Tiskane izdaje
Ustvarjanje virtualnih elektronskih simbolov
Seveda tako stanje stvari ni posledica nekakšnega naravnega delovanja nevidne roke trga. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) v 123. členu prepoveduje, da bi Evropska centralna banka (ECB) kreditirala Evropsko unijo (EU), države članice (vključno z njihovimi regionalnimi in lokalnimi enotami) ali njihove osebe javnega prava. Prepovedano je tudi, da bi ECB kupila obveznice neposredno (primarni trg) od teh izdajateljev. Člen 124 PDEU prepoveduje, da bi si EU, države članice in njihove javnopravne osebe zagotovile kakorkoli privilegiran dostop do finančnih institucij.
Oba člena »evropske ustave« skupaj državam dejansko sporočata: pri reševanju potreb po financiranju ste v istem košu z zasebnimi posojilojemalci, zato mora biti vaša proračunska politika do bankirjev prijazna. Nimate dostopa do centralne banke in nimate privilegiranega dostopa do zasebnih bank. Zato bodite raje prijazni do bankirjev in jih poslušajte, ko zahtevajo omejitve referenduma, prodajo državnih podjetij, nižanje plačne mase in razgradnjo javnega sektorja. Naredite to – sicer ne boste dobili sredstev za financiranje niti tiste okrnjene javne potrošnje, kot so jo bankirji milostno pripravljeni dovoliti.
To je trenutno veljavno pravo. Člena 123 in 124 PDEU je mogoče delno razlagati bolj ali manj fleksibilno, kar pa ima očitne meje. Najprej je treba poudariti, da ima prepoved centralnobančne monetizacije deficitov (torej tega, da centralna banka posoja denar državi) upoštevno in izkustveno pomembno podstat, mimo katere ne morejo niti socialno progresivni komentatorji. Centralna banka pač lahko ustvarja kredite iz niča. Gre v resnici za »tiskanje denarja« oziroma, natančneje, za ustvarjanje virtualnih elektronskih simbolov na računu države pri centralni banki. Starejšim bralcem, ki se spominjajo zloglasnega beograjskega »Topčiderja« (lokacija Narodne banke Jugoslavije) gredo ob omembi takega postopka upravičeno lasje pokonci. Nedvomno nenadzorovano tiskanje denarja lahko vodi v visoko inflacijo, hiperinflacijo in padec deviznega tečaja valute. Vprašanje je le, ali to pomeni, da si ne moremo niti zamisliti delujočega sistema monetarne politike, ki bi se izognil neljubim zgodovinskim zablodam, po drugi strani pa bi države manj prepuščal na milost in nemilost finančnim plenilcem ter bonitetnim agencijam.
Na »trgu idej« že dlje časa obstaja logična, prepričljiva in koherentna intelektualna doktrina, ki monetarno in fiskalno politiko vidi popolnoma drugače kot neoliberalno usmerjena EU. To je Sodobna teorija denarja (Modern Money Theory – MMT). Samo zato, ker mora nedvomno premagati veliko utemeljenih pomislekov, še ne pomeni, da si ne zasluži temeljite razprave.
Sporočilo MMT
Glavno sporočilo MMT je preprosto. Gradi na sistemu prosto drsečih valut, ki niso krite z zlatom ali drugo količinsko omejeno surovino in niso po uradnem tečaju pri nacionalni centralni banki zajamčeno zamenljive v kakšno tujo valuto. Drugače povedano, odvisne so od zaupanja vanje. Evro je že zdaj takšna valuta. V nasprotju z območjem evra pa si MMT zamisli monetarno suvereno državo, torej državo, ki ima določen politični nadzor nad svojo centralno banko, ta centralna banka pa sme in mora kreditirati neposredno državo. Omejen politični nadzor nad centralno banko seveda ne pomeni jemanja strokovne avtonomije tej ustanovi, ampak le to, da mora centralna banka slediti splošnim političnim usmeritvam vlade, med katerimi je v sistemu MMT tudi zasledovanje polne zaposlenosti in gospodarske rasti. Centralna banka torej ne more biti zvesta le vrednoti stabilnosti cen oziroma nizke inflacije. Ne previsoka inflacija je le eden od enakovrednih ciljev, ki jih poskuša uresničiti centralna banka, pri čemer tudi ni razloga, da bi se vztrajalo pri tako zelo nizki inflaciji, kot to počne ECB (največ približno dvoodstotna inflacija na leto). Koristi investitorjev v finančne instrumente s fiksno obrestno mero namreč ne morejo biti krovni družbeni cilj.
Država v sistemu MMT v ekonomskem smislu ni gospodinjstvo. Ne more priti v položaj, ko bi postala glede obveznosti v lastni valuti nelikvidna ali insolventna. Takšna država prav tako ni s kakšno zunanjo prisilo omejena glede ravni svoje domače javne porabe. Centralna banka namreč državi vedno lahko odobri kredit, s katerim bo ta financirala deficit ali refinancirala obstoječe dolgove v domači valuti. Ta kredit se državi plasira brez obresti ali po zelo nizkih obrestih. Plačujejo se le te morebitne obresti. Glavnic kreditov centralne banke načelno nikoli ni treba odplačati in se trajno podaljšujejo.
