Tiskane izdaje
Ob pripravi novele Zakona o visokem šolstvu so se ponovno pojavile polemike o slovenščini kot jeziku znanosti. To je dobro. Žal pa nekateri zapisi prikazujejo, da uporaba tujega jezika in vključevanje tujih študentov izključuje možnost odgovorne skrbi univerz za slovenski jezik. Poleg tega ti zapisi ne upoštevajo v zadostni meri razvojnih sprememb in aktualnega odzivanja univerz nanje.
Temeljno poslanstvo sodobnih univerz je ustvarjanje novega znanja, prenos znanja na študente z izobraževanjem in služenje skupnosti. Slednje ne pomeni le nudenja storitev gospodarskim in drugim organizacijam, temveč v razmeroma majhnih skupnostih, kot je slovenska, še posebej utrjevanje kulturne identitete, tudi s skrbjo za materni jezik. Hkratno izpolnjevanje navedenih nalog je zahtevno, a mogoče. To dokazujejo številni primeri univerz, vključno z Univerzo v Ljubljani.
Znanost je univerzalna
Ustvarjanje novega znanja oziroma znanstveno raziskovanje je temelj dejavnosti vsake univerze. Znanost je od vsega začetka univerzalna, ne pozna nacionalnih meja; tudi ne po tistem, ko so bile vzpostavljene nacionalne države in se je raziskovanje začelo izvajati v različnih nacionalnih jezikih. Razumljivo je, da nacionalni jezik ohranja svojo polnovrednost le, če je zmožen poimenovanja in sporočanja novih raziskovalnih izsledkov. Hkrati je vrednost raziskovalnih izsledkov preverljiva le na mednarodni ravni, kar pa je v današnjem globaliziranem svetu mogoče samo z uporabo svetovni znanstveni skupnosti razumljivega jezika. To mesto si je izborila predvsem angleščina, ki ji priznavajo primat tudi drugi veliki svetovni jeziki, vključno s kitajskim. Da bi izpolnjevali obe poslanstvi, nacionalno - identitetno in univerzalno - znanstveno, se od raziskovalcev pričakuje najmanj dvojezičnost. Zato Univerza v Ljubljani za akademsko napredovanje raziskovalcev in posebej učiteljev kot pogoj postavlja ne le objavljanje v najboljših svetovnih revijah, ki praviloma izhajajo v angleščini, temveč tudi objavljanje v slovenskem jeziku. Z objavami v slovenščini raziskovalci razvijajo nove pojme, jih poimenujejo in kot učitelji prenašajo na mlajše generacije.
Učni jezik na naših univerzah je slovenski. Vendar izobraževanje, če naj dosega cilje kakovosti, ne more potekati zgolj znotraj nacionalnih meja in v maternem jeziku. Z izobraževanjem v slovenščini se krepita jezikovna zmožnost in kulturna identiteta mlade generacije. Z izobraževanjem v tujem jeziku, vključevanjem tujih študentov in opravljanjem dela študijskih obveznosti na tujih univerzah, se krepijo občutek mlade generacije za kulturno pestrost, njena zmožnost za učinkovito komuniciranje v različnih kulturnih okoljih ter zmožnosti za učinkovito delo pri domačih in tujih delodajalcih, katerih poslovanje je vse bolj globalizirano. Tudi če univerze v izobraževanje ne bi vključevale tujih študentov, bi iz navedenih razlogov kazalo del izobraževanja izvajati v tujem jeziku.
Zmotna je argumentacija, da se univerze zavzemamo za tuje študente predvsem zaradi finančnih učinkov. Tuje študente, ki prihajajo iz držav EU in držav, s katerimi ima Slovenija sklenjene bilateralne sporazume (npr. države bivše Jugoslavije), vključujemo pod enakimi pogoji kot domače, torej brez dodatnih plačil. Interes za njihovo vključevanje in posredovanje slovenskih študentov tujim univerzam je predvsem v ostrenju spoznanj in občutka za druge kulture, pridobivanje jezikovnih veščin, primerjava tujega univerzitetnega okolja z domačim ter v določenem obsegu tudi nadomeščanje najboljših slovenskih študentov, ki odhajajo na študij na tuje univerze.
