Kdaj bo pravi čas, če ne zdaj?

Človek kar ne more verjeti, koliko radikalnih kritičnih analiz je bil (in je še vedno) v zadnjih letih predvsem od začetka sedanje krize leta 2008 – deležen kapitalizem z vsemi svojimi uničujočimi ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi posledicami, hkrati pa, kako popolni »brezidejnosti« smo pri tem še vedno priča glede uporabnih zamisli za morebitno njegovo tudi radikalnejšo sistemsko rekonstrukcijo. Kaže, da bodo tudi v Sloveniji na žalost minile še ene parlamentarne volitve, ne da bi se stroka in politika (leva in desna) v tem smislu dokopali do česa obetavnejšega, kot je ponujanje nekakšnih sistemsko popolnoma benignih »strukturnih« (davčnih, fiskalnih, pokojninskih, delovnopravnih ipd.) reform po bruseljskem diktatu, ki pa se temeljev tega preživetega družbenoekonomskega sistema seveda niti ne dotaknejo, kaj šele, da bi jih lahko kakorkoli spreminjale.

Zgrešena mantra sodobnega družboslovja

Vse pa se začne in konča že pri sami diagnozi bistva obstoječega kapitalizma in jedra problemov, ki povzročajo njegovo – zdaj res že naravnost nevzdržno – deviantno učinkovanje na vseh področjih družbenega življenja. Dokler bo namreč sodobno družboslovje obsedeno z mantro, da sta bistvo in temelj obstoječega kapitalizma zasebna lastnina produkcijskih sredstev in tržni sistem, znanost na tem področju pač ne bo napredovala. Kajti, glede na negativne izkušnje tako z realnim (planskim) kot s samoupravnim (družbenolastninskim) socializmom se pod temi pogoji namreč vsak razmislek nujno konča z ugotovitvijo, da je ta model kapitalizma kljub vsem svojim napakam ekonomsko superioren družbenoekonomski sistem brez konkurence in brez resne alternative. Zato ga lahko le kolikor mogoče »popravljamo«, ni pa ga moč nadomestiti z nobenim novim, v temelju drugačnim in boljšim.

Smo torej s sedanjim kapitalizmom res prišli do konca zgodovine družbenoekonomskega razvoja človeške civilizacije? Nesmisel. Naslednja logična faza razvoja, če ta le ne bo zašel v (še bolj) retrogradno smer, je gotovo ekonomska demokracija kot povsem nova paradigma kapitalizma, ki pa bo še vedno ohranjala zasebno lastnino in tržni sistem gospodarjenja, torej ključna »pravila igre« v celoti. Po istih pravilih igre namreč lahko delujejo med seboj popolnoma različni družbenoekonomski sistemi z bistveno različnimi končnimi učinki. Te učinke določajo konkretne institucije (subjekti) sistema in odnosi med njimi, ki seveda niso nekaj nedotakljivega in za vedno danega.

Problem je mezdni odnos med delom in kapitalom

V resnici je pravo bistvo sedanjega kapitalizma in generator bolj ali manj vseh njegovih anomaličnih družbenih učinkov ekonomsko neutemeljen in objektivno že zdavnaj preživet mezdni odnos med nosilci dela in kapitala, temeljni problem pa konkretne institucije iz 18. stoletja, ki ta odnos vzpostavljajo in vzdržujejo. Gre za odnos popolne delovnopravne, upravljavske in ekonomske prevlade nosilcev kapitala, ki pa danes, v eri znanja in hitro naraščajočega pomena tako imenovanega človeškega kapitala v lasti zaposlenih (ta skupaj s tako imenovanim strukturnim kapitalom sestavlja povprečno že okoli 85 odstotkov celotne tržne vrednosti in s tem »produkcijske moči« podjetij) nima več popolnoma nobene podlage v objektivni družbenoekonomski realnosti. Prej nasprotno. A zasebna lastnina produkcijskih sredstev, ki sicer obstaja že od propada praskupnosti, in trgi, ki sicer v gospodarski zgodovini človeštva igrajo pomembno vlogo vsaj že od izuma kovanega denarja v 8. stoletju pred našim štetjem dalje, za ta odnos niso popolnoma nič krivi. Hkrati pa ta odnos niti približno ni neizogibna sestavina oziroma pogoj za delovanje tržnega produkcijskega načina. Zasebnolastniško tržno gospodarstvo bi gotovo popolnoma nemoteno, v sedanjih pogojih gospodarjenja pa verjetno celo bistveno bolje delovalo tudi ob povsem drugačnem (npr. partnerskem, asociativnem) družbenoekonomskem odnosu med nosilci (lastniki) omenjenih dveh temeljnih produkcijskih dejavnikov.

