Tiskane izdaje
Požar v Kemisu, kjer je zgorelo več sto ton nevarnih odpadkov, je največja ekološka katastrofa pri nas doslej. Ker odgovorni iz obrata in države zelo »previdno« govorijo o njenem obsegu, smo se o možnih posledicah pogovarjali z Antonom Komatom, svobodnim raziskovalcem in avtorjem knjig s pomenljivima naslovoma: Pesticidi, ubijalci življenja in Če boste molčali, bodo kamni govorili.
Kot dolgoletni okoljski aktivist imate zagotovo svoj pogled na požar v Kemisu tako glede ukrepov, ki so jih izpeljali, kot tistih, ki bi jih morali, pa jih (še) niso.
Gasilci, ki so bili prvi na kraju požara, bi morali biti najprej podrobno obveščeni, kaj gori. Če bi bila ocena tveganja kot javni akt narejena, bi jo morali imeti pri sebi in temu primerno bi potem tudi ukrepali. Torej bi natančno vedeli, kakšno opremo imeti in kako gasiti, da bi čim bolj najprej zavarovali sebe.
Ali drugače, vsi, ki niso gasili z dihalnimi napravami v zaprtem dihalnem sistemu, temveč so imeli le navadne maske, bi morali zaradi izjemne izpostavljenosti toksinom takoj po intervenciji na odvzem krvi oziroma na test na dioksine, ki se sproščajo ob vsakršnem gorenju plastike. Ker nevarne kemikalije običajno hranijo v plastičnih sodih, so bili ob tem požaru izpostavljeni več sto tonam goreče plastike in vsebini vseh sodov. Da bi jih zaščitili, pa bi morali vsem, ki bi jim v krvi odkrili dioksin, čim prej zamenjati kri. To je namreč edini način, da se ta strup izloči iz telesa, preden se odloži v tkivih.
Zakaj ste se osredotočili na dioksine, ne pa na živo srebro, PCB, atrazin ali katero drugo strupeno kemikalijo?
Na dioksine sem pozoren zato, ker doslej nisem zasledil, da bi jih v okviru laboratorijskih preiskav odvzetih vzorcev sploh iskali. Pri tem sem se zgrozil, saj so to najbolj strupene (kancerogene) kemikalije, ki jih pozna znanost. Te snovi so namreč tisočkrat bolj kancerogene kot zloglasni PCB-ji, ki so na tej lestvici na drugem mestu, in kar milijonkrat bolj kot naslednji strup s tega seznama.
Po moji oceni je v požaru gorelo od 400 do 500 nevarnih kemikalij, ki so bile uskladiščene, poleg njih pa je med gorenjem nastala še vrsta novih spojin. Če upoštevamo še sinergični učinek vseh (to ni le preprost seštevek posamičnih toksičnosti, temveč njihov zmnožek), skupnega učinka ni mogoče predvideti in kakršnekoli kemijske analize so popolnoma neprimerne za vrednotenje največjih tveganj, ki jih predstavlja celotni koktajl teh strupov. Kljub temu pa bi morali doseči vsaj to, da kemijski laboratoriji ne bi analizirali le naročenih substanc. Če so jih v tem primeru 100, se moramo vprašati, kje je preostalih 400.
Kako bi lahko preprečili, da gasilna voda, pomešana s strupenimi snovmi, ne bi odtekla v Tojnico ali meteorno kanalizacijo in da bi bil požar omejen le na izpuste v zrak, ne pa v ta potok ter zatem v Ljubljanico in podtalje?
Vrhniška civilna zaščita bi morala takoj po obvestilu o požaru pripeljati bager in poskrbeti, da se Tojnica ne bi izlivala v Ljubljanico. A tega ni storila. Kar zadeva izpuste v zrak, pa bi morali preventivno izvesti začasno evakuacijo prebivalstva. Tako ljudje ne bi bili izpostavljeni vplivom »akutne toksičnosti«, ki traja od dva do tri dni. Dim, poln nevarnih spojin, namreč v tem času ponavadi že pade na tla.
Foto: Dejan Javornik/Delo
Kako veliko območje je prizadel strupeni oblak valečega se dima?
Glede na posnetke požara bi lahko ocenili, da je plamen med gorenjem in eksplozijami segal do 50 metrov visoko in da je zaradi vzgona zelo daleč zaneslo na tone strupenega dima. Obseg kontaminiranega območja bi lahko zaznal le biomonitoring.
Kakšne bodo posledice, glede na to, da so strupi ušli v zrak, vodo in tla?
Enako kot za širšo okolico Vrhnike se bomo v prihodnjih letih tudi drugod ukvarjali z dvema fenomenoma, ki sta posledica vdora najhujših toksinov in njihovih sinergičnih učinkov. Prvi je biomagnifikacija, drugi pa bioakumulacija toksinov. Biomagnifikacija pomeni, da, denimo, strupen dioksin pade na tla, se v njih vgradi in tam ostane kot nerazgradljiva komponenta.
Ne obstaja namreč organizem, ki bi ta strup razgradil, niti ni podvržen fotolizi. Če predpostavljamo, da imamo v zemlji še dopustno koncentracijo dioksina, ki znaša 0,1 mikrograma na kilogram zemlje, potem prek rastlin vstopa v prehransko verigo živali in človeka. In vsak člen te verige biomagnificira strup s faktorjem 10. Če je v rastlini torej en mikrogram na kilogram dioksina, ga je pri živali že deset, pri človeku, ki poje meso ali jajca živali oziroma popije njeno mleko, pa že sto mikrogramov na kilogram teže tega strupa.
