Kaj se lahko naučimo iz grške izkušnje

Udeležba državljanov pri upravljanju države je potrditev najbolj vzvišenih načel novega veka. Je pa tudi past.

Objavljeno
02. julij 2015 18.52
Rok Svetlič
Rok Svetlič

Naučimo se lahko predvsem o pasteh demokracije, ki so vgrajene kar v njo samo. Udeležba državljanov pri upravljanju z državo je potrditev najbolj vzvišenih načel novega veka, od avtonomije do dostojanstva človeka. Je pa tudi past. Neki pregovor se glasi, kdor je prepuščen samemu sebi, ta ni v dobrih rokah. Grčija je v neznosnem položaju, Slovenija ni. Toda to ne pomeni, da grške situacije ne razumemo. Ne gre le za empatijo z njihovo stisko, naše dojemanje demokracije in države je podobno. Zato imamo tudi podobne težave, le da pri nas niso eskalirale do uničujočih razsežnosti. Zanimivo je, da mehanizem, ki opisuje (mogoče) stranpoti demokracije, sijajno opiše prav Grk, Platon, v 8. knjigi Države. Antična Grčija ni le kraj, kjer smo se učili demokracije, v istem duhovnem izročilu lahko najdemo zelo relevantne pomisleke o tej ureditvi.

1) Prekletstvo optimizma

Morda se sliši provokativno, toda neomajna samozavest in optimizem sta prva sovražnika demokracije: trdno prepričanje, da nekaj takega, kot da ideal sobivanja – nekakšna Indija Koromandija – obstaja. Prepričani smo, da je življenje v brezpogojnem blagostanju, neokrnjeni varnosti, brezmadežni pravičnosti itd. mogoče, in da nam tudi pripada. Ne nekoč, ampak že tukaj in zdaj.

Toda, kako lahko ohranjamo to prepričanje, saj na vsakem koraku srečujemo nasprotno? No, optimistični fundamentalizem v resnici ne živi v svoji čisti obliki. Pomaga si z zvijačo, s predstavo od tem, da smo žrtev centrov moči (elit, kapitala, multinacionalk), ki so nam vso srečo življenja iztrgali iz rok in jo nametale na svoj kup brezsmiselnega pohlepa. Predstava o pravici od Indije Koromandije lahko preživi le znotraj takega pojmovnega orodja, saj je ne more nič izzvati ali ovreči. Položena na mehko blazino kondicionala: če nas ne bi izkoriščali, bi bilo vsega v izobilju.

Predstava o zasužnjenosti je pravzaprav osvobajajoča: naše zadrege ne izhajajo iz naših dejanj, ampak iz tuje zlobe. Dogmatika pomirja in daje varnost. Je neznanska moč, ki prosto organizira razumetje sveta in zlahka utiša dejstva, ki ji ne gredo na roko. Primer: pri nas vlada širok konsenz, da je skupni imenovalec vseh težav kapitalizem. Pri tem pa naše socialne težave (na primer revščino) presojamo po standardih držav razvitega kapitalizma (na primer Nemčije) in ne po standardih Rusije, Kitajske, Indije. Nadalje, zaradi brezperspektivnosti se ljudje izseljujejo prav v države, kjer je ta princip v ospredju. Pri taistih državah se moramo zadolževati, da lahko ohranjamo kapitalistični slog življenja, glede katerega nismo pripravljeni niti najmanj popustiti. Pa vseeno velja trdno prepričanje, da naj bi bilo potrebno le eno: zlomiti verige kapitalizma in zbudili naj bi se v svetlo jutro blaginje in enakosti.

2) Prekletstvo dobrih idej

Fundamentalistični optimizem zahteva, da se zasužnjenost obravnava kot začasna: če naj imamo Indijo Koromandijo za mogočo, mora biti mogoč tudi zlom verig. Ideja izhoda iz ječe ima več manifestacij. Lahko se pojavi kot ideal neposredne demokracije, pogosteje pa je vznik radikalnih politik, ki naj bodo brezkompromisne do kulture parlamentarizma: manj pogovarjanja, več nepopustljivega vztrajanja. V obeh primerih je v ozadju isto prepričanje: le tako lahko volja običajnega človeka, njegove dobre ideje, pridejo tja kamor morajo, v zakonodajo. Skratka, treba je prebiti blokado, ki preprečuje prehajanje resnične volje ljudi v tkivo države.

Kaj so tiste dobre ideje, ki naj bi jim farsa demokracije preprečevala vstop v življenje? Zagovorniki takih zamisli običajno navedejo, da bi morali vnesti moralo v pravo, da se, denimo, ne bi smelo »krasti«. Toda: krasti se ne sme že od pamtiveka, vsaj dvesto let pa je to prepovedano na način, kot ga poznamo danes. Nadalje, treba naj bi bilo poskrbeti za pravično razdelitev bogastva. Slovenija je po ginijevem koeficientu najbolj egalitarna država v EU, na vsakem koraku najdeno uresničeno načelo solidarnosti, od plačila za vrtec do dohodninske stopnje. Še eno trkanje na odprta vrata.

Druga past demokracije je, da od volitev pričakujemo tisto, kar je v resnici izjemno redek pojav. Gre za velike prelome, ko se uvede kakšna popolnoma nova paradigma, ki spremeni obličje demokracije. Volitve niso prenos dobrih idej v prakso, ampak predvsem izpolnjevanje nadzorstvene funkcije. Bolj kot prazakonodajalec je volivec prapresojevalec. Nekdo, ki kljub svoji laičnosti bedi nad najvitalnejšimi procesi v državi.