Trg dela je tudi sicer le nekakšen »kvazitrg«, kajti menjava na tem trgu ni ne svobodna ne ekvivalentna. Po logiki stvari mu zato tudi ne bi smelo biti prepuščeno reguliranje sistema razdelitve produkta med lastnike dveh temeljnih produkcijskih dejavnikov, ki sta ta produkt soustvarjala v razmerjih vzajemne soodvisnosti, ne v menjalnih razmerjih. Produkcija ni menjava, razdelitev pa bi morala biti skladna z dejanskimi prispevki posameznega produkcijskega dejavnika k produktu, ne z nekakšnim »mejnim produktom« na podlagi tržne cene. A o tem zgolj mimogrede.

Kako uresničiti ekonomsko demokracijo?

Osnovna smer iskanj za želeno temeljito rekonstrukcijo obstoječega kapitalizma je torej jasna. Koncept ključnih institucij sistema je treba spremeniti tako, da bodo zagotavljale vsestransko in popolno enakopravnost nosilcev dela in kapitala, to je ekonomsko demokracijo v pravem pomenu besede, ne da bi to kakorkoli posegalo v zasebno lastnino in tržni sistem gospodarjenja. Vse to je popolnoma realno izvedljivo, a postopno seveda, ne ravno čez noč. Ker pa bi širša razprava na to temo močno presegla okvire tega prispevka, naj ključne potrebne spremembe naštejem le v enem stavku. Treba je:

• koncept kapitala razširiti tudi s človeškim (in intelektualnim na splošno) kapitalom in tega institucionalno postaviti ob bok finančnemu kapitalu;

• koncept kapitalističnega podjetja kot »pravno personificiranega kapitala« spremeniti v koncept podjetja kot »(enako)pravne skupnosti človeškega in finančnega kapitala«;

• skladno s tem koncept mezdnega (tržnomenjalnega) delovnega razmerja pretvoriti v partnersko (asociativno) razmerje med nosilci obeh vrst kapitala in

• na tej podlagi uveljaviti nov model enakopravnega korporacijskega soupravljanja in soudeležbe pri dobičku nosilcev obeh vrst kapitala. Torej nič nemogočega. In na začetku 21. stoletja bi bil že skrajni čas, da se tega končno tudi lotimo. Popolnoma nič nam ne pomaga zgolj ugotavljati neznosne neenakosti in socialne izključenosti, vse manjše ekonomske učinkovitosti, okoljske nevzdržnosti in drugih katastrofalnih posledic obstoječega kapitalizma, hkrati pa ga z nenehnimi državnimi intervencijskimi ukrepi in »strukturnimi« reformami še naprej načrtno ohranjati pri življenju na popolnoma nespremenjenih temeljih iz 18. stoletja.

Že znotraj nespremenjenega družbenoekonomskega sistema bi bilo treba brez odlašanja začeti maksimalno širitev sistema soupravljanja, udeležbe pri dobičku in notranjega lastništva zaposlenih kot prvih zametkov ekonomske demokracije. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zato, ker omenjene oblike delavske participacije empirično dokazano pozitivno vplivajo na konkurenčnost in poslovno uspešnost podjetij v sodobnih pogojih gospodarjenja. Za prvo fazo načrtnega evolutivnega razvoja ekonomske demokracije bi to bilo dovolj.

Predvolilni čas – idealna priložnost

Predvolilni čas je idealna priložnost (vsaj za deklarirane socialdemokratske) politične stranke, da sprejmejo to vizijo družbenoekonomskega in socialnega razvoja ter jo preverijo med volivci. Ti so se namreč večinoma močno naveličali poslušati neoliberalne dogme o nujnih »strukturnih« reformah, ki da bodo edine lahko prinesle boljši kapitalizem in socialno državo. Boljši kapitalizem je lahko le ekonomska demokracija, ki socialne države in njenega arbitrarnega prerazdeljevanja dohodkov sploh ne bo več potrebovala, a bo hkrati čisto pravo zasebnolastniško in tržno gospodarstvo. Za ta korak pa bo seveda treba nekaj vizionarstva in veliko več političnega poguma, kot smo ju vajeni pri etabliranih političnih strankah.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dr. Mato Gostiša, univ. dipl. pravnik in doktor sociologije s področja industrijskih odnosov, direktor Študijskega centra za industrijsko demokracijo