Tiskane izdaje
Spektakel je skorajda že bizaren. Politična stranka zavrača nove člane in to ne samo nekaj posameznikov, ampak na deset tisoče ljudi. Ne gre za katerokoli stranko, ampak za Likud (»Združitev«), glavno gonilno silo izraelske vladajoče koalicije.
Nenavadno? V tej norosti, ki bi se lahko kaj kmalu znašla pred vrhovnim sodiščem, je nekaj logike. Benjamin Netanjahu in njegovi sodelavci, s katerimi vodi stranko, se bojijo, da so ljudje, ki se hočejo včlaniti v Likud pravzaprav naseljenci. Želeli naj bi namreč prevzeti Likud in ob enem ostati lojalni svojim strankam, ki so še bolj skrajne. Eden od članov Likuda je zato v parlamentu vložil zakonski predlog, ki je v svetovnem merilu verjetno unikaten. Nastal je na podlagi strahu, da novi Likudovi člani na splošnih volitvah sploh ne bi volili za Likud. Da bi to preprečili, zakonski predlog predvideva, da bi bil vsak, ki se včlani v stranko Likud, na splošnih volitvah zbrisan iz registra volilnih upravičencev in bi se štelo, kakor da je glasoval za Likud.
Ta predlog je zelo očitno neustaven, saj negira tajnost volitev. Pravni svetovalec kneseta ga bo po vsej verjetnosti blokiral. Če pa ga ne bo, bo šel na vrhovno sodišče. Vse to kaže na to, da je Likud pravzaprav en čeden tič. In to ne od danes.
Pred leti je prišel med izraelsko volilno kampanjo k meni vodilni francoski novinar. Usmeril sem ga na volilni shod Menachema Begina. Ko je prišel nazaj, je bil zmeden. »Ne razumem,« je vzkliknil. »Ko je govoril o Arabcih, je zvenel kot zadrt fašist. Ko pa je govoril o socialnih zadevah, je zvenel kot zmerni liberalec. Le kako lahko to dvoje paše skupaj?«
»Begin ni velik mislec,« sem mu razložil. »Vsa Likudova ideologija izvira od Vladimirja Jabotinskega.« Vladimir (oziroma Ze'ev) Jabotinski je bil ustanovitelj »revizionistične« stranke, predhodnice stranke Herut, ki je predhodnica današnjega Likuda. Rodil se je leta 1880 v Odesi v Ukrajini. Ko je bil še mlad so ga poslali kot novinarja v Italijo, deželo, ki si je ne tako dolgo pred tem priborila svobodo. Italijansko osvobodilno gibanje je bilo nenavadna mešanica skrajnega patriotizma in liberalnih družbenih idej. To je zakoličilo politične nazore mladega Jabotinskega za vse življenje.
Bil je zelo očarljiv človek in zelo nadarjen na več področjih. Napisal je roman (o bibličnem junaku Samsonu) in v hebrejščino prevedel pesmi Edgarja Allena Poeja. Bil je čudoviti govorec in nadarjen novinar. Pisal je pesmi in se ukvarjal še z veliko drugimi stvarmi. V prvi svetovni vojni je pomagal ustanoviti judovski bataljon v britanski vojski in kot nižji oficir sodeloval pri zavzetju Palestine.
Nekaj let pozneje so Britanci razdelili Palestino in ustanovili ločen arabski emirat Transjordanijo. Jabotinski je temu nasprotoval in ustanovil ultra sionistično »revizionistično stranko«, ki je zahtevala revizijo te odločitve. Jabotnski je sovražil mrke, socialistične »pionirje«, ki so prevladovali v sionistični skupnosti v Palestini in ki so ga sovražili nazaj. Sumim, da ni bil preveč nesrečen, ko so ga Britanci brcnili ven iz dežele. David Ben-Gurion ga je označil za »fašista«, pa čeprav je Jabotinski kot ljubitelj Italije sovražil Benita Mussolinija.
V tistih letih je bil Jabotinski po svetu potujoči agitator, ki je pisal tedenske članke, ki sem jih zvesto bral. Občudoval sem njegov jasen in logičen stil. Njegovo gibanje je v nekaterih državah naraščalo, še posebej na Poljskem. V Palestini pa je bilo majhna in izolirana manjšina. Toda ko so izbruhnili nasilni spopadi med Arabci in Judi, je gibanje ustanovilo Irgun, oboroženo podtalno organizacijo. Jabotinski je bil njen nominalni poveljnik. Zaradi njega sem se ji pridružil, ko sem imel komaj 15 let.
