Tiskane izdaje
Procesu privatizacije državnega premoženja v Sloveniji je že na začetku uspelo uničiti temelje korporativnega upravljanja, ki so se vzpostavili ob vstopu v OECD. Mercator je bil pred tednom prodan mimo zakona o prevzemih, kar je še vedno nepojasnjen fiasko državnega regulatorja Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Morda prav zato, ker zakon o prevzemih ne dopušča niti pogojevanja niti zavlačevanja, sploh pa ne zniževanja cene, kar so bile tri značilnosti dolgoletnega prodajnega postopka. Zgodba o prodaji Heliosa razkriva dejanja, ki bi jih v državah z zrelimi kapitalskimi trgi že obravnavale nadzorne agencije, namesto da to delo opravljajo sindikati in mediji. Oba primera razkrivata dejstvo, da država pravzaprav ni slab gospodar, dokler nastopa kot lastnik podjetij. Slab gospodar postane takrat, ko jih začne prodajati.
Ta teden je zaznamovala novica, da Slovenski državni holding razmišlja o tožbi proti vladi zaradi njenega sklepa o ustavitvi privatizacije. To je sicer prvovrstni nesmisel, vendar ga je treba resno pretresti zato, ker za njim stojijo finančni minister vlade, menedžment Slovenskega državnega holdinga (SDH) in OECD, ki so sočasno izvedli javni napad na vlado. Noben od naštetih ni nepoučen ali umsko prikrajšan, zato usklajena igra proti vladi v prid hitri privatizaciji ne more biti naključje. Zato se moramo danes resno ukvarjati z absurdno idejo, da bi uprava SDH tožila lastno skupščino.
Ideja je očitno porojena iz frustracije nad vmešavanjem vlade v privatizacijsko veselico, ki je svetovalcem pri nakupu Mercatorja navrgla milijonske provizije. Kdo ve, koliko si kdo obeta od večjih in lažjih transakcij, ki so trenutno na mizi. Argument jeznih se opira na tri točke. Prvič, SDH je (po zakonu o SDH) samostojen pri svojem odločanju, zato se vlada ne sme vmešavati v njegove odločitve. Drugič, SDH lahko samostojno proda 15 državnih podjetij na podlagi soglasja državnega zbora iz leta 2013. Tretjič, vlada je z ustavitvijo privatizacije kršila zakon, ker je to v nasprotju s soglasjem parlamenta in ker se s tem vmešava v delo SDH.
Izkrivljeno razumevanje
Vsi trije argumenti temeljijo na izkrivljenem razumevanju pravil upravljanja in površnem branju slovenske zakonodaje. V času Janševe vlade je nastal zakon o državnem holdingu, ki bi moral iti na referendum, če tega ne bi preprečilo ustavno sodišče. Zakon je bil tako slab, da ga ni bilo mogoče izvajati. Vlada Alenke Bratušek je zato maja 2013 v državni zbor vložila predlog sklepa, po katerem naj bi takratni SOD in drugi državni skladi dobili dovoljenje za prodajo 15 podjetij in s tem izpolnili zahteve EU. Soglasje parlamenta je dalo Sodu, Kadu in drugim državnim skladom dovoljenje za privatizacijo 15 državnih podjetij. To dovoljenje, ki nima statusa zakona, ampak status pooblastila, je ostalo relevantno vse do sprejetja zakona o slovenskem državnem holdingu marca 2014, ki je uredil upravljanje državne lastnine na ravni zakona, žogico pa s tem vrnil na ministrstvo za finance, ki bi moralo pripraviti strategijo upravljanja. Nekateri menijo, da je soglasje kljub sprejetju zakona o SDH še vedno veljavno vse do sprejetja strategije. Glavni pomislek se kaže v tem, da soglasje za prodajo ni skladno z določili zakona, ki zahteva, da strategija določi, kolikšni in kateri deleži se smejo prodajati. Soglasje, ki namreč dovoljuje prodajo celih podjetij prejudicira zakon, ki pred morebitno prodajo zahteva odločitev o tem, katere naložbe so strateške in katere ne. Zato obstaja velika verjetnost, da soglasje ni več veljavno, s tem pa je v negotovost postavljena pravna osnova privatizacije.
