Tiskane izdaje
Naziv osebnosti leta 2017 po izboru revije Time je prejela paleta ljudi, imenovanih »The silence breakers« (Lomilci tišine), ki so lani javno spregovorili o razširjenih spolnih zlorabah in nadlegovanju v različnih javnih sferah. Večina od njih je žensk, ki so hollywoodskega mogotca Harveyja Weinsteina obtožile spolnega nadlegovanja, druge pa so svoje zgodbe delile na družbenih omrežjih pod oznako #MeToo.
Svet – aktualno
»The silence breakers« so povzročili enega najhitrejših preobratov v naši kulturi vse od 60. let prejšnjega stoletja,« je poudaril urednik revije Time, Edward Felsenthal, saj se je novembra kar 700.000 kmetic v Mehiki udeležilo protesta v znak solidarnosti s hollywoodskimi igralkami. Leta 2017 so prelomile tišino tudi mnoge druge žrtve – tako v Veliki Britaniji kot tudi v evropskem parlamentu ter drugih javnih institucijah v Evropi in po svetu. Evropska komisarka Cecilia Malmström je poudarila, da se je proti nasilju nad ženskami treba boriti. »Poskrbeti moramo, da nimamo le gibanja #MeToo po vsem svetu, ampak da sprejmemo konkretne ukrepe,« je pozvala.
Slovenija – aktualno
Pravna ureditev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu je v Sloveniji ustrezna in primerljiva z zakonodajami drugih sodobnih demokratičnih držav. Žrtve imajo zagotovljeno formalnopravno varstvo in zaščito, in sicer na podlagi Ustave RS in Zakona o delovnih razmerjih, ki prepoveduje diskriminacijo, spolno nadlegovanje in drugo nadlegovanje ter trpinčenje. Kaznivost spolnega nadlegovanja in šikaniranja (mobinga) na delovnem mestu ter kršitev temeljnih pravic delavcev je ustrezno opredeljena tudi v Kazenskem zakoniku RS. Tovrstna dejanja kot zavržna, neetična in nemoralna opredeljujejo mednarodni pravni dokumenti s področja človekovih pravic, na primer Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), Listina EU o temeljnih pravicah, pa tudi vsi etični kodeksi institucij v javnem sektorju.
Dejansko stanje v Sloveniji pa vzbuja skrb. Še posebej zato, ker tega nočemo priznati, niti se o problematiki pogovarjati, kaj šele sprejeti ukrepe, ki bi stanje izboljšali. Da je tovrstnih primerov v Sloveniji ogromno, je bilo v zadnjih mesecih že velikokrat zapisano in podkrepljeno s podatki. Tudi o tem, kakšne možnosti ima žrtev. Ta lahko molče trpi in prenaša napade na lastno integriteto ter se popolnoma podredi interesom in navodilom nadlegovalca, ki je običajno nadrejeni – tudi če so ta neracionalna, za institucijo škodljiva ali celo nezakonita. Lahko se upre in si tako delovne razmere v kolektivu še poslabša, največkrat do te mere, da ji delodajalec odpove delovno razmerje, nemalokrat nezakonito. Nazadnje obstaja še možnost, da sama da odpoved in s tem ogrozi svojo materialno eksistenco.
Žrtev, ki šikaniranje prijavi, je praviloma »v javnosti« napadena in mora kljub jasni zakonski dikciji, da je dokazno breme na delodajalcu, skozi ves postopek neutrudno dokazovati, kaj se je zgodilo, ter podoživljati vsa neprimerna in nezakonita ravnanja delodajalca, ki mu jih je – tudi zato, ker lahko ta brez posledic laže – zelo težko dokazati. Njeni sodelavci se, v strahu pred izgubo službe, največkrat ne spomnijo ničesar ali pa so – iz strahu ali pa zaradi obljubljenih nagrad, lastne nesposobnosti ter moralne in etične oporečnosti – pripravljeni celo lagati. Sodni postopki se vlečejo več let, pri čemer žrtev ves ta čas ne dobi odškodnine, ne nadomestila, velikokrat tudi nove službe ne, poleg tega mora sodne postopke plačevati iz lastnega žepa. Storilec, ki postopke plačuje z javnim denarjem (ko gre za javno institucijo), se nad žrtvijo znaša, vlaga vsa možna pravna sredstva in postopke zavlačuje, tudi kadar je povsem očitno, da objektivno nima nobenih možnosti za uspeh na višji instanci, zavedajoč se, da žrtev s tem dodatno šikanira in izčrpava.
