Kazino republika

Resnični vladar Izraela je 81-letni ameriški Jud Sheldon Adelson, kralj igralnic, ki je deseti najbogatejši človek na svetu.

Objavljeno
17. februar 2015 10.05
Uri Avneri
Uri Avneri

Kdo je vladar Izraela?

Premier Benjamin Netanjahu vendar.

NAROBE.

Resnični vladar Izraela je 81-letni ameriški Jud Sheldon Adelson, kralj igralnic, ki je deseti najbogatejši človek na svetu. Po zadnjih ocenah je vreden 37,2 milijarde dolarjev. A kdo to ocenjuje?

Poleg igralnic v Las Vegasu, Pensilvaniji, Macau in Singapurju ima v lasti tudi ameriško Republikansko stranko in od pred kratkim tudi oba doma ameriškega kongresa.

V lasti ima tudi Benjamina Netanjahuja.

Adelsonova navezanost na Izrael je osebna. Na zmenku na slepo se je zaljubil v izraelsko žensko.

Miriam Farbstein je bila rojena v Haifi, se izobraževala na prestižni šoli, odslužila vojaški rok na izraelskem inštitutu, ki se ukvarja z bakteriološkim vojskovanjem, in je vsestranska znanstvenica. Ko je eden od njenih sinov iz prvega zakona umrl zaradi previsokega odmerka droge, se je posvetila boju proti drogam, še posebej proti kanabisu.

Oba Adelsona sta fanatična podpornika Izraela. Vendar pa ne kateregakoli Izraela, ampak desničarskega, nadvladujočega, arogantnega, nasilnega, ekspanzionističnega, aneksionističnega, brezkompromisnega in kolonialističnega Izraela.

V Bibiju Netanjahuju sta našla svojega človeka. Upata, da bosta z Netanjahujevo pomočjo vladala Izraelu kot svojemu zasebnemu fevdu.

Da pa bi si to zagotovila, sta storila neverjetno stvar: v Izraelu sta ustanovila časopis, ki je v celoti posvečen podpori interesov Benjamina Netanjahuja. Ne interesov Likuda ali določene politike, ampak Netanjahujevih osebnih interesov.

Pred leti sem si izmislil besedo za časopise, ki imajo brezplačno distribucijo. Besedo »hinamon« bi lahko približno prevedli kot »zastonjsopis« in je bila namenjena očrnitvi. Nikoli pa se mi ni sanjalo, da se bo pojavila pošast Izrael Hajom (Izrael danes), časopis z neomejenimi denarnimi sredstvi, ki ga na ulicah in nakupovalnih središčih po vsej državi deli na stotine, če ne na tisoče mladeničev in mladenk.

Izraelci imajo zelo radi zastonjske stvari. Zaradi tega je Izrael Hajom dnevni časopis z najširšo distribucijo v Izraelu. Bralce in denar od oglaševanja odvaja od svojega edinega tekmeca, časopisa Jediot Aronot (Zadnje novice), ki je do pred kratkim držal primat.

Jediot se je odzval besno. Postal je srdit Netanjahujev nasprotnik. Josi Verter, komentator levosredinskega časopisa Haretz, ki ima daleč manjšo naklado, je celo prepričan, da bi trenutne volitve lahko zreducirali na rivalstvo med tema dvema časopisoma.

To mnenje pa je precej pretirano. Sodeč po politični in družbeni vsebini je razlika med obema zelo majhna. Oba sta superpatriotska, desničarska in hujskata k vojni. Takšen pa je novinarski recept za pritegovanje pozornosti množic povsod po svetu.

Časopis Jediot ima v lasti družina Mojzes, poslovno orientiran klan. Trenutni izdajatelj časopisa je Arnon (»Noni«) Mojzes, ki se nerad kaže v javnosti in je šef velikega ekonomskega imperija, ki ima za svoj temelj časopis. Slednji služi njegovim poslovnim interesom, on sam pa nima nikakršnih političnih interesov.

Adelson pa je brez primere.

V Izraelu so stave z zakonom prepovedane. Nimamo kazinojev in skrivne igralnice redno odkriva policija. V mladosti so nas učili, da so igralniški mogotci slabi ljudje, skoraj tako slabi kot trgovci z orožjem. Denar služijo na račun ubogih zasvojencev, ki jih pahnejo v obup ali celo v samomor. Samo poglejte si Dostojevskega.

Res da Izraelci berejo Izrael Hajom (navsezadnje dobijo nekaj zastonj), a to še ne pomeni, da jim je všeč Adelson in njegove metode. Tako opogumljeni so nekateri člani kneseta vložili predlog zakona, ki bi v celoti prepovedal zastonjske časopise.

Netanjahu in stranka Likud sta naredila vse, da bi zakon spodnesla. Toda v predhodnem glasovanju (ki je obvezno za zakone, ki jih predlagajo posamezni člani kneseta) so bili premočno poraženi. Celo nekateri člani Netanjahujeve vladajoče koalicije so podprli zakon. Kamere so ujele Netanjahuja, ki je tekel v dvorano kneseta, da bi še pred glasovanjem zasedel svoje mesto.

