Tiskane izdaje
Vedno sem bil anglofil. Tudi ko sem bil kot mladenič član teroristične organizacije, ki se je posvečala izgonu Britancev iz dežele. Takrat sem delal v odvetniški pisarni, katere stranke so bili tudi Angleži. Vsi so mi bili všeč. (Za nas, kolonizirane, so bili vsi Angleži.)
Britanci so se mi vedno zdeli zelo racionalni ljudje, ki se znajo obvladati, so zmerni in niso naklonjeni izkazovanju čustev.
A glej, kako zelo neracionalno se odločajo glede zgodovinsko pomembne stvari in dopuščajo, da jih njihovo zavračanje »tujcev« pri glasovanju vodi in zablodi.
Vse skupaj je bilo, kolikor je le mogoče, ne-Britansko.
Britanci se ponašajo, da so izumili sodobno demokracijo. Njihova »elita« si ni nikoli delala iluzij glede običajnega državljana (in veliko pozneje glede običajne državljanke). Britanski volivci niso odločali o usodnih zadevah, ampak so izvolili ljudi, ki so bili bolj usposobljeni kot oni za odločanje o usodnih zadevah. Ljudi, ki so se priučili za to delo oziroma so bili za to delo rojeni.
Demokratično izvoljeni voditelji britanskega ljudstva so pogosto čutili rahlo prikrit prezir do ljudi, ki so jih izvolili. Tipični britanski voditelj Winston Churchill je rekel, da je »najboljši argument proti demokraciji petminutni pogovor s povprečnim volivcem«.
Kakršenkoli plebiscit je torej striktno nasproten značaju britanske demokracije. Referendum povzroča neodgovornost. Določena oseba sledi svojim bežnim čustvom in bi lahko glasovala drugače takoj naslednji dan, ko je že prepozno. Glas »za« ali »proti« po trenutnem navdihu je lahko za mnoge ljudi zelo nedoločen, še posebej ko je rezultat odvisen od enega ali dveh odstotkov. (Referendum bi moral dobiti vsaj 60- ali 75-odstotno večino.)
Prejšnji teden se je izkazalo, zakaj je referendum neodgovoren. Večina - majhna večina - Britancev je demokratično izglasovala odhod iz Evropske unije.
Zakaj, za božjo voljo?
Po televiziji in v tisku je bilo objavljenih na tisoče komentarjev ter podanih na tisoče razlag. Vendar pa se na koncu vse skupaj zoži na eno stvar: Britanci so bili siti vseh žab, Hunov in drugih »tujcev«, ki jim hočejo dopovedati, kaj je za njih dobro.
K vragu z njimi!
Še živo se spominjam čudovitega britanskega posterja po padcu Francije leta 1940: »V redu, potem pa sami!« Britanci moje generacije bodo za vedno pomnili duha tega slogana.
Toda zdaj ni leto 1940. Svet je šel naprej in gre še kar naprej. Z »Brexitom« se je sicer lahko igračkati, a je katastrofalen.
Od vseh razlag za to odločitev je najbolj prepričljiva ta, da vlada v demokratičnem svetu naraščajoči gnus, celo odpor, proti obstoječi politični srenji.
Zdi se, da mnogi Britanci niso volili za ali proti Brexitu, ampak za ali proti uveljavljenim strankam.
Takšno razmišljanje je spodbuda za skrajne fašistične stranke povsod naokoli, v nekaterih deželah pa tudi za radikalne levičarske stranke. Donald Trump je nezakonski otrok takšnega razmišljanja. Prav tako pa v bolj všečni obliki tudi Bernie Sanders.
V Izraelu prevladuje enako razmišljanje. Še bolj. Dan po Jomkipurski vojni leta 1973 se je sprožil spontan protest: »Dovolj, siti smo vas!« (ali »Dovolj, gnusite se nam!«). Z oblasti je odnesel Goldo Meier in Mošeja Dajana. To razmišljanje še danes prevladuje.
Demokratičen svet je sit politične srenje. Na politike gledajo povsod kot na skorumpirane plačance ultra bogatih. Ali pa, da »niso v stiku z realnostjo«.
Brexit je del tega svetovnega trenda. Gre za glas protesta, ki ima malo opraviti z referendumskim vprašanjem. EU je videti kot utelešenje nedemokratične birokracije zgornjega, elitističnega razreda, ki je kopija »elite« v domači deželi. Zatorej, stran z njo!
Takšno stališče je otročje. Kot bi malček brcal svojo mamo.
A je več kot to, veliko več.
Je zadnja utrdba nacionalizma in korak nazaj za človeštvo.
