Tiskane izdaje
Bitka je končana, prah se je polegel. Nova vlada, ki je deloma smešna, deloma pa zastrašujoča, je ustoličena.
Čas je za inventuro.
Končni rezultat je, da se Izrael ne pretvarja več, da hoče mir, in da je izraelska demokracija prejela udarec, od katerega si mogoče ne bo nikoli opomogla.
Vse izraelske vlade − mogoča izjema je vlada Jicaka Rabina − si pravzaprav niso želele miru. To je miru, ki bi bil mogoč.
Mir seveda pomeni sprejetje točno določenih meja. V ustanovni deklaraciji države Izrael, ki jo je 14. maja 1948 v Tel Avivu prebral David Ben-Gurion, so namenoma izpustili kakršno koli omembo meja. Ben Gurion namreč ni bil pripravljen sprejeti meja, ki jih je določala resolucija ZN o razdelitvi ozemlja, ker bi bila judovska država zelo majhna. Ben-Gurion je predvidel, da bodo Arabci začeli vojno in je bil odločen, da to izrabi za povečanje ozemlja svoje države.
To se je potem tudi zgodilo. Ko se je vojna leta 1949 končala s sporazumom o premirju, temelječem na bojnih linijah, ki sta jih obe strani zasedli ob koncu bojev, bi jih Ben-Gurion lahko priznal kot dokončne meje, a je to zavrnil. Izrael je postal država, ki ne priznava svojih meja. Po vsej verjetnosti je edina država take vrste na svetu.
To je tudi eden od razlogov, da Izrael nima mirovnega sporazuma s palestinskim narodom. Podpisal je uradni mirovni sporazum z Egiptom in Jordanijo, ki ima za osnovo mednarodno priznane meje med nekdanjo britansko upravo v Palestini in njenimi sosedami. Vendar pa izraelska vlada ne priznava podobnih meja med Izraelom in nedefinirano palestinsko entiteto. Vse dozdajšnje izraelske vlade so določitev poteka meja zavračale. Glede tega tudi tako hvaljeni sporazum v Oslu ni bil izjema. Tudi Rabin je zavrnil določitev dokončne razmejitve.
To zavračanje je postalo vladna politika. Na predvečer volitev je Benjamin Netanjahu nedvoumno povedal, da pod njegovo vlado − kar pri njemu pomeni do njene razpustitve − ne bo ustanovljena nikakršna palestinska država. Okupirana ozemlja torej ostajajo pod izraelsko vladavino.
Ta vlada ne bo podpisala nobenega mirovnega sporazuma.
Odpovedovanje miru pomeni poskus, da se obdrži ozemeljski status quo za vedno zamrznjen. Z izjemo naselbin, ki bodo še naprej rasle in se množile.
Takšne razmere pa nimajo zveze z demokracijo. Ta namreč ni zamrznjena.
Izrael je famozno »edina demokracija na Bližnjem vzhodu«, kar je skorajda njegovo drugo uradno ime.
Sporno je sicer, kako lahko državo, ki tlači drugo ljudstvo ter ga prikrajšuje za človekove pravice in državljanstvo, označimo za demokratično, a judovski Izraelci so se po 48 letih na to navadili in zato drugačna dejstva preprosto ignorirajo.
Zdaj pa se bodo razmere v ožjem Izraelu drastično spremenile.
To potrjujeta dve dejstvi.
Kot prvo, Ajelet Šaked, ena najbolj ekstremnih desničarskih Izraelk, je bila imenovana za ministrico za pravosodje. Ne skriva, da hoče uničiti neodvisnost vrhovnega sodišča, ki je zadnja trdnjava človekovih pravic.
Vrhovno sodišče je z leti postalo glavna sila v izraelskem življenju. Ker Izrael nima ustave, je močnemu in odločenemu vodstvu sodišča uspelo, da si je pridobilo vlogo zaščitnika človekovih in državljanskih pravic ter celo razveljavilo demokratično izglasovane zakone kneseta, ki so bili v nasprotju z nenapisano ustavo.
