Tiskane izdaje
Vem, da sem zato nenormalna oseba, skorajda spaček. Toda kaj naj storim? V sebi nisem zmožen prebuditi strahu kakor vsak pravi Izraelec. Tudi če se zelo potrudim, iranska bomba v meni ne more vzbuditi histerije.
Oče me je nekoč naučil, kako se je mogoče upreti izsiljevanju: predstavljaj si, da se je strašna grožnja izsiljevalca že uresničila. Ko to storiš, mu lahko rečeš: pojdi k vragu. Velikokrat sem poskušal upoštevati njegov nasvet in večkrat ugotovil, da je koristen. Zdaj ga lahko uporabim pri iranski bombi: predstavljam si, da se je najhujše že zgodilo: strašne ajatole so dobile bombe, ki lahko uničijo majhni Izrael v eni sami minuti.
In kaj potem? Tuji strokovnjaki pravijo, da ima Izrael več sto atomskih bomb (ocenjujejo, da jih je nekje od 80 do 400). Če bi Iran izstrelil svoje bombe in uničil večino Izraela (med drugim tudi mene), bi izraelske podmornice uničile Iran. Ne glede na to, kaj si mislim o Benjaminu Netanjahuju, sem prepričan, da znajo on in vodje varnostne službe ohranjati našo sposobnost »drugega udarca«. Ravno prejšnji teden smo izvedeli, da je Nemčija dostavila naši mornarici še eno najsodobnejšo podmornico prav za ta namen.
Izraelski idioti - in teh ni malo - odgovarjajo: »Res je, toda iranski voditelji niso normalni ljudje, ampak norci in verski fanatiki. Pripravljeni so tvegati popolno uničenje Irana samo zato, da bi uničili zionistično državo. Tako kakor šahisti žrtvujejo kraljico v šahovski igri.« Takšno razmišljanje je posledica več desetletij politike demonizacije. Iranci - ali vsaj njihovi voditelji - so predstavljeni kot nečloveški nizkotneži.
Resničnost nas uči, da so voditelji Irana zelo trezni in preračunljivi politiki. Previdni trgovci, podobni tistim na iranskem bazarju. Nikoli ne tvegajo po nepotrebnem. Revolucionarna gorečnost prvih dni pod Homeinijem je že zdavnaj minila, pa tudi Homeini ne bi niti sanjal o ukrepu, ki bi bil tako podoben samomoru države.
Biblija pravi, da je veliki perzijski kralj Kir dovolil Judom v babilonskem ujetništvu, da so se vrnili v Jeruzalem in ponovno sezidali svoj tempelj. Perzija je bila že takrat kulturno in politično starodavna civilizacija. Po »vrnitvi iz Babilona« je judovska zveza okoli Jeruzalema obstajala 200 let pod perzijskim gospostvom. V šoli so me učili, da je bilo to za Jude srečno obdobje. Perzijska kultura in zgodovina je nato preživela še dve tisočletji in pol. Perzijska civilizacija je ena najstarejših na svetu. Ustvarila je pomembno religijo in vplivala na mnoge druge, tudi na judaizem. Iranci so izjemno ponosni na svojo civilizacijo.
Predstavljati si, da sedanji iranski voditelji sploh razmišljajo o tem, da bi tvegali obstoj Perzije zaradi sovraštva do Izraela, je nesmiselno in megalomansko razmišljanje. Poleg tega so bili zgodovinski odnosi med Judi in Perzijci skoraj vedno odlični. Ob ustanovitvi Izraela je Iran veljal za naravnega zaveznika in bil sestavni del »strategije obrobja« Davida Ben Guriona oziroma zavezništva z vsemi državami okoli arabskega sveta. Šah, ki sta ga pomagali ponovno ustoličiti ameriška in britanska varnostna služba, je bilo zelo tesen zaveznik. V Teheranu je bilo veliko izraelskih poslovnežev in vojaških svetovalcev. Bil je oporišče za izraelske agente, ki so sodelovali z upornimi Kurdi v severnem Iraku, ko so se ti bojevali proti režimu Sadama Huseina. Po islamski revoluciji je Izrael še vedno podpiral Iran med kruto osemletno vojno proti Iraku. Razvpite afere Irangate, na katero sta močno vplivala moja prijatelja Amiram Nir in Oliver North, sploh ne bi bilo brez utrjenih vezi med Iranom in Izraelom. Celo zdaj Iran in Izrael dobro sodelujeta pri arbitraži o starem projektu: naftovodu Eilad-Aškelon, ki sta ga skupaj zgradili obe državi.