Niti ni mišljeno, da bi se država vedno ali redno financirala na opisani način. Če lahko na primarnem trgu po ugodni ceni proda obveznice zasebnim investitorjem, za to ni potrebe. Če pa državnih obveznic ni mogoče prodati po dovolj visoki ceni (torej z dovolj nizkimi obrestmi), intervenira centralna banka, natisne denar in sama kupi obveznice. Večino časa bo že sama možnost takšne intervencije centralne banke zagotovila, da bodo ponudbe zasebnih investitorjev za državo zelo ugodne. Za zasebnike postanejo državne obveznice zelo varna naložba; tudi v primeru finančne krize ni možnosti, da ob zapadlosti obveznice ne bi bile plačane. Država bo za njihovo poplačilo po potrebi vedno dobila denar od centralne banke. Cene državnih obveznic postanejo tudi na sekundarnem trgu zelo stabilne in tako so zares varna in priporočljiva naložba za pokojninske in zavarovalniške sklade. Danes gledamo, kako so padci cen državnih obveznic naredili strahotne luknje v bilancah finančnih družb. Seveda navedene ugodne plati MMT veljajo le, če se država zadolžuje predvsem v lastni valuti in če ne izkorišča operacij centralne banke za pokrivanje obveznosti v tuji valuti. Tiskanje denarja za nakup tuje valute namreč izkustveno pelje v padec deviznega tečaja, veliko podražitev uvoženega blaga in posledično tudi v podražitev domačega blaga. Mogoča je celo hiperinflacija kot v Weimarski republiki.
Jasno je, da se MMT ne boji trajno naraščajočega nominalnega javnega dolga. Tveganje nezmožnosti plačila (»default«) oziroma refinanciranja ne obstaja. Očitno je, da je MMT potencialno čudovit, vendar tudi potencialno nevaren instrument. Njeni zagovorniki to priznavajo in odgovarjajo na najpogostejše očitke.
MMT ni primeren za neresne in korumpirane države ter za zapravljive vlade. Javnofinančna disciplina je potrebna. Vendar ni prav nobenega razloga za arbitrarne in preveč toge matematične omejitve deleža dolga v BDP ali dopustnega deficita, kot je fiskalno pravilo. Namesto tega MMT opazuje, kakšne so vsakokratne posledice tekoče monetarne in fiskalne politike. Raven javnih izdatkov ni previsoka takrat, ko preseže neko magično, vnaprej določeno mejo. Previsoka je, ko ima negativne učinke, torej, ko obstaja visoka inflacija, ker je povpraševanje večje od kapacitet rasti ponudbe. Prenizka je tedaj, ko obstaja neprostovoljna nezaposlenost.
Deficiti so pri MMT lahko višji in dlje trajajoči kot pri neoklasični pravovernosti. Niso pa neomejeni. Država mora še vedno razumno in gospodarno ravnati z javnimi sredstvi, čeprav mora do tega priti v normalnem demokratičnem procesu, ne prek brutalne discipline finančnih trgov, magičnih formul in bruseljskih izsiljevanj.
MMT je idealen za EU
MMT sprejema do razumne mere višjo inflacijo, če je to cena za doseganje polne zaposlenosti. Osnovna logika večje javne porabe v recesiji in manjše javne porabe v gospodarski ekspanziji, vsekakor velja tudi za MMT. Prav v recesiji je za povečano javno trošenje najmanj verjetno, da bo privedlo do visoke inflacije. Nezaposlenih ljudi in neizkoriščenih kapacitet je takrat pač veliko – večja ponudba denarja v takih razmerah ne privede do dviga cen, ampak do angažmaja ljudi in kapacitet ter do povečanja ponudbe proizvodov in storitev na trgu. Zato mora v recesiji vlada vbrizgati velike količine denarja v gospodarstvo, ta denar pa najlažje dobi od svoje centralne banke.
Kakšen namen imajo v takšnem sistemu davki? Zakaj ne bi država preprosto vseh svojih izdatkov v lastni valuti financirala prek centralne banke? Davki imajo pod MMT namen nižanja kupne moči zasebnikov ter manjšanja agregatnega povpraševanja, saj je to nujno, da se prepreči previsoka inflacija. Imajo tudi redistributivni namen. Prav tako sistem MMT lahko dobro deluje predvsem v okolju, ki ima izravnano trgovinsko bilanco in ni preveč odvisno od uvoza. Sicer lahko nastane inflacija in devalvacija, ko se oslabljena valuta porablja za nakupe deviz za tuje produkte in storitve, ki jih domače gospodarstvo ne zmore proizvesti. MMT je idealen za EU. Mimogrede, Japonska je sposobna brez težav zdržati orjaške javne dolgove vse do dvesto odstotkov BDP prav zato, ker že zdaj deluje bolj ali manj, kot bi bila v sistemu MMT.
Sklepe, predloge in izvedbe MMT bo mogoče uveljaviti šele v drugačnem institucionalnem okolju. Četudi je o tem mogoče realno razmišljati šele dolgoročno, je o MMT in drugih alternativnih družbeno-ekonomskih doktrinah treba živo in kritično razpravljati že zdaj. Alternativa je namreč teza, da država ne more nikoli narediti ničesar prav in da jo je treba radikalno zmanjšati. To pa je politično stališče, ki v elitnih krogih prevladuje danes.
––––––