Na podlagi navedenega ne preseneča konkretni podatek, da je leta 2016 kar devet od 31 udeleženk podjetniškega usposabljanja Zavoda za zaposlovanje RS v Novi Gorici (namenjenega višje in visoko izobraženim brezposelnim ženskam, ki so se želele podati na samostojno poslovno pot), »pristalo« na Zavodu zaradi različnih oblik šikaniranja in nadlegovanja! Večina se jih je sama umaknila z delovnega mesta, ne da bi sprožila postopke za zaščito svojih pravic; to so storile le tri, dve sta se kasneje z delodajalcem poravnali in le ena – spodaj podpisana – sem svojo pravico in resnico iskala ter jo tudi dosegla na sodišču. To je Slovenija.
Univerza na Primorskem/rektor Marušič – aktualno
Pred kratkim, decembra lani, je bila izdana drugostopenjska sodba zaradi šikaniranja na delovnem mestu. Z njo je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani v celoti pritrdilo prvostopenjski sodbi, v kateri je nedvoumno ugotovljeno, da je tožena stranka, Univerza na Primorskem (UP), dolžna izplačati žrtvi, torej spodaj podpisani, odškodnino za škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu in zaradi diskriminatornega ravnanja delodajalca.
Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka je sodišče izdalo sodbo, zdaj pravnomočno, s katero je nedvoumno ugotovilo za vsak konkreten dogodek posebej, da je delodajalec oz. rektor UP dr. Dragan Marušič ravnal pravno nedopustno v več opisanih primerih, protipravno, ravno tako v več opisanih primerih, zaposleno žalil, verbalno napadel, prizadel in ponižal, jo večkrat spravil v neenakopraven položaj ter ravnal v nasprotju s predpisi. Posebej je sodišče obrazložilo primer, ko zaposleni ni bila omogočena volilna pravica na rektorskih volitvah, kot tudi ne volilna pravica na volitvah za dekana Fakultete za turistične študije – Turistica, čeprav je bila habilitirana višješolska učiteljica, kar je bilo »v nasprotju s predpisi UP – torej protipravno in diskriminatorno dejanje«, navaja sodišče.
Postopek pred komisijo, katere namen so objektivna ugotovitev dejstev in zaščita žrtve ter preprečevanje nadaljnjih povzročiteljevih dejanj, je sodišče ocenilo kot nedopusten (v komisiji, v kateri je člane imenoval rektor sam, so bili tudi nekateri pravniki in akademiki z najvišjimi nazivi!) ter potrdilo, da je bila zaposlena pred komisijo obravnavana kot storilka, in ne kot žrtev, »kar vse je bilo v nasprotju z namenom in duhom lastnih navodil UP, kako ravnati v postopku z žrtvijo in zaščititi žrtev, ki prijavi trpinčenje«, še ugotavlja sodišče.
Dogodek, na katerem je Dragan Marušič, rektor UP, zaposleni izrekel neprimerne, nedopustne, žaljive besede in ji bodočo službo pogojeval s konkretnimi ravnanji, povezanimi predvsem z volilnimi aktivnostmi, pa je sodišče opredelilo kot »verbalno spolno nadlegovanje« in obrazložilo: »Takšno govorjenje o tožnici kot ženski v okoliščinah, ko sta na sestanku sama, je neprimerno in je prizadelo dostojanstvo tožnice, ki se je počutila ponižano.« Prav tako je pravnomočna že tudi sodba v prid spodaj podpisani, potem ko sem vložila tožbo delodajalca zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja; višje sodišče je potrdilo, da je bila odpoved nezakonita, zaradi česar je bila izplačana že tudi odškodnina.
UP oz. njen aktualni prvi človek, Dragan Marušič, se odgovornosti za svoja dejanja otepa s sprenevedanjem, da se sodba glede šikaniranja glasi na univerzo, in ne na rektorja, s čimer želi manipulirati z informacijami in javnostjo.