Šakedova je oznanila, da bo tej predrznosti naredila konec.
Sodišče je preživelo številne napade zato, ker je njegovo sestavo zelo težko spremeniti. V nasprotju s prakso v ZDA, ki se nam zdi škandalozna, imenuje sodnike odbor, v katerem sodniki držijo politike v šahu. Šakedova hoče to prakso spremeniti in natrpati odbor s politiki, ki so lojalni vladi.
Sodišče je že zdaj ustrahovano. V zadnjem času je zato sprejelo številne sramotne odločitve. Na primer, da je prepovedalo pozivati k bojkotu naselbin. A to je kljub temu raj proti temu, kar se mu obeta v bližnji prihodnosti.
Mogoče je še bolj slabša od tega Netanjahujeva odločitev, da zase zadrži ministrstvo za komunikacije.
To ministrstvo je bilo vedno ponižano na raven nižjega urada, ki je rezerviran za politične nepomembneže. Netanjahujevo trmasto vztrajanje na tem, da ga obdrži zase, je zato zlovešče.
Ministrstvo za komunikacije nadzoruje vse televizijske postaje ter posredno tudi časopise in druge medije. Glede na to, da so vsi izraelski mediji finančno v zelo slabem stanju, lahko ta nadzor postane smrtonosen.
Netanjahujev patron − nekateri mu pravijo Netanjahujev lastnik − Sheldon Adelson, tako imenovani diktator ameriške Republikanske stranke, že zdaj v Izraelu izdaja brezplačnik, katerega edini namen je podpirati Netanjahuja proti vsem sovražnikom, vključno s tekmeci v njegovi stranki Likud. Časopis Israel Hayom (Izrael danes) ima v državi največjo naklado in ameriški kralj kazinov ga zasipa z neštetimi milijoni.
Netanjahu je odločen, da bo v elektronskih in tiskanih medijih razbil kakršno koli opozicijo. Komentatorji, ki ga kritizirajo, se zavedajo, da morajo iskati službo kje drugje. Kanal 10, ki je bil rahlo bolj kritičen do Netanjahuja, kakor njegova tekmeca, bo konec meseca prenehal oddajati.
Ne moremo se izogniti neprijetni analogiji. Eden od ključnih terminov v nacističnem leksikonu je bila ostudna beseda Gleichschaltung, ki pomeni povezati vse medije na isti izvor energije. Vsi časopisi in radijske postaje (televizije še ni bilo) so bili polni nacistov. Vsako jutro je uradnik propagandnega ministrstva dr. Dietrich sklical urednike in jim povedal, kakšne bodo naslednjega dne naslovnice, uvodniki, itd.
Netanjahu je že odslovil vodjo televizijskega oddelka, vendar še ni znano ime našega dr. Dietricha.
Imenovanje Miri Regev za ministrico za kulturo pa je humorno nasprotje. Regeva je glasna ženska, katere vulgarni slog je postal nacionalni simbol. Nikomur ni jasno, kako je postala tiskovna predstavnica vojske. Iz njenega sloga (na primer, da vsako izjavo za javnost konča s pozivom: »Aplavz!«) se vsi norčujejo.
Najbolj učinkovit inštrument de-demokratizacije je ministrstvo za izobraževanje (ki za kaj drugega tudi ni koristno).
V Izraelu je več izobraževalnih sistemov, ki jih vse financira (in s tem nadzoruje) ministrstvo.
Dva sistema neposredno pripadata vladi: splošni »državni« sistem in avtonomni »religiozno-državni« sistem.
Potem sta tu še dva ortodoksna sistema, eden azkenaški, drugi orientalski. V nekaterih od teh sistemov so na voljo samo verski predmeti, se pravi nič jezikov, matematike in nejudovske zgodovine. Študenti so tako nezmožni za kakršno koli zaposlitev. Za vedno so odvisni od miloščine svoje verske skupnosti.
