Javno zdravstvo – javna politika

Če kdo ni strokovno kompetenten in samozavesten za odprte vsebinske debate, za funkcijo, kot je ministrska, verjetno ni zrel.

Objavljeno
08. marec 2018 17.38
Alojz Ihan
Alojz Ihan

To pišem zvečer, po popoldnevu, prebitem na seji zdravstvenega sveta, formalno najvišji strokovni zdravstveno-politični avtoriteti pri nas. Čeprav smo osrednji strokovni posvetovalni organ ministrice za zdravje, se mesečnih sestankov udeležujem iz veselja do pogovorov z eminentnimi kolegi, ki znajo zaradi dolgoletnih izkušenj v različnih segmentih zdravstva probleme zamejiti na bistvo. Tako v debati nastanejo argumenti in sklepi, ki jih nihče od nas kot posameznik ne bi bil zmožen sam oblikovati.

Zanimivo je, da se ministrica sej, na katerih ji je praktično brezplačno (večini se nam niti ne da izpolnjevati formularjev za sejnine) na voljo ekipa dvajsetih kompetentnih ljudi, ne udeležuje. Z izjemo začetnih, ko smo še vsi lahko prijazno sadili rožice. Dvajset hiperzaposlenih strokovnjakov, profesorjev akademikov, direktorjev … se potrudi zgodaj popoldne, ko v centru Ljubljane ni parkirišč, priti na ministrstvo, ministrica pa se ob tem ne zmore z dvigalom spustiti tri nadstropja do sejne sobe v pritličju. Termini za seje so določeni za mesece naprej in po nekaj letih mi je jasno, da gre za sistematično izogibanje.

Ministrica se mi po svoje smili. Ljudje, ki se izogibajo soočenjem, tega ne počnejo zaradi svojih presežkov, ampak primanjkljajev. Bodisi da prikrivajo svoje neznanje in strah, da bi jih kompetentnejši sogovorniki »odpeljali« in zapeljali v odločitve, ki bi jih pozneje obžalovali, bodisi sledijo zacementiranim agendam (navadno po naročilu drugih), ki jih ne smejo spreminjati ne glede na dejstva, ki bi se izkazala v odkritih strokovnih debatah.

Če bi bil sam v njeni koži, ob njeni očitni neizkušenosti z zdravstvom in še ob revščini strokovno (ne)kompetentnih ljudi, ki jih imajo na ministrstvu, ne bi hotel zamuditi niti ene priložnosti za pogovor z izrazito kompetentnimi dolgoletnimi zdravstvenimi praktiki. Če bi bila ministrica, denimo, danes na seji, bi na podlagi izvrstno predstavljenih podatkov radiologov ugotovila, da je čakanje na radiološko diagnostiko v Sloveniji pretežno posledica finančnega (ne)planiranja dovoljšnjega števila preiskav. Pri aparaturah smo za četrtino pod povprečjem EU, ampak to je naše realno mesto v vseh pogledih. Podobno je tudi pri zdravnikih radiologih. Glede na EU pa so pri nas aparature in zdravniki tako in tako bistveno premalo izkoriščeni, ker Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ne financira preiskav v takšnem številu, kot jih ljudje potrebujejo. Raje dajemo denar za bolniške in kakšno obdukcijo kot za zdravje. Če pride torej pri nas bolnik na diagnostiko prepozno, to ni strokovna napaka, ampak načrtovan politični umor.

Če bi ministrica prišla na sejo, bi videla številke na lastne oči. Če jih ne bi razumela, bi ji četa vrhunsko izkušenih strokovnjakov vse natančno in potrpežljivo razložila. Razen če beži ravno pred tem, da bi bila v javni razpravi soočena z resnico, po kateri bi morala bodisi izpolniti svojo dolžnost do bolnikov bodisi odkrito izjaviti, naj bolniki … Pa ji niti tega ne bi bilo treba, saj če bi ministrica prišla na sejo, bi slišala, da še več nepotrebnih stroškov nastaja zaradi neurejenosti informacijskega sistema in birokratskih pravil pri financiranju diagnostike. Številne radiološke preiskave zdravniki tako povsem nepotrebno podvajajo, celo početverjajo. Zato bi več denarja, s katerim bi sistem moral izpolniti svojo dolžnost do bolnikov, lahko v veliki meri prihranili z boljšim strokovnim in informacijskim delom.

In če bi ministrica še naprej sedela na včerajšnji seji, bi opazila zgroženost vseh članov zdravstvenega sveta ob novici, da je v predlogu zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki ga poskuša tik pred zdajci poriniti skozi parlament, ostala nevzdržna opredelitev, po kateri bo minister (in v njegovem imenu zdravstveni svet) določal in posodabljal seznam zdravstvenih storitev. To je neizvršljiva, absolutistična kompetenca, ki verjetno ni dana niti severnokorejskemu zdravstvenemu ministru in lahko popolnoma ustavi zdravstveni sistem. Seznama zdravstvenih storitev in metod izvajanja v Sloveniji namreč sploh še nimamo, niti nimamo neodvisne regulatorne institucije, ki bi ga vodila in posodabljala. Če naenkrat birokratsko predpišemo nekaj, kar se zdaj dela po navdihu in sili razmer v vsaki zdravstveni ustanovi posebej, lahko za naslednja tri leta zapremo bolnišnice, zamrznemo bolnike in se vsi skupaj lotimo dela. Izdelava seznama storitev, na katerega je v novem zakonu vezano financiranje, je zato izjemno obsežno, nekajletno strokovno in usklajevalno delo, ki v času sprejetja zakona ni še niti na začetku, zato bo zakon že od samega začetka neizvršljiv.

Seveda zaradi zakona ne bomo ustavili zdravstva, ampak to bo še en udarec pravni državi – zaradi takšnih zakonov se ustvarja prepričanje, da zakonov ni treba spoštovati. Zdravstveni svet je o tem že pred več kot letom obvestil ministrico. V tem času še ni prejel nikakršne povratne reakcije ali popravljenega čistopisa. Kot ni prejel nikakršnega pojasnila na zahteve, da ministrstvo končno vsaj na najbolj kompetentnih mestih jasno pove, kakšni so načrti z otroško srčno kirurgijo. Toliko o spoštovanju stroke!

Osnovni pogoj za operativnega zdravstvenega ministra je, da se je zmožen vsaj nekaj ur natančno in vsebinsko pogovarjati z zdravstvenimi strokovnjaki in pri tem celo uživati – človek mora biti po naravi dovolj radoveden in vesel, ko izve nekaj novega. In biti zmožen neobremenjenega sprejemanja odločitev, ki niso vnaprejšnje politične agende, ampak do njih pripeljejo argumenti. V tem je smisel javnih razprav in politike. Če nekdo ni dovolj strokovno kompetenten in samozavesten za odprte vsebinske debate, za javno funkcijo, kot je ministrska, verjetno ni zrel – tudi če je upokojenec.

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

***

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.