Tiskane izdaje
Če poskušamo dandanes izluščiti temeljno prvino sodobnega slovenskega narodnega značaja in bistveno sestavino družbenega delovanja, se nam povsem v ospredju izpiše beseda »izigravanje«. Namreč, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, »izigravati« po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni:
1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji škodovati in
2. skušati dosegati prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen.
Tretje pojasnilo zadeva kvartopirce, ki morda niso ravno najpomembnejši člen slovenske skupnosti, so ji pa zelo blizu, saj je »izigravanje« povzročeno v različnih igrah in igricah oblasti in posameznikov.
Da bi si pojem »izigravati« bolj nazorno predstavljali, pripišimo iz slovarja še nekaj smiselnih razlag: stranke izigravajo volivce, izigravati upnike, v službi ga izigravajo, izigravati en narod proti drugemu, izigravati socialna nasprotja … pa tudi izigravati določbe, predpise, pogodbe …
Kaj se nismo pred časom »izigravali« ob pokojninski reformi, trgu dela, družinskem zakoniku, volilnih obljubah in rezultatih, socialni pravičnosti in bogsigavedi o čem še. Pri tem so »kvartopirci« najočitneje »izigravali« ljudstvo z raznimi referendumi, ki jih, jasno, priporoča ustava. In zdaj že napovedujejo, da se bodo vsa »izigravanja« ponovila. Seveda je k temu treba dodati še kaj osvežilnega. In kaj je v deželi naraščajočega pohlepa bolj vznemirljivo kot žvenket besed o denarju, kapitalu, bankah, zadolževanju, zlatu. Celo o zlatem fiskalnem pravilu!
Da je treba okrepiti finančno disciplino in da morajo biti proračuni uravnoteženi ali celo v presežku, kar je bistvo zlatega pravila, se bolj ali manj strinjajo vsi. Ker pa pri tem velja tudi domače pravilo »izigravanja«, je pri nas vsa stvar bolj zapletena. Že prva zadrega je, kako in kam to meddržavno določilo zapisati – saj je že zapisano, podpisano, v parlamentu potrjeno –, da ga bomo lahko kar najbolj elegantno »izigravali«. O tem se s figo v žepu prepira peščica izvoljencev, saj tako ali tako nihče ne verjame, da se ga bomo pošteno držali in v praksi celo uresničevali.
Izigravanje ustave
Predsednik vlade in njegovi pribočniki se pridušajo, da je treba zlato pravilo zapisati kar v ustavo. Ali morda zato, ker bi ga tako najlažje »izigravali«? Če je namreč pri nas nekaj zapisano v ustavi, se nam zdi povsem normalno, da tisto samo po sebi nima prave veljave. Zato je potem za javni videz pravnega reda treba »ustvarjati« množico dodatnih zakonov, podzakonov, dopolnitev, odredb, odlokov, predpisov in še celo vrsto drugih papirjev in razlag pravnih strokovnjakov. In vsak od teh birokratskih izdelkov vsebuje večje ali manjše »izigravanje« osnovnega ustavnega določila.
Kako deluje in se razvija »izigravanje« ustave, ponujata lep vzorec šolska politika in stroka. Njun izdelek spada med najbolj razvite in delujoče družbene sisteme sedanjega življenja in delovanja vseh nas.
Ustava vsebuje nekaj vsakomur razumljivih kratkih določb, ki zadevajo otroke. Na primer: »Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke.« To je, bi lahko rekli, povsem naravna naloga staršev v prvinskih skupnostih, kjer jih ne utesnjujejo visoke civilizacijske norme. Nikakor pa to ni samo po sebi razumljivo v sodobni družbi, kakršna je naša.
Ustava, recimo, ne priznava pravice izobraževati in vzgajati otroka komurkoli, ampak samo staršem. Se pravi, če seveda besede razumemo tako, kot so zapisane, in si jih razlagamo po zdravi pameti, so starši edini, ki lahko vodijo otroka na poti k odraslosti. Če jim kdo te pravice in dolžnosti s silo in prisvojeno oblastveno močjo krati in preprečuje, je takšno početje protiustavno. Pa bi se potem lahko vprašali, od kod ministru za izobraževanje (in druge zadeve) pravica, da starše omejuje pri izvrševanju v ustavi zapisanega »zlatega izobraževalnega in vzgojnega pravila«.