S tem pa še ni konec težav. Drugi argument trdi, da se vlada vpleta v samostojnost dela SDH, ki naj bi bila zakonsko zagotovljena. Čeprav so mediji korektno poročali, je večina jeznih prezrla dejstvo, da je vlada ob sprejetju sklepa o ustavitvi privatizacije izvedla skupščino SDH, šele ta pa je upravi SDH naložila odlog. Da bi razumeli ta korak, je treba pogledati v zakon o SDH. Kritiki tega zakona smo opozarjali, da je SDH samostojen zgolj na papirju. Zakon o SDH namreč zapoveduje, da SDH deluje po slovenski gospodarski zakonodaji (ZGD-1) in da je njegovo upravljanje urejeno na običajen način. SDH ima upravo, nadzorni svet in skupščino delničarjev, ki jo predstavlja Vlada Republike Slovenije (38. člen) kot zastopnik lastnika, ta pa je v celoti Republika Slovenija. Vlada torej sedi na dveh stolih, enkrat kot politični organ in regulator ter drugič kot lastnik znotraj SDH. Ko torej zakon govori o samostojnosti SDH, govori o samostojnosti skupščine (vlade), nadzornega sveta in uprave pred posegi politike. Ko vlada glasuje kot skupščina SDH uporablja pooblastila, ki so dana skupščinam delničarjev, zato ne gre za politično vpletanje, ampak za normalno izvajanje pravic delničarja, na kar je opozorila tudi Globokarjeva iz službe vlade za zakonodajo.
Grožnja SDH je brezpredmetna
Zato je argument o nezakonitem vmešavanju vlade v delo SDH naravnost smešen. Vlada je namreč po zakonu del SDH in ne izvaja zunanjega, ampak notranji vpliv. Kritiki so torej zelo površni. Vlada kot politični organ ni vplivala na SDH. Zahtevo po ustavitvi privatizacije je podala skupščina SDH. Zato je grožnja SDH, da bo tožil vlado, brezpredmetna. Gre v resnici za to, da hoče menedžment SDH tožiti lastnika, ker mu ne pusti, da bi se prosto igral z državno lastnino. Tožba uprave proti lastniku bi verjetno lahko bila uvrščena med izjemne posebnosti slovenskega upravljanja državne lastnine.
Ostaja le še vprašanje ali skupščina sme posegati v odprodajo naložb podjetja. Ker SDH deluje kot gospodarska družba zanjo veljajo standardna določila pristojnosti skupščine, ki pravijo, da uprava sicer samostojno vodi posle, vendar pa o povečanju ali zmanjšanju kapitala odločajo lastniki, torej skupščina. Ker privatizacija lahko pomeni zmanjšanje kapitala je nujno, da o privatizaciji vsakega posameznega podjetja na koncu odloča vlada, ki sestavlja skupščino SDH. Iz vseh teh razlogov bi morali biti bolj previdni glede tega, ali je vlada res večkratno kršila zakon. Namesto dvojne kršitve se nakazuje, da je vlada imela dvakrat prav. Prvič zato, ker njena pristojnost odločanja o prodaji izhaja iz njenih pristojnosti kot skupščina SDH. In drugič zato, ker je mogoče, da soglasje o prodaji državnih podjetij z ustanovitvijo SDH ni več veljavno.
Grožnje in izsiljevanja lastnikov s strani mnedžmenta brez trdne pravne osnove pomenijo preobrat na slabše v korporativnem upravljanju podjetij v Sloveniji. Tako vedenje namreč vodi v razlaščanje delničarjev, kar je slaba reklama za odpiranje kapitalskega trga, saj je to glavna zadeva, na katero so vsi investitorji zelo pozorni. Izražajo pa interes elit, da v času, ko država prestaja spremembo oblasti izvedejo privatizacijo. Da se je med jeznimi znašel minister za finance ne preseneča, saj se mu izteka zadnja priložnost, da bi kot minister sodeloval pri privatizaciji državnega premoženja (čeprav bi njegov javni napad na vlado moral pospremiti pospešen izstop iz vlade). Ne preseneča niti odziv AmCham ali Združenja menedžer, ki jim je posel bliže od vsega drugega.
Ob vseh jeznih odzivih na odločitev vlade, da ustavi privatizacijo do izteka volitev, pa najbolj izstopa kritični odziv OECD. Če odziv domačih krogov lahko pojasnimo z močno vpetostjo v interesne sfere finančne industrije, ki si od privatizacije obeta bogate provizije in nov biznis, je toliko teže razumeti obžalovanje OECD. Ta namreč nima pooblastil, da bi Sloveniji narekoval privatizacijo, ampak mora spodbujati izboljševanje standardov upravljanja podjetij v državni lasti. OECD pozitivo stališče do privatizacije upravičuje s tem, da naj bi ta privedla do izboljšanja upravljanja v Sloveniji z vnosom pozitivnih praks, ki jih prinesejo novi investitorji. Toda prav privatizacija Heliosa in prodaja Merkatorja je močno znižala standarde korporativnega upravljanja. Vlada je skladno s fiduciarno odgovornostjo ravnala kot dober gospodar, ko je ob zaznanih nepravilnostih zamrznila privatizacijo do sestave nove vlade. OECD bi moral to prepoznati kot del dobre prakse namesto, da se hote ali nehote s svojo kritiko postavi na stran tistih, ki jim je pomembnejši dobiček kot izkupiček od prodaje državnih podjetij.
––––––
Dr. Andrej Rus, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani
