Kazenski zakonik: bomo še pravna država?

Državni zbor, ki je skupaj z vlado doživel nezaupnico, bo pred svojo razpustitvijo obravnaval tudi predlog za spremembe in dopolnitve kazenskega zakonika (KZ-1). Očitno hoče vladajoča politika načrte, ki jih je napovedovala ob potegovanju za oblast, izpeljati do konca, pa čeprav tvega, da bo s tem le še okrepila nezadovoljstvo ljudi. Če se namreč poglobimo v posamezne predlagane nove določbe, lahko ugotovimo, da je predlagana sprememba materialnega kazenskega prava za pravno državo popolnoma nepomembna oziroma lahko povzroči prej neugodne kot ugodne posledice za njeno delovanje.

Predlagane spremembe KZ-1 so izključno le politično, ne pa tudi pravno argumentirane. Kot takšne se tudi razlagajo zgolj s frazo, ki ne spada v pravo: da se bo s spremenjenim kazenskim zakonom izboljšala učinkovitost pravne države. Čeprav pod pojmom učinkovitosti lahko razumemo različne stvari, se učinkovitost kazenske zakonodaje lahko zazna le pri spremenjenem odnosu državnih organov do njene uporabe ali neuporabe, ne pa zgolj s spreminjanjem splošnih pravil.

Po dolgih letih bi že lahko spoznali, da je nenehno predlaganje sprememb v kazenskem zakonu predvsem izgovor za pomanjkljivo uporabo teh zakonov. V zvezi s KZ-1 pa je zanimivo še to, da so bili pobudniki njegovih sprememb hkrati tudi pobudniki številnih aktivnosti, s katerimi se je zavirala njegova uporaba – od vlaganja neutemeljenih pobud za presojo ustavnosti, onemogočanja komentarjev in strokovnih razlag ter celo poučevanja študentov o kazenskem pravu brez omenjanja pravil zakonskega vira ali kvečjemu z njegovim negiranjem.

Jalova pričakovanja

Nesmiselno je pričakovati, da nas bodo nove kazenskopravne določbe bolje obvarovale pred kriminalom. To velja tudi za najbolj goreče podpirano novo določbo 257.a člena o kaznivem dejanju oškodovanja javnih sredstev, s katerim naj bi se preprečevalo povzročanje večje škode pri uporabi »davkoplačevalskega denarja«. Nihče, ki je do danes storil kaj takega, zaradi prepovedane retroaktivne uporabe zakona ne bo mogel biti kaznovan. Še več, tudi tisti, ki so bili zaradi suma oškodovanja javnih sredstev prijavljeni za kazniva dejanja po veljavnih splošnih določbah o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost in javna pooblastila ali zoper gospodarstvo, se bodo izognili kaznovanju po teh določbah.

Novo kaznivo dejanje naj bi namreč veljalo kot specialna oblika že znanih kaznivih dejanj, in prav to poudarjanje specialnosti bo povzročilo takšno uporabo zakona, kot da prej v splošnih določbah še niso bili predvideni. Poudarjanje, da gre za posebno dejanje zaradi uporabe novega izraza javna sredstva, je nesmisel. Že v prejšnjem »realsocialističnem« pravu, ko so vsa sredstva, ki niso bila zasebna, veljala za javna (oziroma za družbeno lastnino), ni nihče zahteval zanje v kazenskem zakoniku posebne zaščite.

Javna sredstva imajo enako tržno vrednost in se tudi proti njim storijo enaka kazniva dejanja, kot to velja za sredstva drugih titularjev, zato ni nikakršne potrebe po njihovem posebnem statusu in definiranju v kazenskem zakoniku. Praktična posledica tega novega kaznivega dejanja bo torej, da se bo moralo počakati na nova storjena dejanja, za vsa doslej ugotovljena kazniva dejanja te vrste pa bo treba kazenske postopke ustaviti, ker naj bi po stališču zakonodajalca doslej ne bila kazniva. To je pravzaprav amnestija!

»Skrajna sila«

Posebno naklonjenost do doslej ovadenih storilcev kaže predlog KZ-1B tudi s tem, ko določbo o skrajni sili želi spremeniti tako, da se na njeni podlagi izključuje protipravnost kaznivega dejanja. Opozoriti je treba, da je protipravnost splošna pravna lastnost človekovih dejanj, ki je lahko razlog ne samo za kazensko, ampak tudi za civilno in vse druge pravne odgovornosti. Kazenski zakon res določa kot kazniva dejanja samo tista, ki v pravu nasploh veljajo za protipravna, ni pa pooblaščen, da bi razglašal, katera dejanja niso v skladu s pravom (tudi ustavnim ali mednarodnim).

