Kitajska psihologija »presežne vode«

Prehod na »novo normalnost«, o kateri je na začetku leta govoril premier Li kitajskemu ljudstvu, ko se mora le-to navaditi na nižjo, realnejšo in bolj vzdržno ter vključujočo gospodarsko rast, je manj gladek od pričakovanega. Kitajska se po eni strani spopada z izogibanjem tako imenovanih pasti držav s srednjim dohodkom, po drugi strani pa ob številnih okoljskih, surovinskih in energetskih omejitvah ter družbenih izzivih (razslojenost, korupcija, staranje prebivalstva) išče delikatno ravnotežje med bolj »zdravo rastjo« ter zadostnim družbeno-ekonomskim razvojem, ki bo ohranjal legitimnost sedanje družbene ureditve.

Številnim izzivom navkljub, ki so glede na velikost Kitajske dodatno potencirani, moramo na nedavne dogodke na šanghajski borzi gledati z ustreznega ekonomskega, zgodovinskega in kulturnega vidika. Predvsem ne smemo dogajanja obravnavati preveč fatalistično, saj kitajski borzni trgi v nasprotju z ameriškimi niso (tako pomembno) zrcalo gospodarstva. Za razumevanje trenutnih razmer ter glede na ukrepe, ki so in še bodo sledili, je pomembno razumeti na eni strani več kot 35-letno zgodovino kitajskih gospodarskih reform ter strukturo kitajskega gospodarstva in pomen finančnih trgov zanj, po drugi strani pa tudi nekatere nacionalne kulturne posebnosti, ki nam pomagajo razumeti »psihologijo trga«. Le-ta se na Kitajskem precej razlikuje od tiste na zahodu, zato ne kaže nasedati medijsko prenapihnjenim in senzacionalističnim sodbam, ki izhajajo iz neustreznih poenostavitev in presojanja na podlagi »univerzalnih zahodnih tržnih« meril.

Med liberalnim in »normalnim«

Zgodovinsko gledano sta se kitajsko gospodarstvo in njena ekonomska vloga v svetu vedno gibala ciklično. Če je Kitajska do začetka opijskih vojn (1840) predstavljala približno tretjino svetovnega BDP, se je njena ekonomska moč po njih drastično zmanjšala in se začela povečevati šele po vključitvi Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo 2001. Kitajsko gospodarstvo danes tako predstavlja še vedno manj kot petino svetovnega BDP. Tudi po ustanovitvi Ljudske republike je kitajsko gospodarstvo doživljalo različne padce (še posebno s tako imenovanim velikim skokom naprej konec 50. let preteklega stoletja) in vzpone. Tudi po začetku odpiranja Kitajske in gospodarskih reform pod taktirko Deng Xiaopinga sta se z vidika vodenja kitajskega gospodarstva sistematično izmenjevali dve struji. Prva, ki jo je pooseblja Deng, je bila bolj liberalna in tržno naravnana. Zasledovala je hitrejšo in čim večjo gospodarsko rast, kjer naj bi »nekateri obogateli hitreje od drugih«. Dengov pristop hitrega, a nadzorovanega eksperimentiranja z gospodarskimi reformami in tržnimi principi v ekonomskih conah, pozneje mestih in nato provincah je spodbudil srdit boj lokalnih veljakov, ki so v želji predstaviti »osupljive« rezultate in pritegniti pozornost Pekinga rastli čim hitreje, za vsako ceno ter pogosto »napihovali« rezultate. Tovrstna praksa se je začela temeljiteje spreminjati šele s prihodom zadnje generacije kitajskega vodstva na čelu s predsednikom Xijem.

Druga, zmernejša struja, ki jo je poosebljal na primer Chen Yun, pa je vedno prevladala, ko se je kitajsko gospodarstvo začelo očitno pregrevati. Če pogledamo zadnje štiri generacije kitajskega vodstva, lahko opazimo, da je gospodarstvo po hitri rasti v času Denga z njegovim naslednikom Jiang Zeminom upočasnilo svojo rast in je bilo postavljeno stran na račun politike. Temu je sledilo obdobje predsednika Huja, ki so ga zaznamovale najvišje stopnje gospodarske rasti na krilih članstva v Svetovni trgovinski organizaciji, a tudi visok okoljski davek, ki ga je Kitajska začela plačevati z vidika svojega prehitrega in nevzdržnega razvoja. Zdaj je spet nastopilo obdobje »nove normalnosti« pod predsednikom Xijem, saj se je gospodarstvo ob očitnem pregrevanju in nevzdržnosti spet začelo vračati v realnejše okvire.