Če se uresničijo najbolj črne napovedi, bosta jedrski Izrael in jedrski Iran živela v ravnotežju strahu. Zelo neprijetno stanje, ki pa ne ogroža obstoja obeh držav. Vsem tistim, ki se na smrt bojijo iranskih jedrskih zmogljivosti, svetujem tole: dobro izkoristite čas, ki ga imate še vedno na voljo. Skladno z ameriško-iranskim dogovorom imamo vsaj še deset let časa, preden bi se Iran lahko lotil zadnje stopnje izdelave bombe. Prosim, izkoristite ta čas za utrditev miru.
Iransko sovraštvo do »zionističnega režima« - države Izrael - se je pojavilo zaradi usode palestinskega ljudstva. Občutek solidarnosti do nemočnih Palestincev je globoko zakoreninjen v vseh muslimanskih ljudeh. Je sestavni del množične kulture pri vseh muslimanskih narodih. Je zelo resničen, tudi če ga politični režimi zlorabljajo, manipulirajo z njim ali se ne zmenijo zanj. Za kakršno koli posebno iransko sovraštvo do Izraela ni nobene prave podlage, zato sovraštvo temelji samo na izraelsko-palestinskem sporu. Če ne bi bilo spora, ne bi bilo sovraštva.
Logika nam pravi takole: če imamo na voljo več let, preden bomo začeli živeti v senci iranske atomske bombe, izkoristimo ta čas za to, da odpravimo spor. Ko bodo Palestinci sami razglasili, da se jim zdi zgodovinski spor z Izraelom razrešen, ne bo nobeno iransko vodstvo moglo nahujskati svoje ljudi proti nam.
Netanjahu se že več tednov javno hvali z velikanskim in res zgodovinskim dosežkom. Izrael je prvič v zgodovini pravzaprav sestavni del arabskega zavezništva. Po vsej regiji divja spor med muslimanskimi suniti in muslimanskimi šiiti. Šiitski tabor z Iranom na čelu sestavljajo šiiti v Iraku, Hezbolah v Libanonu in Hutiji v Jemnu (Netanjahu pomotoma - zaradi neznanja - v ta tabor vključuje tudi sunitski Hamas). Nasprotni sunitski tabor sestavljajo Saudska Arabija, Egipt in zalivske države. Netanjahu namiguje, da so člani tega tabora zdaj na skrivaj medse sprejeli tudi Izrael.
Gre za veliko zmešnjavo. Iran se bori proti Islamski državi v Siriji in Iraku, ki je smrtni sovražnik Izraela. Iran podpira Asadov režim v Damasku, podpira pa ga tudi Hezbolah, ki se bori proti Islamski državi, medtem ko Saudska Arabija podpira druge skrajne sunitske Sirce, ki se borijo proti Asadu in Islamski državi. Turčija podpira Iran in Saudsko Arabijo ter se hkrati bori proti Asadu. In tako dalje.
Nisem ljubitelj arabskih vojaških diktatur in koruptivnih monarhij. Pravzaprav jih sovražim. Toda če bo Izraelu uspelo postati uradni član katere koli arabske koalicije, bi bil to zgodovinski dosežek, prvi v 130-letni zgodovini zionistično-arabskega spora. Vendar so vsi izraelski stiki z arabskimi državami skrivni, razen tisti z Egiptom in Jordanijo, pa tudi z njima so odnosi hladni in površni, saj gre bolj za odnose med režimi kakor med narodi.
Oglejmo si dejstva: nobena arabska država ne bo začela odkrito in tesno sodelovati z Izraelom, dokler ne bo končan izraelsko-palestinski spor. Celo kralji in diktatorji si tega ne morejo privoščiti. Solidarnost njihovih ljudi z zatiranimi Palestinci je namreč premočna. Resničnega miru z arabskimi državami ni mogoče pričakovati brez sklenitve miru s Palestinci, hkrati pa miru s Palestinci ni mogoče pričakovati brez sklenitve miru z arabskimi državami. Če lahko torej zdaj sklenemo uradni mir s Saudsko Arabijo in zalivskimi državami ter spremenimo hladni mir z Egiptom v resničnega, bi moral Netanjahu zgrabiti takšno priložnost z obema rokama. Določila sporazuma so že na mizi: saudski mirovni načrt oziroma tako imenovana arabska pobuda, ki jo je pred mnogimi leti že sprejela vsa Arabska liga. Temelji na rešitvi dveh držav izraelsko-palestinskega spora.
Netanjahu bi lahko presenetil ves svet tako, da bi ravnal kakor de Gaulle in sklenil mir s sunitskim arabskim svetom (kakor ga je de Gaulle z Alžirijo), to pa bi prisililo šiite, da bi jim sledili.
Ali res verjamem vsemu temu? Ne. Toda če Bog tako hoče, lahko tudi metla strelja. In na praznik judovske pashe, ko se spominjamo (namišljenega) eksodusa iz Egipta, opominjamo sami sebe, da se čudeži res dogajajo.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