V začetku leta 1939 so se Jabotinskijevi pristaši z vsega sveta zbrali v Varšavi. Oblaki vojne so se že zbirali, toda Jabotinski je zatrdil, da vojna ni možna, ker so sodobna orožja preveč morilska. Ko si je eden od njegovih poljskih privržencev, mladi Menachem Begin, drznil ugovarjati, je vodja jedko odgovoril: »Gospod, če bi bil jaz v to prepričan tako kot ste vi, bi skočil v Vislo!«
Vendar pa je druga svetovna vojna zares izbruhnila. Jabotinski je pobegnil v ZDA, kjer je v 59 letu starosti umrl za srčnim napadom. Begin, ki ni skočil v reko, je odšel v Palestino in bil imenovan za poveljnika Irguna, ki je postal ena najbolj uspešnih terorističnih organizacij na svetu.
Ko je bila rojena država Izrael, je postal Begin vodja opozicije in nepopustljiv demokrat. Ukinil je »revizionistično« stranko in ustanovil svojo lastno stranko Herut (»Svoboda«), na čelu katere je izgubil osem zaporednih volitev. Ko se je leta 1977 le dokopal oblasti, je svet presenetil s sklenitvijo miru z Egiptom, najmočnejšo arabsko državo. Sam nisem bil presenečen. Begin ni bil tako briljantna osebnost kakor Jabotinski, ampak je zgolj zvesto sledil svojemu gospodarju. Jabotinskijeva ideologija je bila geografska: »Eretz Izrael na obeh straneh Jordana.« Zemljevid ni vključeval Sinajskega polotoka, zato ni imel Begin nobenih zadržkov za njegovo vrnitev Egiptu. (Tudi ni vključeval Golanske planote, ki bi jo Begin lahko brez obotavljanja vrnil Siriji.)
Sčasoma so Begin in njegovi pristaši pozabili na deželo preko reke Jordan. Še vedno so prepevali pesem, ki jo je napisal Jabotinski (»Jordan ima dva bregova - eden nam pripada, prav tako drugi«), toda realna politika je bila močnejša od pesmi. Kraljevina Jordanija je danes eden od najpomembnejših zaveznikov Izraela, ki jo je ta že večkrat rešil pred propadom. Kljub temu pa je zahteva, da morata biti Jordan in Zahodni breg del judovske države, močno prisotna v Likudovem strankarskem programu. Že dolgo nazaj so na to vsi pozabili. Do prejšnjega tedna.
Sodelavci Benjamina Netanjahuja si zelo prizadevajo, da »novi prosilci za članstvo« ne bi postali člani stranke. Od njih zahtevajo, da izrazijo popolno sprejemanje uradnega Likudovega programa, vključno z zahtevo, da Jordan postane del Izraela.
Kot osebnost je Netanjahu veliko nižje kot Begin, prav tako kot je bil ta veliko nižje od Jabotinskega. Begin se ni niti malo neprimerno obnašal in je bil znan po svojem skromnem življenjskem stilu, čeprav je leta tvegal svoje življenje vsako minuto. Netanjahuja obdaja močan smrad po korupciji. Številne preiskave potekajo proti njemu in njegovi ženi Sari. Vsaka od njih bi ga lahko pripeljala v zapor. Jabotinskemu bi se zagnusil.
Toda...
Neka judovska šala pripoveduje o smrti bogataša v getu. Po običaju bi moral imeti nekdo nagrobni govor in ga predstaviti v pozitivni luči. Toda nikogar ni bilo najti, ki bi izpolnil to dolžnost. Na koncu se je le javil neki možakar. »Vsi vemo, da je bil rabi Moše nagnusen človek,« je povedal. »Bil je nesramno bogat, hudoben in krut. Toda v primerjavi s sinom je bil angel.«
Nekaj takega se trenutno dogaja v Izraelu. Pozornost je namenjena Jairju, 26-letnemu Netanjahujevemu starejšemu sinu. »Bibi« je na oblasti že 12 zaporednih let in se obnaša kot kralj. »Sara'le«, njegova žena, se obnaša kot kraljica, v stilu Marije-Antoinette. V skladu s tem žargonom je torej Jair »prestolonaslednik«.
Zelo prostaški prestolonaslednik. S svojimi starši živi v državni rezidenci in se obnaša kot razvajen mulec. Povsod ga spremljajo telesni stražarji, ki jih plača država. Očitno je, da ni zaposlen. V zadnjih nekaj tednih pa je postal razvpit. Prav tako kot Donald Trump, tudi Jair bljuva žaljive komentarje vsepovsod po internetu. Na primer, »Novo izraelsko fundacijo«, ki podpira levičarske skupine, je poimenoval »Nova fundacija za uničenje Izraela«.
Njegov zadnji pripetljaj se tiče predpisa, da morajo lastniki psov odstraniti iztrebke svojih živali z javnih površin. Jair je sprehajal svojo kraljevsko psičko Kajo in z ulice ni odstranil njenih iztrebkov. Ko ga je neka gospa ustavila in zahtevala, da spoštuje predpis, je naredil opolzko kretnjo, ki pa jo je gospa fotografirala.
Jabotinski, Begin, Bibi, Jair - velika razlika!
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