Z ekonomskega vidika, je na primer prvi kitajski podpremier Chen Yun kitajsko gospodarstvo primerjal s »ptico v kletki«. Ptica pomeni svobodno tržno gospodarstvo, kletka pa omejitve centralnega petletnega načrta. Omenjena metafora nam kaže, da kitajsko gospodarstvo deluje skladno s cilji in razvojnimi prioritetami petletnih načrtov ter da nanj vpliva več sil, ki sopripravljajo dinamiko trga. Letos se, na primer, končuje zadnje leto 12. petletnega načrta (2011–2015) in Lijev govor ljudstvu marca je prvič jasno nakazal, da bo prihodnje obdobje kitajskega gospodarstva postavljeno na realnejših osnovah in drugačnih razvojnih prioritetah ter ekonomskih ciljih skladno z »novo normalnostjo«.

Finančni trgi so pomembni le za majhen segment

V smislu nedavnih dogodkov na šanghajski borzi moramo razumeti, da ne gre za vesoljni potop, temveč so dogodki posledica spusta na realnejša tla iz prenapihnjenih vrednotenj in cen ter špekulativnih motivov. Treba se je tudi zavedati, da so finančni trgi na Kitajskem relativno manj pomembni kot pa na primer v ZDA. Velika državna podjetja dostopajo do virov financiranja prek državnih bank, pretežni del kitajskega gospodarstva, ki ga sestavljajo mala in srednje velika družinska podjetja, pa se z vidika financiranja naslanja predvsem na financiranje družinskih članov. Kitajski finančni trgi so tako relevantni predvsem za določen, relativno ozek segment večjih zasebnih podjetij (na primer Alibaba), za nadaljevanje liberalizacije ter umika države iz določenih industrij ter podjetij. Kot priložnost za investiranje so pomembni za relativno ozek segment nove kitajske urbane elite, ki je prva začela opuščati »tradicionalno« kitajsko varčevanje v nepremičninah ter je želela s špekulacijami na hitro obogateti ter pri tem podlegla črednemu nagonu in sindromu iger na srečo, ki so mu Kitajci močno podvrženi.

Mogoče pa je še najpomembneje z vidika interpretacije nedavnih dogodkov na šanghajski borzi razumeti »psihologijo trga«, ki izhaja iz kitajskega nacionalnega značaja in nekaterih kulturnih posebnosti. Poudariti je treba zelo močan čredni nagon, ki v kombinaciji z nerealnimi pričakovanji in močno špekulativno naravnanostjo dodobra lahko zamaje katerikoli finančni trg ter privede (ob neukrepanju oblasti) do katastrofalnih posledic, ki se jim hočejo kitajske oblasti upravičeno izogniti, kot so se jim na primer ameriške ob presenetljivo podobnih dogodkih leta 1987. Posebno velja tudi opozoriti na koncept »presežne vode«, ki ponazarja srčiko razumevanja koncepta cene in vrednosti na Kitajskem. Kitajci razumejo, da izdelek, storitev in njihove cene vedno vsebujejo odvečno »vodo«, ki jo je treba v procesu pogajanj »iztisniti« ter tako dobiti realno vrednost. Tako bomo na primer pri nakupu dvestogramskega govejega zrezka na Kitajskem hitro ugotovili, da le-ta vsebuje vsaj 50–70 gramov vbrizgane vode, ki bo v procesu kuhe kaj hitro izhlapela.

Šele s podrobnejšim zgodovinskim, ekonomskim in družbeno-kulturnim razumevanjem Kitajske lahko pravilneje interpretiramo nedavne dogodke na šanghajski borzi ali realno ocenimo druge podobne napovedi o skorajšnjem »propadu« kitajskega gospodarstva. Nedavno dogajanje na šanghajski borzi je sicer na neki način pretresljivo, saj je dodobra »zamajalo« večji del sveta. A hkrati gre predvsem za nekakšen proces »iztiskanja odvečne vode« kot česa drugega. In tudi če bi vse predpostavke in napovedi največjih črnogledov držale, obstaja pomembna filozofska razlika med zahodom in vzhodom (Kitajsko) v razumevanju samega koncepta krize. Medtem ko ima beseda kriza na zahodu izrazito negativne konotacije, pa kitajski izraz za krizo (Weiji) ponazarjata dve pismenki: nevarnost in priložnost!

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Katedra za mednarodno ekonomijo in poslovanje; gostujoči predavatelj na Šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo (SUIBE)