavzamemo kritično stališče tako do nekaterih samostojnih fakultet kot do nekaterih članic univerz.
Nekatere fakultete – ne zgolj »samostojne« – v svojih predstavitvah neprikrito izrabljajo frustracije mladih generacij. Navajam iz predstavitve ene od novih fakultet: »Dobili boste znanje, ki obeta pestre zaposlitvene možnosti … Z njim boste hitreje dosegali cilje podjetij, ki vas bodo zaposlila … S tem znanjem boste iskani na trgu dela … Naši diplomanti se lahko zaposlijo …, sodelujemo z gospodarstvom in naslednjimi podjetji …« Skratka, obet zaposljivosti je jedro besedila, s katerim se predstavlja marsikatera visokošolska ustanova.
Je res za večino »delodajalcev« zanimivo tisto znanje, ki je od prvega semestra zasnovano in pridobljeno kot uporabno, zaposljivo znanje? Lažni obet zaposljivosti se razlikuje od zadržanih, pa vendar bolj relevantnih izjav o »poslanstvu«, ki jih dajejo ugledne ustanove v drugih državah.
Tuji zgledi
V predstavitvi ustanove, ki se na – najbrž malce spornih – lestvicah odličnosti univerz uvršča na sam vrh, ameriškega MIT, je med drugim rečeno: »Poslanstvo MIT je napredek znanja in izobraževanje študentov v znanosti, tehnologiji in na drugih področjih učenosti, kar bo najbolje služilo naciji in svetu v 21. stoletju.«
V predstavitvi ustanove je nato govor o ustvarjanju, širjenju in ohranjanju znanja, strogem akademskem študiju in vznemirljivem odkrivanju, o razvoju sposobnosti in strasti do dela, ki temelji na modrosti, je ustvarjalno in namenjeno izboljšanju človeške vrste.
Strogi, prav tako visoko kotirajoči Cambridge se predstavlja kot univerza, ki je predana predvsem znanju, svobodi mišljenja in raziskovanja. Morda je v teh izjavah o poslanstvu vrhunskih univerz nekaj nepotrebnega patosa, vendar celo tu, v središču kapitalističnega sveta, ne izrekajo za diplomante ponižujočega obeta, da bodo hitro dosegali cilje podjetij, ki jih bodo zaposlila.
Z znanjem, ki se že od prvega semestra prikazuje zgolj kot praktično, zaposlitvi namenjeno, je nekaj narobe. Zahteve dela se spreminjajo, prav tako posameznikove poklicne vloge. Prehodi od ene vrste ozko uporabnega znanja k drugi so težavni. Bistveno lažji je prehod od generičnega, temeljnega, »akademskega« znanja h konkretni problemski situaciji. »Akademsko« znanje seveda ne izključuje »prakse«, problemskih situacij, prikazov uporabnosti itd.
Vse več visokošolskih ustanov vabi k vpisu z oglasnimi sporočili, v katerih nastopajo mladi ljudje v sivih poslovnih oblekah in preostalo tovrstno ikonografijo. Ta pojav je sam po sebi sicer zgolj odsev kulture novega narcisizma, vendar ga je treba povezati z nekim pojmovanjem, ki vse bolj obvladuje »menedžerje« v izobraževanju. V njem se pojem znanja čedalje bolj umika pojmu kompetence. Izjave o diplomantu, ki bo kompetenten, vsebujejo obljubo zaposljivosti.
Kompetentnost
Dobesedni pomen besedne zveze »biti kompetenten« (lat. competens) je »biti primeren«. Najbrž ni treba posebej dokazovati, da nas ideja o proizvodnji primernih posameznikov vodi stran od humanističnega izročila, ki je vsaj delno še vedno vgrajeno v evropske univerze. Na ISH smo ta sporni izraz sprejeli zgolj kot del žargona, ki se mu pač ni mogoče izogniti. V marsikateri drugi ustanovi je izjava o kompetentnem diplomantu jedro obljube, s katero vabijo k vpisu.
Iz povedanega izhaja, da bi lahko študenti in »delodajalci« razlikovali med visokošolskimi ustanovami po kriterijih, ki so drugačni od tistih, na katere se včasih sklicujejo predstavniki univerz. Glavni kriterij ne more biti ustanoviteljstvo ali vključenost v univerze.
Marsikatero od fakultet, ki so vključene v slovenske univerze, so premotile skušnjave, ki se skrivajo v obetih kompetentnosti in zaposljivosti. Po drugi strani pa se gotovo katera od »samostojnih« fakultet tej skušnjavi ne vdaja.
Ljubljanska ISH, ki je bila prva takšna fakulteta, je po tej lastnosti bližja »stari« univerzi kot marsikatera članica univerze. Nikakor ne deluje kot »novokomponirana« alternativa univerzam, temveč je dopolnilo univerzitetnemu študiju na podiplomski stopnji, kjer včasih ni prave spodbude za takšno študentovo pot, ki bi prečila različne discipline. Z novimi bolonjskimi programi ne razvija »kompetence«, temveč omogoča študentom, da na magistrski in doktorski stopnji z vključevanjem v raziskave predvsem ustvarjajo znanje.
Dopolnjevanje
Marsikje so tovrstne dopolnilne ustanove. V Angliji, sredi Londona, letos začenja delovati Novi humanistični kolidž, ki ga vodi A. C. Greyling. Ustanovljen je bil kot »žepna«, butična univerza, letos z le 60 študenti. Na njem bosta med drugimi predavala Richard Dawkins in Steven Pinker. Diplome bo študentom podeljevala Univerza v Londonu, ki v novi ustanovi ne vidi konkurence, temveč dopolnilo. Na kolidžu prideta na enega profesorja le dva študenta, kar je za velike univerze – tudi naše – nepredstavljivo razmerje. Morda bo v novih bolonjskih programih na »starem« ISH razmerje podobno.
Je slabo, če lahko profesor svoj čas posveti le štirim ali petim študentom, ki so pred težko nalogo, da bi v magistrskem ali doktorskem delu preiskali neki vidik družbe in kulture, v kateri živimo?
V Sloveniji je pred časom nekdo podprl nove samostojne fakultete z argumentom, da tam profesor »poskrbi« za bistveno več študentov kot na javnih univerzah. Je to res argument? Če bi sodili po tem prispevku k javni razpravi in po nekaterih zadnjih potezah oblasti, je nevarnost za visokošolsko izobraževanje v tej družbi večja, kot se zdi.
*****
Dr. Janez Justin je redni profesor za lingvistiko govora in teorijo družbene komunikacije na ISH – Fakulteti za podiplomski humanistični študij.