Začenja se šolsko leto, ki ima pomembno vlogo v izobraževalnem sistemu. Ta namreč deluje na principu prisile za otroke in posledično tudi za starše. V tem sistemu staršem ni le odvzeta pravica izobraževati in vzgajati otroke po lastni presoji, temveč se morajo pod kazensko odgovornostjo ponižno uklanjati čedalje večjim in bolj nesmiselnim izobraževalnim izmišljotinam, ki jim jih nalagata tako imenovana »šolska stroka« in zbirokratizirana politika.
Tako morajo, na primer, obvezno kupovati velike količine učnega gradiva, ki po letu dni nima ne za otroke ne zanje nikakršne uporabne vrednosti. Še huje pa je, da jim je grobo kratena pravica biti z otrokom takrat, kadar si to želijo, ko imajo čas in hotenje »izobraževati in vzgajati«.
Izigravanje v šolstvu
Minister je med številnimi drugimi omejevalnimi odloki – pripravljenimi seveda v sodelovanju z visoko razvitimi šolskimi službami – predpisal in podpisal Pravilnik o šolskem koledarju za osnovne šole. Celotno besedilo je lep primer omejevanja z ustavo zagotovljenih starševskih pravic in dolžnosti. Odvzeta jim je svoboda neposrednega ravnanja in odločanja pri izobraževanju in vzgoji svojega otroka in življenjskega usmerjanja. Starši so dobesedno potisnjeni v kot, kajti pravilnik zelo lepo »izigrava« njihovo pravico.
Njihovemu otroku določa, kdaj ga bodo tuji ljudje »izobraževali« in ocenjevali, koliko dni na teden mora biti prisilno v šoli, kdaj si bo lahko malce oddahnil in odpočil, kdaj bo imel nekaj več prostega časa za daljše sobivanje s starši in drugimi družinskimi člani, kratene so jim lahko sobote, točno odmerjene so jim takšne ali drugačne počitnice, predpisano je, kdaj bodo imeli kakšne izpite, kdaj jih bodo nacionalno preverjali in še vrsta drugih navodil.
Pravilnik je samo drobec v celotnem sklopu šolskega sistema, ki je, gledano v celoti, odličen vzorec »izigravanja« ustavnih določil. Ustava pa ne govori samo o pravicah in dolžnostih staršev, ampak vsebuje tudi 57. člen, ki opredeljuje izobraževanje in šolanje. Ta člen ima samo tri vrstice. V prvi je napisano: »Izobraževanje je svobodno.« Lahko bi rekli, da je to idealno določilo.
A hudič se skriva v drugi vrstici: »Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.« Tako je zapisano. In prve štiri besede je v nič hudega sluteči ustavi mogoče »izigravati«, kot rečemo po domače, do onemoglosti.
Dodajamo lahko poljubno število let prisilnega šolanja, množimo vsebine (predmete), širimo ocenjevalne postopke, zavezujemo otroke pri nadaljevanju šolanja, delimo in ločujemo različne generacije, mladim omejujemo svobodo prostega gibanja, kopičimo balast – skratka, ustavo uresničujemo »kakor komu pade na pamet«. Prav nobenega družbenega dogovora nimamo, da bi vedeli, kaj v informacijsko tako razviti dobi, kakršna je sedanja (in močno oddaljena od časov Marije Terezije), »osnovnošolsko izobraževanje« sploh pomeni. Predvsem pa nam ni jasno, kaj naj počnemo s pravicami in dolžnostmi staršev.
Staršem in vsem državljanom zato predlagam, da se zamislimo nad tretjo vrstico 57. člena: »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.«
Predlagam, da na tej podlagi šolski sistem od vrha do tal preobrazimo v odprta učna središča, dostopna vsakomur po njegovih potrebah. Predlagam pa tudi, da se pri udejanjanju ustavnih določil, pri »zlatem fiskalnem pravilu« in pri vsem drugem končno nehamo »izigravati«. Čas je. Skrajni čas.
*****
Branko Sosič je novinar, urednik in publicist