V študijskih procesih so možnosti za združevanje maternega in tujega jezika različne. Na Univerzi v Ljubljani smo v letu 2015 sprejeli več kot 1600 študentov tujih univerz in nanje poslali več kot 1300 svojih študentov. Število študentov na izmenjavi se povečuje. Zanje uporaba nacionalnih jezikov praviloma ne pride v poštev, saj so na naših oziroma tujih univerzah le semester ali dva. Večina univerz po svetu zato posamezne programe, dele programov in posamezne predmete tem študentom ponuja v angleščini. Seveda to ne pomeni, da domačim študentom dovoljujemo, da na določenem strokovnem področju ne bi usvojili strokovne terminologije tudi v slovenskem jeziku. Gre za dodatno urjenje tujega jezika, ki ga bodo morali študenti kasneje vse bolj obvladovati v delovnih okoljih. Na drugi strani tujim študentom na izmenjavi ponujamo tudi možnost spoznavanja s slovenskim jezikom, pa čeprav le za krajši čas. Interes za slovenski jezik je med gostujočimi študenti izjemen.
Imamo tudi tuje študente, ki se na našo univerzo vpisujejo za celotno obdobje študija. Teh je že več kot dva tisoč in njihovo število narašča. Od njih pričakujemo, da se bodo naučili slovenskega jezika in ga uporabljali kot delovni jezik svojega študija. Prav zato na Univerzi v Ljubljani pripravljamo poseben program »pripravljalnega leta«, ki bo namenjen tujim študentom za učenje slovenskega jezika in spoznavanje okolja, v katerem bodo študirali in živeli daljši čas. Upamo, da nas bo pri tem podprlo tudi resorno ministrstvo.
Odprtost do okolja
Podoben pogled kot na študente imamo na tuje učitelje. Če pridejo na krajše obiske in izvedejo nekaj predavanj ali del predmeta, ne moremo pričakovati, da bodo to storili v slovenščini. Takih učiteljev je na Univerzi v Ljubljani med štiristo in petsto letno. Drugače gledamo na trajnejša sodelovanja s tujci, ki jih je trenutno med našimi učitelji le dobrih trideset in premalo, glede na mednarodne standarde. Da bi jih pridobili več, smo iz pogojev izločili vnaprejšnjo habilitacijo in znanje slovenščine. Od gostujočega učitelja v času gostovanja, ki traja do dveh let, pričakujemo, da se bo v tem času naučil slovensko in hkrati zadostil rednim habilitacijskim pogojem.
Povsem mogoče je, da univerze izpolnjujejo svoje kulturno in jezikovno poslanstvo hkrati s poslanstvom povezovanja naše skupnosti z mednarodnim prostorom. To na Univerzi v Ljubljani že počnemo, odgovorno. Predlog novele Zakona o visokem šolstvu omogoča, da bomo odgovornost za kulturno in jezikovno poslanstvo lažje ter bolje izpolnili. Načrtujemo jo posebej opredeliti v jezikovni strategiji Univerze. Pot izključevanja skrbi za jezik in kulturo na račun internacionalizacije ali internacionalizacije na račun slovenščine je nedopustna. V prvem primeru bi osiromašili jezik in kulturo ter oslabili nacionalno identiteto. V drugem primeru bi se zgodilo enako, a v nekoliko daljšem časovnem obdobju. Kakovost in mednarodni ugled Univerze bi z njenim zapiranjem namreč padla do te mere, da bi izgubljali tudi vse več domačih študentov. Na koncu bi večina študirala v tujih jezikih na tujih univerzah in slovenščina ne bi imela komu služiti.
Sodobne razmere narekujejo odprtost do okolja. Na odprtost moramo biti vnaprej pripravljeni z dejavnim združevanjem slovenskega in tujih jezikov ter z učenjem slovenščine za tujce doma in na lektoratih za slovenščino na tujih univerzah. Zgodovina od protestantizma dalje, ki je botroval vzpostavitvi nacionalne kulture in umetnosti, nas uči, da so bila obdobja njunega razcveta vedno povezana z veliko odprtostjo do drugih kultur ter s proaktivnim soočanjem z njimi.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Prof. dr. Ivan Svetlik
rektor Univerze v Ljubljani
