Tiskane izdaje
Ob besedi fizik verjetno najprej pomislite na Alberta Einsteina ali Stephena Hawkinga. Einstein je s svojimi sivimi, razkuštranimi lasmi videti kot stereotip norega profesorja, ki mu pred očmi plešejo enačbe. Še dlje je podobo genialnega znanstvenika, ki živi v abstraktnem svetu svoje glave, (nehote) pripeljal Stephen Hawking, ki mu je bolezen tako do skrajnosti okrnila gibanje in možnost komunikacije s preostalim svetom, da je svoje izračune moral izpeljati dobesedno le v svoji glavi. A ravno Hawking je to podobo tudi spreminjal. S poljudnimi knjigami, ki so postale svetovne uspešnice, in nastopi v medijih je pokazal, da se fiziki zavedajo sveta okoli sebe in širših družbenih problemov ter imajo lahko celo zelo razvit smisel za humor.
Predstava, ki jo ima splošna javnost o fizikih, v veliki meri temelji na njihovih upodobitvah v medijih, predvsem filmih in televizijskih serijah. Fiziki so predstavljeni kot pametni, a zavrti in ne preveč družabni čudaki. Tako zelo pametni na eni strani, da jim nekoliko zmanjka na drugih področjih in imajo zato težave v komunikaciji, še posebno z nasprotnim spolom. Tipičen primerek naj bi bil Sheldon v popularni seriji Veliki pokovci, ki igra na stereotipih o fizikih (in drugih znanstvenikih) in jih še utrjuje. Ne le obnašanje in teme pogovorov, fizike naj bi izdajal tudi njihov videz, saj imajo (tako stereotipna podoba) čudne frizure, pogosto velika, zastarela očala in so, skratka, povsem brez občutka za modo. Vedno so moški in le izjemoma niso belci.
Nekateri od teh stereotipov niso daleč od resnice. Če začnem pri koncu naštetih karakteristik: na znanstvenih konferencah iz fizike je velika večina udeležencev belcev, znaten je delež Japoncev, Kitajcev, Indijcev, redkeje tam srečate temnopoltega fizika. Delež žensk se v zadnjem desetletju ali dveh povečuje, a smo še vedno v precejšnji manjšini.
Glede oblačenja in mode nisem prava, da bi sodila. Moja najboljša prijateljica (ki ima kot ekonomistka »zunanji« pogled) pravi, da po stilu oziroma nestilu oblačenja že na daleč prepozna fizika. Temu pritrjuje tudi moja hči, ki dodaja, da smo fizičarke v tem le malenkost boljše od svojih moških kolegov.
Morda (nekaterim) fizikom godi edina pozitivna plat naše stereotipne podobe, to je, da smo pametni. Kar do neke mere morda celo drži, saj je za dokončanje študija fizike in izgradnjo uspešne kariere res potrebna določena mera inteligence. K temu je resnici na ljubo treba dodati, da je pogosta bolezen fizikov, da mislimo, da smo najpametnejši. Ali vsaj tisti skromnejši, da smo pametnejši, kot smo v resnici. A v tem nismo edini, mar ne?
Najdlje od resnice je stereotip, da so fiziki asocialni in samotarski friki, ki v svojem laboratoriju ali za računalnikom leta in leta tuhtajo, dokler se jim ne utrne genialna ideja, ki reši neki problem. In se nato lotijo naslednjega, ki iz takega ali drugačnega razloga vzbudi njihovo radovednost.
Danes je treba znanstvene raziskave (ne samo v fiziki) načrtovati skoraj kot razvoj novih izdelkov v industriji. Prijave raziskovalnih projektov morajo vključevati opis delovnih sklopov, načrt uresničevanja, rezultatov in stroškov, časovno razporeditev in roke, do kdaj bodo doseženi posamezni mejniki v projektu, načine, na katere bodo rezultati posredovani drugim »uporabnikom« in javnosti ipd. Svetlobna leta daleč od dela po navdihu. Projekte (tudi v osnovni znanosti) naj bi do potankosti načrtovali za več let vnaprej.
Znanost se je v zadnjih desetletjih spremenila oziroma razvila do te mere, da je na mnogih področjih nadaljnji napredek mogoč le ob veliki, finančno zahtevni infrastrukturi. Take projekte je treba organizirati in voditi kot velika podjetja, za svoj razvoj in obratovanje pa potrebujejo sodelovanje velikega števila znanstvenikov, ki so komunikativni in znajo delati v skupinah.
Celoten sistem financiranja znanosti temelji na principu »objavi ali propadi«. Štejejo le znanstvene objave in število citatov. In to čim hitreje in čim več, še preden projekt poteče in je treba pridobiti novega. S ponavljajočimi zaposlitvami za določen čas in odvisnostjo od vodij raziskovalnih skupin se neodvisnost raziskovalcev odmika v vedno višjo starost. Mnogi sposobni in nadarjeni mladi ljudje zato svoje prihodnosti ne vidijo v znanosti in jo zapustijo.
Tak sistem ni naklonjen »revolucionarni« znanosti, temveč »normalni« znanosti, ki napreduje z majhnimi, predvidljivimi koraki. Potrebuje predvsem ljudi, ki so vztrajni, potrpežljivi, socialno prilagojeni, komunikativni in všečni, ne pa samosvoji, nepredvidljivi in uporni geniji, ki gredo včasih tudi proti večinskemu mnenju in uveljavljenim znanstvenim avtoritetam. Sistem, ki ne le izgublja velik delež najbolj nadarjenih, pač pa tudi načenja vprašanje akademske svobode raziskovalcev.
In za konec še en »mythbuster« o fizikih: čeprav si jih morda predstavljate kot znanstvenike, zaposlene na inštitutih ali univerzah, je večina fizikov zaposlenih v zasebnem sektorju. Mnogi od njih se ne ukvarjajo neposredno s fiziko, pač pa svoje veščine kritičnega razmišljanja in reševanja problemov uporabljajo na različnih, interdisciplinarnih področjih (od računalniškega programiranja do financ, medicine ...). Torej, bodite pozorni – povsem mogoče je, da naletite na fizika ali fizičarko ... in ga/je ne prepoznate.
Andreja Gomboc, dr. fizike, je profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici in urednica Portala v vesolje.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
