Kdo lahko pomaga beguncem? ECB!

Ko gledamo begunce, ki se utapljajo v Sredozemskem morju, prenočujejo v parkih, se peš prebijajo od ene meje do druge, se nam zasmilijo. Veliko več pa ne naredimo. Gotovo bomo našli tudi posameznike, ki bi v svoje stanovanje za teden ali dva sprejeli begunko z otrokom, velika večina pa nas bo takoj našla razloge, zakaj tega ne moremo. Čeprav bi radi. A ko vidimo, da za begunci ostajajo smeti in kupi starih oblačil, ki smo jih zbrali, da bi potešili slabo vest in se hkrati znebili, česar ne rabimo, se usmiljenje zelo hitro spremeni v zgražanje nad njihovim ravnanjem. Ko vidimo množico »nasilnih« mladih mož, ki imajo celo mobilne telefone in sončna očala, a ne upoštevajo schengenskih pravil, nas zajame še strah. Kaj pa, če sploh niso begunci, ampak le ekonomski migranti, ki bodo ogrozili naše zaposlitve? Morda pa so med njimi celo teroristi?

Seveda vemo, da smo jih ustvarili »zahodnjaki« z izvozom »demokracije« v Irak, Afganistan, Libijo, Egipt, Sirijo pa tudi da je bil slovenski delež pri tem zanemarljiv; le dva ali štiri vojake smo zaradi »ugleda« poslali v Irak, kjer se je vse začelo. A zdaj je, kar je. Begunci so tu. Kaj zdaj?

Zakaj denarna politika ECB ne deluje

Usmiljenje in miloščina posameznikov nista stvari, ki dolgo trajata, nanju se ne moremo zanesti. Probleme lahko rešijo le evropska in državne oblasti. Pri reševanju iz finančne krize se ne ene ne druge niso izkazale. Sedanja negotova gospodarska rast se ni zgodila zaradi njihovih posegov, lahko bi celo rekli, da je oblastem ni uspelo preprečiti. Pa še, da smo se navadili živeti s krizo, postala je normalno stanje; morda pa je bilo stanje pred krizo nenormalno. Po sedmih letih od začetka krize se ne zdi, da se vračamo, kjer smo bili pred njo.

V svetovni finančni krizi jo je posebno slabo odnesla EU, znotraj nje pa predvsem države, ki imajo evro in sodijo v tako imenovano južno obrobje EU. Razlogi za to so bolj ali manj znani. A pustimo ob strani popolnoma zgrešeno politiko zategovanja pasu v času, ko je to le še povečevalo in podaljševalo krizo. To je lahko del razlage, zakaj denarna politika Evropske centralne banke ne deluje. A ni le to.

Mehanizem, na katerega računa ECB, naj bi deloval prek obrestne mere in uravnavanja količine primarnega denarja. Znižanje obrestne mere ECB naj bi znižalo vse obrestne mere, to pa naj bi pospešilo naložbe, saj je pri nizkih obrestnih merah mogoče najti več naložb, pri katerih je stopnja donosnosti višja od obrestne mere, istočasno pa se pri nizkih obrestnih merah manj izplača odrekati sedanji potrošnji na račun prihodnje. Z njim naj bi zato uravnavali tudi inflacijo; nizke obrestne mere naj bi jo povečevale, visoke preprečevale. A zniževanje obrestnih mer ne pomaga, več jih sploh ni mogoče znižati, obrestne mere na depozite bank pri ECB so celo negativne. Tudi deflacija se nadaljuje, investicije ostajajo daleč pod ravnjo iz leta 2008.

Da mehanizem kljub drastičnemu zniževanju obrestnih mer ne deluje, je pravzaprav razumljivo. Če ne vem, komu bom lahko kaj prodal, si denarja za proizvodnjo ali njeno širjenje ne bom izposodil. Ne glede na obrestno mero, tudi če je ta ničodstotna. Zato se je ECB odločila za kvantitativno sproščanje; povedano po domače, za tiskanje denarja. Tudi to iz pravzaprav enakega razloga ne pomaga. Denar ne pospešuje kreditov, investicij in gospodarske aktivnosti, ostaja v bankah ali pa se seli na kapitalske trge, v makroekonomske igralnice, kjer zvišuje »vrednost« delnic in napihuje nov finančni balon.

Alternativa kvantitativnemu sproščanju

Ali ima kvantitativno sproščanje alternativo? Morda bi morala ECB razmisliti, da vsak mesec namesto 60-milijardnega odkupa državnih obveznic, kar v letu dni da 720 milijard evrov, novo ustvarjeni denar prenese kar na račune približno 340 milijonov državljanov evroobmočja. Vsakdo bi dobil približno 2000 evrov. Šlo bi za nekakšen enkraten temeljni državljanski dohodek. Večina tega denarja bi šla v povpraševanje, kar bi zagnalo gospodarsko aktivnost. Morda bi ECB uspelo deflacijo spremeniti v želeno dvoodstotno inflacijo, nevarnost poka novega finančnega balona bi se zmanjšala. A predlog je seveda popolnoma sprt s pravili in načeli delovanja ECB.

Kaj pa če bi enomesečni znesek tako ustvarjenega denarja, 90 milijard evrov, uporabili za pomoč beguncem, tako da bi ga med države razdelili po številu beguncev, ki bi jih sprejele. To je še manj skladno s pravili in načeli ECB. Tudi begunstvo ni skladno s pravili. A države bi se najbrž manj prepirale o kvotah, finančnim ministrom se ne bi bilo treba ukvarjati v vprašanji, kje v proračunu poiskati denar in ali naj se zato sprostijo zaveze o proračunskih primanjkljajih. Ker bi begunci ves denar porabili tam, kjer so, bi se »breme« spremenilo v spodbudo.

Mimogrede, priključitev vzhodne Nemčije naj bi bila za Nemčijo veliko breme, zaradi katerega je v EU dobila posebne ugodnosti. Dejansko je »breme« priključitve in z njo povečana gospodarska aktivnost postala temeljni kamen sedanje gospodarske in tudi politične moči Nemčije.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.