Kardinalov spomin na zaupna srečanja

Tistega zimskega večera na prelomu iz leta 1999 v 2000 smo na gradu Brdo čakali goste, ki jih je povabil takratni predsednik vlade dr. Janez Drnovšek. Sem ter tja je z značilnim obratom roke pogledal na uro in naprej molčal. Pravzaprav ni bil povsem prepričan – čeprav je kasneje to vedno zanikal –, da se bo vse izteklo brez zapletov. Pa ne zaradi vsebine pogovora, temveč zaradi zapletenosti organizacije prihoda. Dokler ni eden izmed njegovih varnostnikov sporočil, da je vozilo z gosti prečkalo plačilno postajo na gorenjski avtocesti. Počakali smo jih pred gradom.

Iz minibusa, ki smo si ga – prav zaradi želje po popolni zaupnosti pogovora – sposodili pri eni izmed vladnih služb, je najprej izstopil takratni ljubljanski nadškof dr. Franc Rode in nato drugi slovenski škofi, člani Slovenske škofovske konference. Tema pogovora je bila znana, nanjo so bili pripravljeni tako gostitelj kot gostje. Največkrat smo jo poimenovali kar vatikanski sporazum in pri tem razumeli, da gre za sporazum med Slovenijo in Svetim sedežem, ki naj bi uredil dvojno naravo tega razmerja, najprej med subjektom mednarodnega prava in vrhom Katoliške cerkve ter nato med državo in Katoliško cerkvijo v Sloveniji. Verjetno je bilo prvič, da je bil pogovor o tako občutljivi temi odprt in da so bili sogovorniki pripravljeni slišati in razumeti drug drugega.

Končali smo pozno zvečer. Vedeli smo, da bomo nadaljevali. Gostje so se odpeljali z istim vozilom. Drnovška smo spraševali, kaj meni, ali bi morebitna policijska kontrola takrat, razmeroma pozno ponoči, verjela, da se peljejo z večerje s predsednikom vlade?

Končati ideološke delitve

Pred dnevi, ob praznovanju osemdesetega rojstnega dne, je prav na ta večer opozoril tudi gost, takratni ljubljanski nadškof, kardinal dr. Franc Rode. Povedal je, da je prav zaradi Drnovškove odločitve lahko bil sprejet sporazum med Slovenijo in Svetim sedežem.

Pa ni bil odločilen tisti večer na Brdu – bil je pomemben, a vendar se je premislek začel pred tem.

Konec februarja 1997 je bila v državnem zboru razprava o imenovanju članov nove slovenske vlade. Drnovšek je bil kot mandatar že izvoljen, prvi predlog tako imenovane leve vlade pa ni dobil zadostne podpore. Glasovanje se je končalo s 45 glasovi za in 45 proti. Eden izmed poslancev predlagane koalicije je glasoval proti. V razpravi je Drnovšek odgovoril na dva očitka. Na prvega, da ni vztrajal s prvotnim koalicijskim predlogom, in na drugega, da Slovenija zaostaja s harmonizacijo pravnega reda s pravnim redom EU. Njegova teza je bila, da je treba v Sloveniji končati ideološke delitve, in zato tudi možnosti vladnih koalicij iskati znotraj celotnega političnega prostora, ter da je to tudi pogoj za hitrejšo pravno harmonizacijo, kot ključnim pogojem polnopravnega članstva v EU.

V čakanju na izide volitev smo kot običajno sedeli v sobi 101, tako imenovani vladni sobi v parlamentu, ko je Drnovšek nekako mimogrede omenil, da imajo vse sosednje države pa tudi vse države srednje Evrope podpisane sporazume s Katoliško cerkvijo. Da bomo morali znotraj ureditve pravnih odnosov z Evropsko unijo misliti tudi na to.

Dve leti kasneje, aprila 1999, se je z uradnega obiska v Vatikanu vrnil zunanji minister dr. Boris Frlec. Predsedniku vlade je prenesel pobudo o sklenitvi sporazuma s Svetim sedežem; konec meseca jo je vlada tudi sprejela. To je bila sicer ena izmed tistih povsem rutinskih točk, ki se največkrat sprejemajo ali v paketu ali pa brez razprave, saj so bile popolnoma usklajene že v fazah pred obravnavo na seji vlade. Takrat je bilo malce drugače. Drnovšek je povedal, da želimo pred vstopom v Evropsko unijo urediti tudi odnose z Vatikanom in da bomo vsebinsko zagovarjali pristop ureditve odnosov v skladu z domačim pravnim redom in principom dogovornih rešitev.

S tem so se pogajanja tudi uradno začela. Vlada je potrdila sporazum prvi teden marca leta 2000 in ga poslala v nadaljnji postopek.

