Kako se upreti skušnjavi

Včasih dobro vemo, kaj bi morali narediti, a tega kljub vsemu ne storimo. To pogosto velja tudi za obljube, denimo tiste, ki jih tradicionalno izrečemo za novo leto.

Objavljeno
28. februar 2011 12.14
Peter Singer, profesor bioetike na Univerzi Princeton
Peter Singer, profesor bioetike na Univerzi Princeton
Sklenemo, da jih bomo izpolnili, ker pač vemo, da nam bo koristilo, če bomo, denimo, shujšali, nehali kaditi, okrepili telesno vzdržljivost ali preživeli več časa z otroki. Toda na splošno velja, da je obljubo laže prelomiti, kakor jo izpolniti. Prav zato večina ljudi najpozneje do konca januarja, kaj šele februarja na novoletne obljube kratko malo pozabi.

John Stuart Mill je svobodo branil tako, da je trdil, da vsak človek sam najbolje presoja o svojih interesih in jih varuje. Toda z nedavno raziskavo so ugotovili, da je koristno, če nam pri tem pomagajo tudi drugi.

Dean Karlan, profesor ekonomije na Univerzi Yale, se je lotil raziskave, kako nekaterim najrevnejšim prebivalcem Filipinov lahko pomagamo uresničiti njihove cilje. Ugotovil je, da se Filipinci, enako kot vsi drugi Zemljani, težko uprejo skušnjavi, kadar imajo priložnost zapraviti manjšo vsoto denarja, tudi če se zavedajo, da bi bilo denar bolje prihraniti za dosego cilja, ki bi lahko pomembno izboljšal njihovo življenje.

Raziskava

Med raziskavo so tem ljudem omogočili, da so začeli vlagati denar v banko. Nekaj časa so res varčevali, nato pa so denar večinoma dvignili, še preden so dosegli postavljeni cilj. Ko pa so jim ponudili varčevalni račun, pri katerem je bila za predčasni dvig denarja določena pogodbena kazen, so številni privolili tudi v to možnost, čeprav obresti na tem računu niso bile nič višje kakor na tistem, pri katerem so denar lahko kadar koli dvignili. Skratka, če so uporabljali račun s predpisano pogodbeno kaznijo za prezgodnji dvig, so ljudje laže dosegli svoj cilj.

Karlan se je nato lotil proučevanja še drugih področij, na katerih ljudje sami težko nadzirajo svoje odločitve. Ugotovil je, da bodo ljudje prej nehali kaditi, če jim bo zaradi neuspeha grozilo, da bodo ob nekaj denarja. V raziskavi z naključno izbranimi udeleženci je približno tretjina tistih, ki jim je zaradi neuspeha grozila denarna kazen, dosegla svoj cilj; v kontrolni skupini je bilo uspešnih le pet odstotkov udeležencev.

Spodbude

Karlan se je o svojih raziskavah pogovoril s sodelavci na Univerzi Yale. Vprašali so se, kako bi ljudi lahko učinkoviteje spodbudili, da bi izpolnjevali svoje obljube in dosegli cilje, ki so si jih sami postavili. Odgovor na to vprašanje lahko poiščete na njihovem spletnem mestu. Na njem lahko sklenete zavezujočo pogodbo, na podlagi katere morate doseči svoj cilj. Za večjo spodbudo lahko določite še pogodbeno kazen, ki jo boste morali plačati, če cilja ne boste dosegli.

Močna spodbuda za doseganje ciljev je, denimo, odločitev, da boste morali, če svojega cilja ne boste uresničili, nekomu nekaj malega plačati. Še bolje se je odločiti, da boste morali v tem primeru denar nameniti za dosego ciljev, ki jih sami ne podpirate. Če, denimo, podpirate prizadevanja za zaščito in ohranitev pragozdov, se tako lahko odločite, da boste morali pogodbeno kazen plačati organizaciji, ki se zavzema za komercialni razvoj območja ob Amazonki.