KZ-1 je kot pravni učinek skrajne sile upošteval le izključitev kaznivosti, ne pa protipravnosti. Torej je o tem sprejel enako stališče, kot je veljalo na ozemlju Slovenije že na začetku 20. stoletja pri oblikovanju splošnih kazenskopravnih določb o skrajni sili (glej monografije profesorjev kazenskega prava Lammascha 1902, Janke 1906, Stoosa 1913, Dolenca 1929 in drugih). Določba o izključitvi protipravnosti iz predloga KZ-1B pa se lahko opira le na pomen protipravnosti in njene izključitve v razlagah kazenskega prava socialistične zvezne jugoslovanske države v učbeniku Bavcon-Šelih (1978), pri čemer se tudi protipravnost neustrezno zamenjuje s pojmom družbene nevarnosti; drugačnih prejšnjih stališč o nekaznivosti skrajne sile (Straflosigkeit) sploh ne omenja več skupaj z njihovimi avtorji, ki so s tem pristali na »smetišču zgodovine«.

V Evropi res tudi kazensko pravo Nemčije pri skrajni sili še vedno predvideva za nekatere primere izključitev protipravnosti, vendar se na to ni mogoče sklicevati, če se v kazenskopravne določbe ne vgradi dodatnih ustavnopravnih omejitev. V praksi pa bo to delovalo takole: delodajalci, ki so bili zaradi neplačevanja predpisanih prispevkov obdolženi za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, zaradi skrajne sile ne bi bili obsojeni, po spremenjeni določbi o skrajni sili iz predloga KZ-1B pa bodo oproščeni ne samo za kaznivo dejanje, ampak tudi za obveznost plačila predpisanih prispevkov. Se pravi, da določba o skrajni sili oškodovancu ne bo več nudila enakega pravnega varstva kot storilcu.

Pogojne obsodbe

Vrhunec posega v enako varstvo pravic po 22. členu Ustave RS pa pomeni predlagana nova določba petega odstavka 58. člena KZ-1. Po njej naj bi se v prihodnje pogojna obsodba izrekala za vsa kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora. To pomeni, da se ta opozorilna sankcija, ki je bila prvotno namenjena le za nadomestitev kratkotrajnih zapornih in denarnih kazni pri lažjih kaznivih dejanjih, razširja v splošno alternativo kaznovanju za 99 odstotkov obravnavanega kriminala, vključno z ubojem in podobnimi hudimi kaznivimi dejanji.

Glede na to, da naj bi se v takem primeru v pogojni obsodbi določila kazen največ pet let zapora, se lahko vprašamo, kakšen pomen ima sploh diferenciranje predpisanih maksimumov zapora izpod tridesetih let, to je pod mejo, pri kateri se hkrati lahko določi kot najnižja kazen pet let zapora. Ni dvoma, da bodo v takšnih primerih razširitve pogojne obsodbe za hujša kazniva dejanja ljudje občutili kot neprimerno uveljavljanje kazenske odgovornosti in s tem v zvezi tudi kot poseg v pravico do varnosti po 34. členu KZ-1.

Posebno zaskrbljenost vzbuja predvsem to, da se bo takšna pogojna obsodba lahko izrekala komurkoli, torej tudi povratniku, če le »storilec prvič, ko se izjavi o obtožbi, prizna krivdo ali se z državnim tožilcem sporazume o krivdi po zakonu, ki ureja kazenski postopek«. Predvsem takrat, ko se bo storilec že pred obtožbo sporazumel z državnim tožilcem, se bo postavilo vprašanje, kdo pravzaprav še sodi za kazniva dejanja – sodišče ali morda državni tožilec, ki ni zavezan nepristranosti in lahko po svoji presoji odloča, s kom se bo sporazumeval?

Domneva krivde?

Mamljiva obljuba zakona, da se storilec hudega kaznivega dejanja z golim priznanjem krivde izogne sankcioniranju z odvzemom prostosti, vzbuja dvome o spoštovanju pravnega jamstva v kazenskem postopku po četrti alineji 29. člena Ustave RS, da nihče ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, saj bo tisti, ki ne bo uporabil te pravice, v slabšem položaju kot tisti, ki bo priznal krivdo.

Lahko si zamislimo, da se bo zaradi takšne pogojenosti pogojne obsodbe s priznanjem krivde začela tudi domneva nedolžnosti interpretirati tako, kot da se priznava le tedaj, če se kdo prepričljivo opere obdolžitve za kaznivo dejanje. To pa pomeni, da se bo domneva nedolžnosti počasi sprevrgla v svoje nasprotje – v domnevo krivde.

Presajanje v naše pravo plea bargaining, ki se je v ameriškem sodstvu razrasel kot nekakšna procesna deviacija, opravičljiva zaradi zmanjševanja izdatkov za sojenje, nam ne obeta nič dobrega: tako se vračamo k inkvizitornemu postopku, v katerem isti organ obtožuje in odloča, dokazi se skrčijo na priznanje krivde, to pa se začne nazadnje pridobivati s torturo (spomnimo se Guantanama). V naših razmerah bi morali takšno zagotavljanje učinkovitosti odkloniti, ker prinaša preveliko tveganje za človekove pravice.

—

dr. Ivan Bele, pravnik, predavatelj 
na Fakulteti v Novi Gorici, predstojnik tamkajšnje katedre 
za kazensko pravo
—

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.