Še pred nastankom države je obstajal tudi levičarski sistem s socialističnimi vrednotami. Še posebej v kibucih. David Ben-Gurion je v imenu državno vodenega gospodarstva to ukinil.
Prejšnja vlada je pazljivo poskušala prisiliti ortodoksne, da v šole uvedejo »temeljne predmete, na primer, aritmetiko in angleščino. Zdaj so to opustili, saj so ortodoksni postali člani vladne koalicije.
Prava bitka, ki se začenja zdaj, se bo bila okrog javnih šol, ki so do neke mere svobodne. Moja pokojna žena Rahela je bila v eni takšnih šol skoraj 30 let in si je prizadevala za to, da bi učencem vcepila v glavo humanistične in liberalne vrednote.
Tega bo zdaj konec. Za ministra za izobraževanje je bil imenovan najbolj ekstremni nacionalistično-verski vodja v Izraelu, Naftali Bennett. Oznanil je, da je njegov glavni cilj mlade prežeti z nacionalističnim sionističnim duhom in vzgojiti generacijo pravih izraelskih patriotov. Ni omenjal humanizma, liberalizma, človekovih pravic in podobnih nesmislov.
Netanjahu je zadržal v svojih rokah tudi zunanje ministrstvo. Nekatere funkcije ministrstva so razpršene po šestih drugih ministrstvih. Netanjahujeva pretveza je ta, da je ohranil prestižno ministrstvo prosto za voditelja Laburistov Jicaka Herzoga, ki ga domnevno vabi v vlado. Herzog je ponudbo že glasno zavrnil. (Domnevam, da mu pravi lastnik vlade Sheldon Adelson sploh ne bi dovolil priti v vlado.)
Netanjahujeva prava namera je preprečiti kateremukoli potencialnemu tekmecu, da si na tej poziciji pridobi mednarodni in nacionalni prestiž. Sicer pa tako ali tako sam diktira zunanjo politiko.
Celotna slika je za tistega, ki ima rad Izrael, zelo skrb vzbujajoča.
Ne gre toliko za to, da bi se ravnovesje moči v Izraelu spremenilo (pravzaprav se ni), ampak da so prevzeli vlado najslabši desničarski primerki in izrinili skoraj vse zmerne desničarje. Do zdaj so bili ti ekstremni primerki ukročeni. Govorili so sicer glasno, a so nosili majhne palice. Zdaj se je to spremenilo. Ekstremna desnica je postala samozavestna in je odločena uporabiti svojo moč.
Izraelska levica (ki se sama previdno poimenuje leva sredina) je izgubila duha. Njeno edino upanje je pritisk iz tujine, še posebej iz Bele hiše. Barack Obama sovraži Netanjahuja. Američani bodo vsak čas pritisnili na Izrael in ga rešili pred samim seboj.
Ta misel je zelo udobna. Nič nam ni treba storiti, ker bo odrešitev prišla od zunaj, kot deus ex machina. Aleluja.
Na žalost sam v to ne verjamem. Opažam namreč, da so ZDA povečale svojo podporo Netanjahujevemu režimu ter mu ponudile nove pošiljke orožja kot »kompenzacijo« za obetajoč jedrski sporazum z Iranom. John Kerry, ki ga je Netanjahu ponižal in ga javno prezira, klečeplazi pred našimi nogami. Obama se hvali, da je za »Izrael« (se pravi izraelsko desnico) naredil več kakor katerikoli drug predsednik.
Odrešitev ne bo prišla iz te smeri in bog bo ostal v stroju.
Samo ena vrsta odrešitve je, in sicer tista, ki bo prišla od nas samih.
Nekateri upajo na katastrofo, ki bo ljudem odprla oči. Sam si ne želim katastrof.
Ne želim si, da bi Izrael postal kopija al-Sisijevega Egipta, Erdoğanove Turčije ali Putinove Rusije.
Verjamem, da lahko rešimo Izrael, toda samo, če vstanemo s kavča in odigramo svojo vlogo.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