Kosilo in nogometna tekma pri nadškofu

Odziv je sledil. Pravzaprav z zamikom. To je bil namreč čas združevanja vladne Slovenske ljudske stranke in opozicijske krščanske demokracije ter posledično čas, ki je napovedoval padec aktualne vlade. V parlamentu se je oblikovala nova večina, izvoljena je bila nova vlada dr. Andreja Bajuka. Razprava o vatikanskem sporazumu je bila potisnjena na rob. Kot bi bili prepričani, ne samo da bo postopek ratifikacije hitro izpeljan, temveč da bodo ob sporazumu dobila večjo možnost tudi tista vprašanja, predvsem glede uvedbe verouka v šole in drugačnega državnega financiranja Katoliške cerkve, ki so bila v pogajanjih z Drnovškovo vlado izločena.

Za večerjo na Brdu še vedno razen udeležencev ni vedel nihče. Vendar smo stike, politično povsem spremenjenim razmeram navkljub, nekako vzdrževali.

Pa me je vseeno presenetilo. Prošnja namreč, naj posredujem Drnovšku vabilo za kosilo pri nadškofu. V soboto, 13. junija 2000, smo se odpravili. Prav na ta obisk je meril v svoji rojstnodnevni izjavi kardinal Rode. Nadškof nam je postregel govejo juho, govedino s hrenom, perutnino ali pečenko, praženi krompir in cviček. Ključni del pogovora se je začel kasneje. Bil sem prepričan, da bo ostalo zgolj pri prijetnem kosilu.

Potem pa sta se zgodili dve stvari, ki sta dali obisku povsem novo vsebino. Najprej Rodetov predlog, naj si skupaj ogledamo nogometno tekmo evropskega prvenstva med Slovenijo in Zvezno republiko Jugoslavijo, in to pri njem, v njegovi dnevni sobi. In potem njegova ocena napredka pri ratifikaciji vatikanskega sporazuma in zaključek, da je prepričan, da bo dokončni sporazum sprejela nova Drnovškova vlada. Takrat se je pogovor zares začel. Drnovšek je ponovil svoje ključno izhodišče, da nobena določba katerega koli sporazuma ne more biti nad slovensko ustavo, da ne glede na barvo vlade ne vidi možnosti uvedbe verouka v javno šolstvo ter da je do sprejetja sporazuma še politično razmeroma zapletena pot.

Zaupno postane javno

Jeseni istega leta so bile parlamentarne volitve, na katerih je Drnovškova stranka premočno zmagala.

Pogajanja o vatikanskem sporazumu so se nadaljevala. Le z eno razliko: vsi do tedaj zaupni pogovori predsednika vlade z vodstvom Katoliške cerkve so postali javni. Drnovšek je imel izjemno in trdo nasprotovanje tudi znotraj svoje lastne stranke. Očitki so bili splošni, da že s pogovorom o sporazumu, predvsem pa s potrditvijo sporazuma na seji vlade krši suverenost slovenske države, saj priznava Cerkvi neodvisnost od slovenske pravne ureditve. Drugi del očitkov je bil, da bo morebitna ratifikacija sporazuma pomenila uvedbo verouka v šole, odpoved državnemu premoženju v korist Cerkve in prevlado kanonskega prava nad slovenskim. Sledil je Rodetov intervju za enega izmed nemških dnevnikov, da želi slovenska Cerkev celovit sporazum, ki bo več kot le formaliziral pravni položaj Katoliške cerkve. Krog nasprotovanj se je ponovil. Da ni dopusten nikakršen sporazum s Svetim sedežem in da kakršen koli sporazum pomeni le odprtje prostora za uvedbo verskega pouka v javne šole in drugačen model državnega financiranja Cerkve.

Bilo je zares težko.

Drnovšek je pojasnjeval, da gre zgolj za mednarodno formaliziranje in utrditev ustavnega načela ločitve Cerkve od države ter opredeljevanje razmerja med slovenskim pravnim redom in kanonskim pravom, pri čemer je slednji podrejen slovenskemu pravnemu redu. Gre torej za odločitev slovenske vlade, da vprašanja, ki so že urejena v domačem pravnem redu, uredi tudi s sporazumom s Svetim sedežem. Prav tako tudi financiranje Cerkve ne more biti pavšalno, iz proračuna, kot v sosednji Hrvaški, temveč je treba najti možnost, da državljani Cerkvi darujejo prostovoljno. Gre za gesto, je večkrat ponovil, s kakršnimi se v sodobni Evropi urejajo odnosi.

Sporazum je nato prestal presojo na ustavnem sodišču, januarja 2004 ga je ratificiral državni zbor, veljati pa je začel 28. maja istega leta, ko sta takratni predsednik vlade Anton Rop in vatikanski državni tajnik Angelo Sodano izmenjala listini.

Takrat se je ne samo končal pogovor tistega zimskega večera na Brdu, temveč se je začelo tudi obdobje politično ustaljenih in urejenih odnosov med državo in Katoliško cerkvijo.

V soboto imenovani ljubljanski nadškof, provincial slovenskih frančiškanov, Stane Zore je nasledil to urejenost. Pa pri tem ne mislim samo na sporazum med državo in Cerkvijo, temveč predvsem na načelo o možnosti dogovora in zaupanja, ki je bilo prvi pogoj za uspešnost pogovorov.