Poleg tega morate izbrani cilj objaviti javno, tako da vas lahko drugi podpirajo in spodbujajo. Seveda jih boste zelo razočarali, če cilja ne boste dosegli. Na omenjenem spletnem mestu je zavezujoče pogodbe sklenilo že 45.000 ljudi, svoje cilje pa je uresničilo več kot 70 odstotkov tistih, ki so se odločili tudi za omenjeno finančno klavzulo.

Skušnjave

Na podlagi Karlanove raziskave in rezultatov na spletnem mestu je mogoče ugotoviti, da večina ljudi po tehtnem razmisleku ve, kaj je zanje dobro, vendar pogosto pozabijo na svoje načrte, ker se ne morejo upreti trenutni skušnjavi. Ljudje, ki imajo težave zaradi iger na srečo, se težko uprejo skušnjavi in ne morejo nehati hazardirati, ker so igralni avtomati in spletne igre na srečo pač vedno na voljo, čeprav se zavedajo, da izgubljajo več denarja, kakor bi ga smeli. Zato jih veliko finančno propade, v težavah pa se včasih znajdejo tudi njihove družine. Nekateri se začnejo ukvarjati celo s kriminalom, da bi poplačali svoje hazarderske dolgove. Bi zavezujoča pogodba lahko pomagala tako zasvojenim ljudem, da bi nehali hazardirati?

Zgledi po svetu

V zadnjih dveh letih so morali skoraj vsi igralci iger na srečo na Norveškem uporabljati elektronsko kartico. Gotovine niso smeli uporabljati. S kartico lahko vlada nadzira dnevne in mesečne zneske, ki jih igralci še smejo izgubiti na igralnih avtomatih. Nekaterim se zdi pristop pretirano pokroviteljski, in morda imajo prav, vendar ga je mogoče tudi zagovarjati. Preprečuje namreč, da bi otroci hazarderjev popolnoma obubožali in postali breme za državo, kakršna je Norveška, ki skrbi za svoje revne prebivalce.

Vendar si igralci iger na srečo lahko tudi sami postavljajo omejitve. Določijo lahko najvišji znesek, ki ga bodo porabili, pa tudi to, koliko časa bodo igrali na nekem igralnem avtomatu. To zagotovo ni pokroviteljstvo, je pa vsekakor spodbuda in opozorilo, da se je včasih treba ustaviti in dobro premisliti.

Čedalje več držav razmišlja o tem, da bi hazarderjem omogočili omejevati zneske, še preden bi začeli igrati. Poleg Norveške poskušajo zamisel v različnih oblikah uveljaviti še na Švedskem, Novi Zelandiji in v kanadski pokrajini Nova Škotska.

Tudi Avstralska komisija za produktivnost je pred kratkim proučila, koliko denarja je mogoče prihraniti s sistemi, pri katerih igralci vnaprej omejijo igralne zneske. Izračunali so letne socialne stroške zaradi problematičnih igralcev na srečo in ugotovili, da znašajo 4,7 milijarde avstralskih dolarjev. Na podlagi tega so predlagali, da bi za igralne avtomate postopno uvedli sistem, pri katerem bi igralci vnaprej prostovoljno omejili igralne zneske. Vlada je obljubila, da bo glavne predloge komisije poskusila udejanjiti.

Sami ali s pomočjo drugih?

Osebno odločanje je včasih zelo zapleteno. Če smo prepuščeni samim sebi, se trenutnim skušnjavam ali celo že pravi odvisnosti morda ne bomo mogli upreti, čeprav smo razumsko in dolgoročno načrtovali svoje prihodnje odločitve. Ko pa se nam ni treba spopadati s skušnjavami, lahko z nekaterimi dovolj preprostimi ukrepi zagotovimo, da se jim bomo laže uprli, ko se nas bodo spet polotile. Kakor hitro namreč ugotovimo, da svoje vedenje lahko uspešno nadziramo, se bomo znali skušnjavi tudi učinkovito upreti.

Project Syndicate 2011

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.