Kabinet anarhistov

V našem intelektualnem okolju še vedno straši podoba anarhije kot kaosa, nasilja in padajočih bomb. Anarhija je sicer, tako kot vsi tovrstni koncepti, težko opredeljiva, a njeno jedro je v resnici težnja po svobodi ter prevpraševanju vsakršne avtoritete in prisile. Anarhist ni kabinetni navdušenec nad Bakuninom, Kropotkinom ali Malatesto, temveč član skupnosti, ki temelji na prostovoljnem, nehierarhičnem in decentraliziranem sodelovanju, kooperativnem delu, organizaciji »od spodaj«, medsebojni pomoči in skupnem odločanju o stvareh, ki zadevajo vse. (Ni čudno, da anarhije nihče ne mara – ne komunizem, ne fašizem, ne naša zahodna demokracija. Vsem je namreč skupno to, da bi radi ljudem »od zgoraj« urejali življenje.)

Noam Chomsky, od najstniških let simpatizer anarhizma, je v nekem intervjuju dejal, da je edina institucija sodobnega zahodnega sveta, ki vsaj malo spominja na anarhijo, univerza. Predavatelji si sami izbirajo, o čem in kdaj bodo predavali, kaj in kako raziskovali. Minimalna birokracija in redno spodobno plačilo jim omogočata svobodno in nenadzorovano ustvarjanje ter izzivalno delo s tistim slojem družbe, ki že tradicionalno najraje dvomi o vsakršnih avtoritetah, tudi univerzitetnih.

Te misli so me navdale z nostalgijo in me pahnile leta nazaj, v čase dodiplomskega študija na ljubljanski filozofski fakulteti, ko smo hodili z živordečimi indeksi in se nam o elektronskih ocenah še sanjalo ni, izpit smo, če ni bil pogoj za napredovanje v višji letnik, lahko delali tudi več let pozneje, in tudi pavzirali so – iz najrazličnejših razlogov – mnogi. Vse se je dalo zmeniti, tudi prestaviti že določeno ali nadomestiti zamujeno. A to je bilo še pred tako imenovano bolonjsko reformo.

Doktorski študij sem nadaljevala v Krakovu, kjer so reformo že – menda uspešno – vpeljali. Na uvodni uri so povedali, da za nas, doktorande, to pomeni predvsem to, da nismo več »mladi znanstveniki«, ampak le še »stari študentje«. Stari študentje smo morali hoditi na obvezna predavanja z mladimi študenti ter redno opravljati izpite, prav tako se je od nas pričakovalo, da se vključujemo v tisto, čemur so vzvišeno pravili »univerzitetno življenje«: organiziranje konferenc, urejanje birokracije, nakupovanje in naročanje hrane, pranje prtov, pospravljanje, pomivanje in podobno. Mnogi moji kolegi so to z veseljem počeli, gnalo jih je nenapisano pravilo, da s tem utrjujejo svoje (bodoče) mesto v profesorskem sestavu. A občasno je bila vendarle potrebna tudi odzgornja motivacija.

Tako je nekoč na sestanku direktorica inštituta stara filologinja, članica stranke Liga poljskih družin in podpornica nacionalistične organizacije Vsepoljska mladina, pa tudi avtorica ene najboljših knjig o Dostojevskem, kar sem jih kdaj brala, predstavila načrt organizacije bližajoče se konference. Med pomembnejšimi nalogami je bil tudi sprejem ruskih profesorjev na letališču. Profesorica je dvignila prst in dejala: »Morate se elegantno obleči in se spodobno vesti, ruskim gostom morate dati vedeti, da so prišli v latinsko civilizacijo.« Ko sem po sestanku stopila k njej in ji rekla, da žal nimam časa za pomoč pri organizaciji tega pomembnega dogodka, me je brez besed črtala s seznama »prostovoljcev«: ne samo za tisto konferenco, ampak za vse konference, ki jih je organizirala njena katedra, naprej – bržkone je slutila, da bom s svojo držo skazila vtis latinskosti njene civilizacije.

Disciplinirani so bili tudi profesorji: mentor mi je v eni izmed svojih sicer redkih izpovedi potarnal, da jim bolonjski sistem z neštetimi kolokviji vsak semester in poročili o učinkovitosti ne pusti dihati, da so nedavno dobili še okrožnico, v kateri vodstvo od njih zahteva, da trideset odstotkov svojega časa posvetijo iskanju dodatnega financiranja projektov, da članke piše ponoči in/ali na službeni poti ter da že redno vsaki dve leti junija, ob koncu akademskega leta, pristane v bolnici: lani je dobil hudo vnetje slepiča, dve leti prej herpes zoster. Podobno je z mlajšimi kolegi: docent je tedaj zaslužil šeststo evrov na mesec, in če je želel preživeti družino, je v času, ko ni predaval ali organiziral konferenc, poučeval na zasebnih osnovnih šolah, če je znal jezike, pa še prevajal za najrazličnejše agencije.

Drugačno vzdušje je vladalo v tajništvih: tajnice, poltajnice in njihove namestnice, ki menda predstavljajo več kot šestdeset odstotkov kadra na Jagelonski univerzi, so listale kataloge, ustvarjale spletne trgovine in barantale s parfumi. Ponujale so jih tudi vsakemu, ki si je upal zmotiti njihovo službeno čajanko, in če je pokazal zanimanje za dišave, so mu postregle s čajem ter trači iz intimnega življenja profesorjev, koga pa.

Po doktoratu sem odšla od tam, a stike z mentorjem ohranjam. Za božič mu navadno napišem nekaj prazničnih besed in nekaj malega o svojem »življenju in delu« pa povprašam, kako je kaj. Vedno mi odgovori, sicer z nekaj tedni zamude, a vendarle: da je po starem, da se utaplja v predavanjih, izpitih, (nedobljenih) projektih in poročilih, a da je, se za konec kislo nasmehne, vsaj penzija vsak dan bliže.

Ne spomnim se, iz katerega leta je tista misel Chomskega. Zagotovo ni včerajšnja. Po mojih nedavnih izkušnjah je univerza daleč od anarhije. No, razen če zadnjo razumemo v pavšalnem vsakdanjem pomenu: kot rušenje. Rušenje utrdbe birokracije, prisile in discipliniranja. A za to bi morala pasti tudi kakšna »bomba«. Ne bojmo se: v času skrajne individualizacije in z njo povezanih občutij nemoči, strahu pred prihodnostjo in (posledičnega) konformizma je to le pobožna želja, nostalgična vizija. Kabinetnih anarhistov, kajpada.

***

Urša Zabukovec je doktorica literarnih ved, prevajalka in esejistka. 
Živi v Španiji.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.