Tiskane izdaje
Mir je najvišja vrednota, h kateri stremijo vsi razumni ljudje. Toda v filozofiji najdemo veliko prepričljivih argumentov, ki opozarjajo, da mir poleni duha in vodi v otopelost. Zgodba Evropske unije (EU) je vse preveč samoumevno veljala kot pot stabilnosti in predvidljivosti – do brexita. Lahko smo veseli, da se je dogodil in nas vrgel iz nevarnega dremeža. Priča smo dragocenemu valu razprav o statusu EU, o njeni identiteti, o umestitvi v razmerja glavnih igralcev na planetarni ravni itd. Zaradi specifike EU so ta vprašanja tesno prepletena s položajem držav članic: po eni strani naj bi EU postala učinkovitejša pri oblikovanju in vodenju politik (dovolj je omeniti fiasko ob migrantski krizi), po drugi pa ne sme ogroziti suverenosti njenih članic. Vsi se bojimo, da bi se kreatura nekega dne obrnila proti tistim, ki so jo ustvarili.
Moramo reči, da se tudi pri nas aktivno odzivamo na nove razmere. Omeniti velja nedavno razpravo o novem slovenskem nacionalnem programu, ki jo je ob 30. obletnici 57. številke Nove revije organizirala SAZU, in t .i. ljubljansko pobudo za novo evropsko ustavo, ki je bila ob tej priložnosti predstavljena. V nadaljnjih vrsticah bi radi prispevali en drobec k premislekom o identiteti EU. Ne bomo načenjali kontroverznega iskanja skupnega vrednostnega temelja, ki se je s poskusom omembe nekaterih izročil (grške filozofije, rimskega prava, krščanstva itd.) pred dobrim desetletjem klavrno končalo. Tukaj se bomo posvetili naslednjemu problemu: kako teoretsko osnovati EU, ki naj bo učinkovita politična entiteta, hkrati pa ne bo – to je zdaj ključno – zrasla preko članic in jim tako spodjedla suverenost.
Dve teoriji države
V ta namen se bomo ozrli na pojasnjevanje države, ki ga je zahodna filozofija razvila od 17. do 19. stoletja. Če malo poenostavimo, lahko rečemo, da srečamo dva koncepta, ki opredeljujeta razmerje med državo in državljani: tako pravico države, da postavlja pravila, kot pravico državljanov, da od države pričakujejo izpolnjevanje določenih funkcij. V enem primeru stoji v središču posameznik, ki določa državo, v drugem primeru pa država, ki določa posameznika. Prvi pristop predstavlja »teorija o družbeni pogodbi«, drugega »teorija o nravni substanci«, ki jo večinoma predstavlja narod.
Teorija družbene pogodbe vznikne sredi 17. stoletja in prinaša prelom s tradicionalnim pojasnjevanjem človekove družabnosti, ki se je sklicevalo na njegovo družabno oz. politično naravo (zoon politikon). Zdaj je država razumljena kot rezultat odločitve posameznikov, njihovega dogovora o organizaciji sobivanja.
Brez države je »človek človeku volk«, pogreznjen v »vojno vseh proti vsem«, iz česar se izvije s sklenitvijo družbene pogodbe. Odgovor na vprašanje, zakaj obstaja država, je poslej enostaven: »Ker tako hočemo!« Država je produkt (pogodbene) volje, in ne, denimo, odraz tisočletne zgodovine naroda, kulture, družabne narave itd. Ta pristop je še vedno živ in ga vsi dobro razumemo: demokracija ima v svojem jedru idejo dogovarjanja in volitve so neke vrste simbolna obnovitev družbene pogodbe.
Toda pogodbena teorija je naletela na težave. Ne uspe pojasniti vrste pojavov, ki bi jih teorija države morala. Primer: ene države so uspešnejše pri zagotavljanju blaginje državljanom kot druge. Če naj bo država nasledek volje njenih državljanov, bi morali reči, da državljani neuspehih držav pač hočejo slabo stanje, kar pa je nesmisel. Očitno je, da se državljani včasih ne uspejo postaviti v vlogo sopogodbenikov, ki skrbijo za svojo dobrobit in interese. Še več, pogosto tega celo nočejo. To se razkrije v antagonističnem odnosu med državami, ki se lahko nadaljuje v vojno. Posamezniki v večini primerov prostovoljno sodelujejo v konfliktih, iz nesebičnega patriotizma. Pripravljeni so žrtvovati vse, kar imajo, od blagostanja do življenja, za nekaj »večjega« od njih. To je diametralno nasprotna situacija, kot jo predpostavlja sklepanje pogodbe, temelječe na racionalnem samoljubju.
To je vodilo k drugim teorijam države, ki jo utemeljujejo s konceptom substance: z nečim, kar je »večje« od posameznika, predvsem pa ločeno od njegove volje. To vlogo ima danes večinoma narod, lahko pa tudi religija, ideja itd. Čeprav smo do takega razmišljanja zadržani, ga je težko pavšalno zavrniti. O tem priča pravni red Republike Slovenije (sklicevanje na slovenski narod in njegovo zgodovino v preambuli ustave, kazniva dejanja zoper sramotitev slovenskega naroda in države itd.) s pravico do žrtvovanja obstoja posameznika za obstoj države (tj. do vojaškega vpoklica) na čelu. O tem priča tudi okoliščina, da je vprašanje države kot celote (npr. spor glede Piranskega zaliva) ena redkih tem, ki je zmožna popolnoma poenotiti politični prostor. To ni posebnost Slovenije, vse članice EU so entitete, ki jih ni mogoče razložiti (zgolj) na osnovi zasebnega interesa posameznika (kot sopogodbenika družbene pogodbe).