Bioakumulacija pa pomeni, da se strupi kopičijo v telesu v različnih organih in tkivih. Ker je večina strupov lipofilnih in vstopajo v človeka skozi kožo, z dihanjem in hrano (tri vstopna vrata), jih najprej zasledimo v krvi, nato pa gredo v jetra in ledvice. Tam telo poskuša izvesti detoksifikacijo, a ker je večina najnevarnejših strupov, ki so goreli v Kemisu, nerazgradljivih, to privede do velikih tveganj za razvoj jetrnega, ledvičnega in črevesnega raka. Ker se telo teh strupov ne more znebiti, jih odloži v maščobna tkiva.
Če človek hujša, jih iz teh tkiv dobi nazaj v kri. Enako velja za nosečnice, pri katerih se večina mleka tvori iz maščobnih tkiv. Tako dojenček dobi hud odmerek strupov z materinim mlekom. Ker so navzoče tudi kemikalije z učinkom hormonskih motilcev, se bodo pojavljali transgeneracijski učinki na potomcih (neplodnost, feminizacija moških, sindrom TDS, rakava obolenja, motnje imunskega sistema ...).
In kaj narediti, da bi to verigo prekinili?
Te vrednosti je najprej treba meriti. A ne le prvo leto, temveč dlje, tudi desetletje. In ukrepe prilagoditi tem rezultatom. Spekter detekcije strupov bi morali zato maksimalno razširiti in ne ožiti na izbrane cilje. Žal pa vsi kemični testi ugotavljajo le navzočnost posameznih snovi, nič pa ne povedo o posledicah. Itak so vse tako imenovane »varne« ali »še dopustne« doze posameznih toksinov le gnil kompromis med kapitalom in politiko, ki naj bi dajal vtis o silni skrbi države za zdravje svojih prebivalcev. Zato je edina rešitev biomonitoring oziroma izvajanje bioloških testov (bioasseys).
Ste lahko konkretnejši?
Metode delujejo po načelu, kar se dogaja živalim, se dogaja ljudem. Ker je izmenjava generacij pri človeku počasna (tri na sto let), so živali z bistveno krajšo izmenjavo generacij odličen indikator dogajanja v okolju. Če gledamo samo posledice delovanja skupine toksinov, ki so genotoksični, mutageni in kancerogeni, imamo eksplozijo rakavih tvorb, ki so vidne pri ribah kot rak jeter.
Odličen je tudi mikronukleus test pri ribah, ki ga edini pri nas izvaja biolog Peter Firbas. Ta nam namreč glede na stopnjo pojavnosti mikronukleusov v eritrocitih rib govori o celokupnem kancerogenem potencialu okolja. Zanj potrebuješ le kapljico krvi ujete ribe, nato pa jo živo vrneš v vodo. Tudi za reproduktivne motnje in razvojne anomalije so salmonidi (denimo postrv) odlični pokazatelji.
Pri njih se razvojne anomalije vidijo pri repnem delu zarodka. Zato bi bilo nujno spremljati ribe iz Ljubljanice ter poleg navzočnosti strupov ugotavljati tudi spolne in reproduktivne anomalije, ki vodijo v spreminjanje spola najprej pri ribah, kjer se samci spreminjajo v samice.
Ali iz tega lahko sklepamo, da rib iz Ljubljanice ne bi smeli več jesti?
Za zdaj to ni problem, bo pa vpliv toksinov, ki so se sprostili ob požaru v Kemisu, opazen v ekosistemu, kasneje pa še pri ljudeh, če bodo uživali te ribe.
In kakšne bodo posledice za človeka?
Med ljudmi, še zlasti tistimi, ki bodo jedli ribe, pili mleko ali jedli sadje, vrtnine in meso z najbolj kontaminiranih območij, kamor so se naložili dioksini, PCB-ji in drugi mutageni, rakotvorni strupi in hormonski motilci, bo nedvomno povečana pojavnost raka, predvsem pri dečkih pa se bodo pojavile razvojne anomalije, kot so nespuščeni testisi in hipospadija (anomalija penisa). Manjša bo tudi plodnost, saj bo pri moških v semenski tekočini manj spermijev, manj bo hormona testosterona. Poleg eksplozije raka bo močno padla tudi učinkovitost imunskega sistema, več bo obolenj ščitnice.
Ali obstaja kakšna zaščita?
Težko je svetovati, dokler ni podatkov o dioksinih in PCB-jih. Preden karkoli napovedujem, je treba izvesti nujen biomonitoring z ribami in pticami. Kemija nam ne ponuja rešitve. O ribah sem že povedal in za vzorčenje bi morali vključiti ribiče. Ornitologom predlagam, naj spomladi izvajajo monitoring ptic med gnezdenjem na Ljubljanskem barju.
Če so samci kontaminirani, bodo izgubljali spolni nagon in več samic bo jajca znašalo v eno gnezdo. Večina jih bo tako ali tako neoplojenih, pri mladičih pa bodo vidne razvojne anomalije. Tisto, kar je bilo v zraku, je padlo na tla. Če bi živel v okolici katastrofe, bi na vrt nasul pol metra zemlje, pripeljane od drugod.