3) Prekletstvo demokracije

Grška situacija – in nič manj tudi naša – ima vzrok v pasti, ki je inherentna demokraciji kot taki. Platon v osmi knjigi Države opiše demokracijo kot izrojeno način vladavine, od katere je le ena slabša, tiranija. Še več, demokracija neizogibno vodi v tiranijo. V nasprotju z aristokracijo, kjer vladajo tisti, ki vedo za resnico, se v demokraciji dogaja točno tisto, kar si zaželi množica. To je egalitarna in svobodna ureditev, v kateri vsak glas šteje enako. Sliši se kot sodobni opis ideala demokracije.

Toda želje mase so enačba brez rešitve: zahtevajo te in one ugodnosti, ki jih poskuša nastavljeni vladar stihijsko izpolnjevati, drugo prek druge. Ta opis pomenljivo spominja na spiralo zadolževanja, v katero je vlada(r) prisiljen(a) zaradi zahtev ljudstva. S tem nastaja gordijski vozel, ki v prvi vrsti prinaša slabitev države. Zapredek neuresničljivih obljub in kratkoročnih manevrov lahko preseka le zamah tirana: centra moči, ki popolnoma prelomi komunikacijo z državljani in kakorkoli že zagotovi obstoj države. Recimo, da je to v Grčiji intervencija trojke.

Popularna razlaga grške tragedije je, da so žrtev pohlepa njihovih bank. In da te danes, v nepopustljivem pritiskanju na Grčijo, skrbijo le za svoj interes. Nobena skrivnost ni, da ni prva skrb banke blagor komitenta. Vsakdo, ki je zapil svoje premoženje, lahko prst uperi v gostilničarja, češ, da ga je ves čas spraševal, ali prinese še en kozarec. Zato je neprepričljivo stranki, s katero smo v zelo antagonističnem odnosu, pripisovati odgovornost. Še več, celo odgovornost za našo odgovornost. Vsakdo je najprej odgovoren zase, pri čemer je prva dolžnost, da svoje eksistence ne oslabi do stanja, ko so njegove življenjske funkcije ogrožene. Dejstvo je, da je na vseh za Grčijo uničujočih aktih, ki so bili podpisani v zadnjem desetletju, njen podpis.

Zavedati se moramo, da lahko tiran zavlada le povsem uničeni državi. Življenje demokracije se samo spodje, če vztraja pri radikalizmu zahtev proti vladi. Predstava o demokraciji, da se volivcu ne sme prav nič postaviti posredi – da mora vlada početi izključno tisto, kar si želijo ljudje – je nevarna naivnost. Tak demokrat, tako Platon, »tiste, ki so pokorni oblastem, zmerja s hlapci in ničvredneži, vladarje pa, ki s vedejo kot podložniki, in podložnike, ki se vedejo kot vladarji, javno hvali in časti.« Dejstvo je, da si že sam človek želi dve, izključujoči si reči. Primer: velika večina podpira javno zdravstvo in šolstvo, financirano iz javnega denarja. Toda če bi bili v trgovini na policah poleg obdavčenih izdelkov še neobdavčen, najbrž ni dvoma, kateri bi končali v košarici.

In ena od pasti demokracije je, da dopušča to bližnjico. Novi vek je utemeljil državo na hotenju državljanov, na družbeni pogodbi. Toda s tem se je odprla pot tudi neposredni obliki hotenja – je kdo proti povečanju plač za tristo odstotkov? –, ki pa zanesljivo vodi v uničenje. V resnici je današnja demokracija zelo blizu ureditvi, ki jo Platon opisuje kot aristokracijo: vladanju tistih, ki vedo za resnico. Dejstvo je, da ni področja delovanja države, na katerega se lahko razume kdorkoli, razen strokovnjak. Bistvo demokracije je, da se volivci tega zavedajo in temu pritrjujejo. In ne, da poskušajo pravila stroke nadomestiti z vulgarnim hotenjem neposrednih ugodnosti. Naloga državljana je, da razvije sposobnost presojanja, ki mu omogoči opravljanje nadzorstvene funkcije. Njen glavni instrument je kaznovanje neverodostojnega političnega ponudnika na volitvah.

4) Prekletstvo resnice

Paradoks je, da so vse okoliščine, na katere se fiksira naivno razumevanje demokracije, resnične. To je njena četrta past. Bankam ne gre za ljudi, elite se ne menijo za obči blagor, mednarodni kapital je moč, ki ji je suverenost držav odveč. Toda nikoli v zgodovini niso sedanja pravila sobivanja vsebovala toliko instrumentov, ki vpliv močnih omejujejo: od obdavčitve dohodkov in kapitala, prek zaščite dela, do kulture človekovih pravic. Vse to že (!) obstaja. Opisane napake pri razumevanju demokracije so najboljša pot, da zapravimo ta dar zgodovinskega razvoja, ki je trajal stoletja in zahteval neštete žrtve. Prva dolžnost odgovornega državljana je, da to izročilo čim bolje uporablja. Kot presojevalec. Sanjava predstava, da imamo pravico do sveta, v katerem ne bo kapitala in elit itd., je zanesljiv način, da se nekega dne z njimi znajdemo iz oči v oči. Brez varnostne pregrade prava in demokracije.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

 Dr. Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem