Tiskane izdaje
Makroekonomska slika Slovenije se močno spreminja. Od leta 2013, ko je zaradi prezadolženosti kriza dosegla vrhunec in smo bili prisiljeni izvesti obsežno sanacijo bančnega sistema, se razmere hitro izboljšujejo.
Po treh letih zmerne rasti BDP dosegamo v letošnjem letu v 1. kvartalu nadpovprečno rast v višini 5,3 odstotka, ki se še krepi. Tako smo že presegli magično mejo 40 milijard ustvarjenega BDP v enem letu, konec leta se ga bo nabralo za 42 milijard. Nosilec take rasti je izvoz, ki raste po še višjih stopnjah, letos v prvem kvartalu realno medletno za 8,7 odstotka, presežek v plačilni bilanci s tujino pa dosega 5,7 odstotka BDP oziroma 2,1 milijarde. V tem obdobju spremlja izvoz tudi povečana domača potrošnja prebivalstva za 4 odstotke in povečanje investicij za 10,5 odstotka.
Bančni sistem sloni
To povečanje sredstev se pozna predvsem v bankah, kjer so vloge nebančnega sektorja v prvem kvartalu letos porasle medletno za 5,8 odstotka in dosegle 27 milijard oziroma 70 odstotkov virov vseh sredstev domačih bank, kapitalska ustreznost je nadpovprečna. Posledično so se posojila tujih poslovnih bank (brez ECB) zmanjšala na sedem odstotkov vseh virov in tako postajajo v strukturi virov sredstev bank vedno manj pomembna.
Veliko rezervo predstavljajo še sredstva Banke Slovenije, ki so se v letu 2016 povečala za 2,7 milijarde, do 30. junija letos pa še za 0,8 milijarde, na skupaj 13,8 milijarde (po stanju na dan 30. junija 2017), tako da je postala BS največja banka v Sloveniji. Od tega je vloženih v tujino polovico. Vsa ta sredstva predstavljajo (pre)veliko rezervo, saj znašajo 37 odstotkov sredstev poslovnih bank. Pri drugih državah iz evroobmočja je to razmerje v povprečju pol manjše.
Da ne pozabimo, v finančni krizi je bila velika izpostavljenost naših bank do tujih kreditorjev, ki so zahtevali hitro vračilo kreditov, osnovni vzrok za domačo krizo finančnega sistema. Zdaj take nevarnosti ni več, bančni sistem, tako kot na Japonskem, sloni na domači akumulaciji in je zato veliko bolj odporen na zunanje šoke.
Država manj dolžna tujini
Podjetja so lani dosegla 3,7 milijarde evrov dobička pred davki in se pomembno razdolžila, od leta 2008 za 12,7 milijarde (na žalost v glavnem prek stečajev), tako da dosegajo finančni vzvod okoli 1 (razmerje med kapitalom in obveznostmi je skoraj enakovredno) in so tako pripravljena na nov razvojni cikel. Sredstev za financiranje novih investicij, lastnih in v bančnem sistemu, je dovolj na razpolago.
Podobno pozitivno je gibanje na področju javnih financ. Pred kratkim je ministrstvo za finance objavilo, da smo v prvem polletju letos dosegli ob 9,1 odstotka rasti prihodkov presežek proračuna, to pa je cilj, ki smo si ga s Programom stabilnosti zastavili za leto 2020. Država tudi naglo zmanjšuje dolg do tujine, lani za 1,3 milijarde, in ga delno nadomešča z dolgom do domačih subjektov, predvsem BS, tako da znaša dolg sektorja država do tujine le še 18,6 milijarde. Skupaj znaša dolg centralne države konec junija 29,6 milijarde.
Skupni neto dolg Slovenije do tujine (razlika med terjatvami in obveznostmi vseh sektorjev) je znašal konec maja letos 10,5 milijarde in se je v enem letu zmanjšal za 1,9 milijarde. Edino država ima negativen saldo, drugi sektorji pozitivnega.
Pri naših izvoznih trgovinskih partnericah, predvsem EU in Rusiji, so predvidevanja za rast BDP v naslednjih nekaj letih pozitivna. Tako lahko pričakujemo, da bo naš izvoz še naprej naraščal in omogočal nadpovprečno rast našega BDP (v primerjavi z drugimi članicami EU) tudi v prihodnjih letih. Pozitivna makroekonomska gibanja se bodo nadaljevala, tako da bomo v roku dosegli cilje iz Programa stabilnosti, to je strukturni presežek proračuna in zadolženost sektorja država pod 67 odstotkov BDP. Poleg tega lahko pričakujemo, da se bo neto dolg celotne države do tujine hitro zmanjševal, zato se bo izpostavljenost države do zunanjih finančnih šokov do leta 2020 zmanjšala na zanemarljivo raven.
Taka pozitivna gibanja bodo prinesla velike spremembe. V kratkem se bomo znašli v nasprotni situaciji kot leta 2013, ko smo bili prezadolženi, zdaj pa bomo imeli viške denarja, ki bo na razpolago za financiranje razvoja. Ob tem je treba poudariti, da za tako izboljšanje makroekonomskega položaja Slovenije niso kaj dosti zaslužni oblastniki, ampak predvsem naši izvozniki, ki so daleč od Ljubljane sami izvedli notranje prestrukturiranje in zdaj s pridom izkoriščajo konjukturo na izvoznih tržiščih.