Evropska unija kot država?
Opisane značilnosti držav se jasno razlikujejo od logike družbene pogodbe, ki izhaja iz posameznika s svojimi (pogodbenimi) interesi. In prav to je ključna razlika, ki pojasnjuje razliko med EU in posameznimi članicami! EU je tvorba, ki temelji izključno na pogodbi med subjekti. Je instrument držav članic, s čimer te sledijo svojim interesom. S tem ni nič narobe, toda zavedati se moramo, da EU (ta trenutek) ne sloni na ničemer drugem, na, denimo, kakšni substanci »evropejstva«.
V svojem temelju nima zgodovine, nasprotno, je ravno instrument za negacijo njene zgodovine, ki je v prvi vrsti zgodovina vojn. Ne temelji niti na »narodu«, saj demos Evropske unije ne obstaja. Ž. Turk kot dokaz navaja, da bi sicer neizogibno nastala kakšna krovna populistična stranka Evrope, česar si pa ni mogoče zamisliti – tako kot športnega moštva EU ne. Nima niti skupnih vrednot v pravem pomenu, čeprav se EU prav s tem rada zlatousti. Človekove pravice lahko veljajo za skupni vrednostni temelj le, dokler ostajajo na ravni abstraktne retorike, njihova konkretizacija pa takoj razpade na zelo različne standarde (glede na kulturno zaledje neke države). In to dopušča sámo ESČP, ki je v zadnjih desetletjih razvilo doktrino polja proste presoje (margin of appreciation), o čemer je nedavno pisal J. L. Černič.
EU nima substance. To nikakor ne pomeni, da nima skupnega kulturnega ozadja, ki ga tvorijo antična filozofija, rimsko pravo, krščanstvo in razsvetljenstvo. Toda na tem ni mogoče utemeljiti EU, saj to ozadje ne omogoča izreči konstitutivni: »Mi, Evropejci!« Morda je to pomanjkljivost, morda prednost. Na tej točki želimo izpostaviti le tisto, kar je ob reformi EU izjemnega pomena in zadeva bojazen, da bi EU počasi zrasla članicam čez glavo: prav teorija družbene pogodbe je koncept, ki z vso jasnostjo določa meje pristojnosti oblasti. J. Locke v Dveh razpravah takole opiše varovalko, ki ščiti ustanovitelje pred oblastjo, ki so jo ustanovili: »Nihče ne more na drugega prenesti več oblasti, kot jo ima sam; in nihče ne razpolaga z absolutno arbitrarno oblastjo nad seboj ali nekom drugim, da bi smel uničiti svoje življenje ali drugemu vzeti življenje ali lastnino.«
Locke je prenesel načelo, ki velja pri sklepanju pogodb, na polje državne oblasti. Gre za načelo nemo plus iuris, ki veleva, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam. Tako kot nekdo ne more drugemu podariti stvari, ki ni njegova last, tako članica ne more na EU prenesti pravice do uničevanja njene suverenosti ali destrukcije njenih interesov. Vzrok: te pravice niti članica sama nima. Veže jo naravni zakon, ki od nje brezpogojno zahteva samoohranitev in ga Hobbes v Levathanu opiše takole: »Naravni zakon, lex naturalis, je predpis ali splošno pravilo, ki ga odkrije razum, po katerem je človeku prepovedano storiti tisto, kar je uničevalno za njegovo življenje, ali odvzeti sredstva za ohranjanje življenja in opustiti tista, za katera misli, da bi življenje najbolje ohranila.« Niti človek niti država nimata pravice sebe obravnavati kot stvar, ki se jo sme zlorabiti ali zavreči. Torej te pravice niti EU v nobenem primeru ne more imeti.
Meje učinkovitosti EU
To, da EU ne temelji na substanci, ne pomeni, da nekoč ne bo. Toda oblikovati jo bo morala – tako kot vsako – zgodovina. Zgodovina pa je po Heglovih besedah »klavnica« (Schlachtbank). Brez globokega konflikta z drugo entiteto se ta zavest ne bo hitro razvila. Torej si je niti ni želeti. Z birokratskimi direktivami (o ravnih kumarah ipd.) se ta proces kvečjemu zavira. Če se bo oblikoval evropski demos, naj se počasi, s čim manj (vojaškimi) konflikti. To pa vseeno ne pomeni, da EU ne more biti bolj učinkovita že zdaj. Ob jasno postavljeni varovalki, ki jo je opisal Locke, velja podpreti vsa prizadevanja za izgradnjo skupnih politik na vseh ključnih področjih.
Zgodovina ne pozna primera, da bi zgolj pogodbena zveza držav postala učinkovita, in predvsem, da bi trajala. Izjema je ravno EU. Lahko bi rekli, da pišemo nova pravila, katerih primer smo mi sami. V prvi vrsti gre za fantastičen uspeh vnašanja miru na staro celino. To je dobrina, ki jo povojne generacije jemljemo vse preveč samoumevno. Hkrati pa mladi s svojo mobilnostjo po EU izkazujejo, da na neki način ta postaja več kot le administrativna zveza, postaja domovina neštetim – ja, lahko napišemo – Evropejcem. Čeprav evropskega demosa (še) ni. Posebno simbolno vrednost EU dajejo države kandidatke, ki bi rade postale del tega edinstvenega projekta v zgodovini. EU je vsekakor nekaj, za kar se je vredno truditi še naprej. Toda v okviru meja, ki jih določa teorija družbene pogodbe.
Prof. dr. Rok Svetlič,
Inštitut za filozofske študije, ZRS Koper
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