Ta pravnomočna sodba je osnova za začetek kazenskega postopka proti storilcu; ovadbo na podlagi suma storitve kaznivega dejanja šikaniranja ter drugih kaznivih dejanj sta podala Inšpektorat RS za delo ter spodaj podpisana že kmalu po nezakoniti odpovedi delovnega razmerja. Prav tako je osnova, da pristojno ministrstvo in sindikat sprožita postopke za uveljavitev regresnega zahtevka za odškodnino, ki jo mora plačati univerza, neposredno storilec Dragan Marušič, rektor UP. Ker gre v primeru trpinčenja za naklepna dejanja, namreč odpade odškodninska odgovornost delodajalca. Če UP (oz. njegova odgovorna oseba Dragan Marušič, rektor UP) od storilca Dragana Marušiča skladno z zakonodajo ne bo zahtevala povračila, je pristojno ministrstvo dolžno sprožiti postopke zaradi njegovega nevestnega dela v službi in oškodovanja javnih sredstev.
Visokošolski sindikat Slovenije je po izdaji pravnomočne sodbe k ukrepanju v tej zadevi pozval organe Univerze na Primorskem, zlasti upravni odbor, da sproži postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga povzročitve finančne in moralne škode univerzi ter od rektorja zahteva povračilo stroškov, ki jih je univerza imela zaradi njegovih nezakonitih ravnanj v zadnjem in preteklih pravnomočno končanih sodnih primerih.
Za odgovorno in etično državljanstvo
V duhu sodobne družbene in politične etike lahko na koncu zapiševa, da so temelji vseh demokratičnih ustanov zaobseženi v kulturi sobivanja med svobodnimi in avtonomnimi posameznicami in posamezniki, ki uživajo medsebojno spoštovanje brez vsakršne primesi samovolje, poniževanja, nasilja (vsakršnega), manipulacij ali drugih zlorab. To velja tako za odnose med spoloma (kot je izpostavljeno v primeru kampanje #Me Too) kot za vse druge odnose, ki od moralnih subjektov zahtevajo spoštovanje temeljnih vrednot sobivanja. Univerza je skupaj z drugimi institucijami integralni del demokratičnih ustanov in njen rektor bi moral biti zgled odgovornega in etičnega upravljanja in delovanja.
Žal v Sloveniji državljanke in državljani iz dneva v dan opažamo, da kot družba še nismo razvili dovolj senzibilnosti za primere, ko posamezniki ali posameznice zlorabljajo svojo moč ter s tem uničujejo tisto, kar bi sicer moralo vzpostavljati skupno platformo družbene in etične odgovornosti, ki je temeljni del demokracije in razvoja sleherne družbe. Dokler kot državljani, skupaj in posebej z odgovornimi nosilci javnih pooblastil (vlada in ministrstva, nadzorni sveti, upravni odbori itd.), ne bomo sposobni nesporno obsoditi ravnanj, kakršna so opisana v tem prispevku, ter resno in jasno pozvati k odgovornosti nosilcev javnih pooblastil, ki jih kršijo, toliko časa tudi kot družba ne bomo sposobni vzpostaviti višjih standardov in zahtev družbenega sobivanja v naši državi. Načela družbene in politične etike so imunski sistem vsake urejene demokratične družbe in v družbah z visokimi standardi integritete bi ob vsaki hujši zlorabi temeljnih načel upravljanja in družbenega sobivanja ta imunski sistem hitro in jasno odreagiral.
––––––––––––––––––––––––
Ta zapis je bil posredovan tudi predsedniku Republike Slovenije, Borutu Pahorju, predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije, dr. Milanu Brglezu, ter predsedniku Vlade Republike Slovenije, dr. Miru Cerarju, s pozivom, da se do opisanih ravnanj rektorja UP, dr. Dragana Marušiča, opredelijo, jih javno obsodijo in sprejmejo ukrepe, ki bodo stanje v državi in družbi na opisanem področju izboljšali.
Astrid Prašnikar,
dr. Lenart Škof
visokošolska učitelja
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