Tuji kapital že presega državnega
Taka situacija zahteva drugačno strategijo ekonomskega vodenja države, kot smo je bili vajeni, in za to je potreben popoln obrat v glavah oblastnikov.
Najprej je treba odločno spremeniti način vodenja države. Zdaj pod pritiskom tujih gospodarjev klečeplazimo in moledujemo pri evropski komisiji za kakšne odpustke (kot v primeru prodaje NLB) in nadaljujemo razprodajo našega premoženja tujcem. V zadnjem času so ti predvsem z nakupi kapitalskih deležev domačih podjetij po ugodnih cenah bistveno povečali premoženje v Sloveniji (samo lani za 1,4 milijarde), tako da tuji kapital že presega državnega oziroma zajema četrtino lastništva gospodarskih družb. Tako dosega odliv dobičkov od tega kapitala v tujino kar pomemben znesek, več kot pol milijarde v prvem polletju letos, kar je trikrat več kot v prvem polletju leta 2015 oziroma desetkrat več, kot je priliv od naših neposrednih kapitalskih naložb v tujini.
Namesto takega škodljivega ravnanja je treba samozavestno ščititi državne interese in naše premoženje. Tako ravnajo tudi druge države, samo poglejmo Trumpov slogan America first ali nemška prizadevanja, da preprečijo prodajo tehnoloških družb tujcem ali najbolj sveže francosko podržavljanje velike ladjedelnice, ki ji je grozil tuj prevzem.
Pošiljati finančno ministrico Ermanovo, ki je še pred kratkim zagovarjala poceni prodajo NLB, v Bruselj, da se dogovori za boljše pogoje, kaže na to, da je sedanja vlada z SMC in Cerarjem na čelu nesposobna zaščititi naše interese. Če k temu prištejemo še potencialno koruptiven in z zdravo pametjo skregan pristop k izgradnji drugega železniškega tira do Kopra z nepotrebnim referendumom vred, nekompetentno upravljanje državnega premoženja prek SDH s podcenjenimi razprodajami premoženja in premierovo cincanje glede implementacije arbitražnega sporazuma o določitvi meje s Hrvaško, je za nas, državljane Slovenije, najbolje, da Cerarjeva vlada z SMC na čelu čim prej odide na smetišče zgodovine.
Cilji, ki segajo dlje od volitev
Strategija upravljanja državnega premoženja se mora spremeniti. Ker za obvladovanje državnega dolga in trošenje proračuna ne potrebujemo dodatnega denarja iz tujih virov ali iz prodaje domačega premoženja, se je treba posvetiti boljšemu upravljanju tega, kar imamo, in pripravljanju razvojnih programov in projektov, da bomo imeli kam investirati viške denarja, ki jih bodo ustvarjala podjetja in prebivalci z varčevanjem in proračun s presežki. Drugače nam bodo ob pomoči podrepniške politične oblasti smetano pobirali tujci.
Upravljanje državnega premoženja se mora usmeriti na doseganje dolgoročnih ciljev v daljšem obdobju, kot je trajanje mandatov posameznih vlad. Torej je treba pri upravljanju odvzeti monopol vsakokratnim vladajočim koalicijam, ki imajo izrazito kratkoročne cilje, največ do naslednjih volitev, in povečati vpliv drugih družbenih skupin, ki niso pod neposredno kontrolo strank, vendar bolj dolgoročno gledajo na razvoj države, to je delodajalcev, delavcev, upokojencev in mladih. Ravno tako je treba spremeniti celoten organizacijski in zakonski okvir upravljanja državnega premoženja. Spremeniti je treba akt Strategija upravljanja državnih naložb, ki je bil sprejet leta 2013 pod čisto drugačnimi pogoji, in v njem opredeliti dolgoročno usmerjenost naložb. Treba je oblikovati drugačen način upravljanja državnega gospodarskega premoženja, dosedanji prek SDH se ni izkazal za dobrega, saj je preveč pod vplivom trenutnih političnih oblastnikov in preveč naklonjen razprodajam, kot v primeru NLB.
Najbolje bi bilo vse gospodarsko premoženje države prenesti v Demografski sklad, ki bi ga upravljala visoko profesionalna uprava, nadziral pa nadzorni svet, sestavljen iz predstavnikov delodajalcev, sindikatov, upokojencev in mladine, ter predstavnikov vlade, ki pa bi bili v manjšini in imeli največ 49 odstotkov glasovalnih pravic. Mandat predstavnikov vlade bi bil vezan na mandat vsakokratne vlade, ostali predstavniki družbe pa bi imeli petletni mandat, tako da se mandati ne bi prekrivali. Vsi člani bi morali izpolnjevati že veljavne pogoje, ki so predpisani za člane nadzornih svetov družb v lasti države.
Drago Babič je univ. dipl. inž. kemije.
***
Prispevek je mnenje avtorja