Rezultat glasovanja je bil 43 proti 23. Skoraj polovica članov Likuda se je glasovanja vzdržala. Zunanji minister Avigdor Lieberman in njegova stranka so glasovali za zakon. Prav tako ministra Jair Lapid in Cipi Livni.

Od predhodnega glasovanja do sprejetja mora iti predlog zakona skozi številne postopke. Dovolj časa bi bilo, da bi ga zadržali v eni od parlamentarnih komisij. Toda Netanjahu je bil besen. Nekaj dni po glasovanju je Lapida in Livnijevo odstavil iz vladnega kabineta. S tem je povzročil razpad vladne koalicije in razpustitev kneseta.

Zakaj je Netanjahu ob izteku manj kot polovice svojega tretjega mandata storil tako neumnost? Možna je samo ena logična razlaga: tako mu je ukazal Adelson, da bi preprečil sprejetje zakona.

Če je temu tako, potem je trenutno Adelson naš glavni zakonodajalec. Mogoče tudi naš najpomembnejši sestavljavec vlade.

Denar že od nekdaj igra v politiki pomembno vlogo. Volilna propaganda poteka na televiziji, kar je zelo drago. Tako v Izraelu kakor v ZDA se denar posredno ali neposredno steka v volilno kampanjo iz legalnih in ilegalnih fondov. Sodišča tolerirajo ali celo podpirajo korupcijo. Bogataši (ki jim v Ameriki evfemistično pravijo »premožni«) imajo čezmeren vpliv.

Ob zadnjih predsedniških volitvah v ZDA je Adelson v predvolilno tekmo prelil reke denarja. Najprej je z velikimi vsotami denarja podprl Newta Gingricha, nato pa Mitta Romneyja. Zaman. Mogoče Američani nočejo, da jim vladajo kapitani kazinojev.

Za prihodnje ameriške predsedniške volitve je Adelson začel priprave že zelo zgodaj. V svoj glavni štab v Las Vegas je pozval vse vodilne republikanske kandidate in jih cvrl glede njihove zvestobe njemu in Netanjahuju. Nihče si ni drznil povabila zavrniti. Ali bi rimski senator zavrnil Cezarjev poziv?

V Izraelu so takšni rituali nepotrebni. Adelsonovima − tako Miri kakor Sheldonu − je jasno, kdo je njun človek.

Časopis Izrael Hajom je seveda veliki propagandni stroj, ki se je popolnoma posvetil Netanjahujevi ponovni izvolitvi. Vse to je zakonito. Le kdo sme v demokraciji narekovati časopisu, koga naj podpre. Saj smo vendar v demokraciji, za božjo voljo!

Zdi se čudno, da država dopusti tujcu, ki ni v njej nikoli živel, da ima tako ogromen vpliv na njeno prihodnost oziroma celo na njen obstoj.

Na tem mestu se vključi sionizem. Sionisti so prepričani, da je Izrael država vseh Judov. Vsak Jud na svetu pripada Izraelu, pa čeprav začasno stanuje nekje drugje. Pred nekaj dnevi je Netanjahu izjavil, da ne predstavlja samo države Izrael, ampak tudi vso »judovsko ljudstvo«. Sploh se mu ne zdi potrebno, da bi jih pobaral za mnenje.

V skladu s tem Adelson ni tujec, ampak je naš. Že res, da v Izraelu ne more voliti, vendar pa po vsej verjetnosti lahko voli njegova žena. Toda mnogi ljudje, vključno z mano, verjamejo, da ima kot Jud pravico, da se vmešava v naše zadeve in vlada našim življenjem.

Kot primer naj navedem imenovanje veleposlanika v ZDA. Ron Dermer je Američan, rojen v Miamiju, in je aktiven republikanec. Imenovanje ameriškega funkcionarja republikanske stranke za izraelskega veleposlanika pri demokratski administraciji se utegne zdeti čudno. A ne, če je Netanjahu deloval po navodilih Sheldona Adelsona.

Prav Adelson je zakuhal škandal, ki je ogrozil življenjsko pomembno navezanost Izraela na Washington. Njegova marioneta Dermer je prepričal republikance v Kongresu, ki so vsi po vrsti odvisni od Adelsonove velikodušnosti ali pa bi si te odvisnosti želeli, da povabijo Netanjahuja, da pred obema domovoma poda govor proti Obami.

V teku priprave te intrige se je Dermer sestal z Johnom Kerryjem, a ga ni seznanil z Netanjahujevim prihodom. Prav tako ni Netanjahu o tem obvestil Obame. Zadnji je v jezi naznanil, da se s premierom ne bo sestal.

Z vidika izraelskih življenjskih interesov je popolnoma noro provocirati predsednika Združenih držav Amerike, ki nadzoruje dotok orožja v Izrael in ima v ZN pravico do veta. Toda z Adelsonovega vidika je dejanje smiselno. Prizadeva si namreč za izvolitev republikanskega predsednika na volitvah leta 2016. Zagrozil je, da bo vložil neomejene količine denarja za preprečitev izvolitve kateregakoli senatorja ali predstavnika, ki bo med Netanjahujevim govorom odsoten.

Bližamo se odprtemu vojskovanju med izraelsko vlado in predsednikom Združenih držav.

Se nekdo igra ruleto z našo prihodnostjo?

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.