Sem nacionalist. Prepričan sem, da je človeštvo še vedno na stopnji nacionalizma in da nobena vera ali »-izem« na tej stopnji človeškega razvoja ne moreta preseči nacionalizma.
Komunizem je poskusil in po stoletje dolgem boju propadel. Fašizem, ki je hotel biti nadnacionalen, je poskusil in pogorel. Krščanstvo je poskusilo in omagalo. Kadarkoli so te in podobne vere poskusile nasprotovati nacionalizmu, so bile zatrte.
Najbolj očiten primer bi bil lahko komunizem. Ko je Sovjetsko zvezo napadla Nemčija, se je oprijela »patriotizma«. Povsod kjer so združevali komunizem z nacionalizmom, je komunizem uspeval. Tako kot v Vietnamu.
Sionizem je bil zmagovit, ker je judovsko religijo spremenil v sodobno izraelsko nacijo.
Zakaj je nacionalizem pred 250 leti postal stanje duha? Zato ker je njegova duhovna vsebina odgovarjala stvarnim okoliščinam. Gospodarski, vojaški in komunikacijski razvoj je zahteval še večje entitete. Majhne regionalne entitete kot so Škoti, Korzičani in Baski niso zmogle izpolniti teh zahtev. Prav tako se niso mogle same braniti in tekmovati z večjimi gospodarskimi enotami, zato so se pridružile novim nacionalnim državam. Tako so nastale Velika Britanija, Francija, Španija, Nemški rajh in Italijanska republika.
Ta realnost postaja zelo hitro staromodna. Gospodarstvo je postalo globalno, atomska bomba je orožje velikih sil, svetovno podnebje lahko rešimo zgolj s skupnim naporom vsega človeštva, internet in mediji združujeta človeška bitja brez obzira na meje. Nacionalna država ne more obstati v izolaciji.
A človeška čustva se ne spreminjajo tako hitro kot stvarna realnost. Ljudje se oprijemajo starih idej. Nacije imajo še vedno čvrst oprijem okoli svojih državljanov. Vse mednarodne nogometne tekme izražajo to zelo jasno in glasno. Nogometni huligani so pravi odsev svojih nacij.
Tukaj so prave korenine brexita. Nacionalizem se upira regionalni in globalni logiki. Bori se za obstoj in se oklepa preteklosti. Tako kot tkalci v igri nemškega dramatika Gerharta Hauptmana iz leta 1892. Da bi ohranili zastarelo gospodarsko ureditev od katere so bila odvisna njihova življenja, so uničevali nove stroje industrijske dobe.
Zgodovina je lahko prav zabavna. Ena od posledic gibanja za večje post-nacionalne entitete je razdružitev nacij 19. in 20. stoletja. Če se je suverenost odmaknila od Londona, Pariza in Madrida k Bruslju, potem za Škote, Korzičane in Baske ni potrebe po obstanku v večji naciji. Lahko gredo nazaj k svojemu mini-nacionalizmu in ostanejo v EU. Združeno kraljičevstvo (izraz ni moj) bo zopet postalo mala Anglija.
Kot najstnik sem se pridružil podzemlju zato, ker sem bil prepričan, da bi morali imeti lastno nacionalno državo, poznejši Izrael. V vojni leta 1948 sem se prepričal, da ne obstaja način, da bi Palestince prisilili k opustitvi prizadevanj za lastno nacionalno državo. Iz tega se je rodila zamisel o »dveh državah za dve naciji«. Toda ne malo za tem sem zagovarjal vzpostavitev »Semitske unije«, v kateri bi Izrael, Palestina in ostale arabske države sodelovale na regionalni ravni. (Pred kratkim je izraelska skupina »Dve državi, ena domovina« zavzela podobno stališče.)
V britanski odločitvi je nekaj patetičnega in ganljivega. Spominjajo se še razpoloženja »V redu, potem pa sami!«, najbolj ponosnega trenutka v vsej njihovi zgodovini. Spominjajo se, kako je njihova otoška nacija vladala na morju in petih kontinentih, vključno z mojo deželo.
A še vedno je to norost.
Človeški razvoj zahteva večje in večje entitete. V tem stoletju bomo priče novi svetovni ureditvi. Na žalost me takrat več ne bo, toda že zdaj vidim to z očesom svojega uma. Neizogibna je.
Vprašanje je, ali bo ta svetovna ureditev demokratična ali ne. Na človeštvu je, da bo demokratična. Isto velja za Evropsko unijo. Tisti, ki je ne marajo, se morajo boriti za spremembe, za pravo demokratizacijo, za učinkovito socialo in za človekove pravice. Za takšno stvar bi morali glasovati britanski volivci.
Namesto tega pa so glasovali za »Ustavite svet, hočemo ven!«
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
