Tiskane izdaje
V zadnjem času smo ob objavi podatkov o (le) 7,5-odstotni stopnji gospodarske rasti na Kitajskem v II. četrtletju 2013/II. četrtletje 2012 (Statistični Urad LR Kitajske, 2013) priča skoraj apokaliptičnim napovedim v medijih o domnevnih »težavah« kitajskega gospodarstva in domnevnem skorajšnjem zlomu kitajske gospodarske moči. Takšni senzacionalistični sklepi so osnovani predvsem na pavšalnih primerjavah z 7,7-odstotno stopnjo gospodarske rasti v I. četrtletju 2013/ I. četrtletje 2012 ter 7,9-odstotno stopnjo rasti v IV. četrtletju 2012/ IV. četrtletje 2011 (Statistični Urad LR Kitajske, 2013), ne ponujajo pa kritične diskusije dejanskih razlogov za spremembe v kitajskem razvojnem modelu.
Dejstvo je, da je Kitajska v zadnjih 30 letih rastla z več kot desetodstotno povprečno stopnjo gospodarske rasti (IMF, 2013), ki se je marsikomu ob napovedi, da naj bi Kitajska leta 2019 po obsegu svojega agregatnega BDP presegla ZDA in s tem poslala največje svetovno gospodarstvo (The Economist, 2013), zdela samoumevna. Dejstvo je tudi, da je visoka gospodarska rast v tem obdobju, predvsem pa v zadnjem desetletju prišla z visoko ceno, ki ji je Kitajska z novim vodstvom lani začela posvečati več pozornosti, zlasti skozi postavitev bolj vzdržnih ekonomskih in družbenorazvojnih ciljev v zadnjem petletnem programu (2011–2016). Prav tu je treba večinoma iskati razloge za trenutne omejene stopnje njihove gospodarske rasti.
Pri tem velja v družbenem smislu ob kompleksnosti posledic njihove gospodarske rasti omeniti predvsem posledice za okolje (npr. le odstotek kitajskega urbanega prebivalstva, ki je večje od celotnega prebivalstva EU naj bi dihal zrak, sprejemljiv po standardih EU) in hitro povečevanje družbenih razlik (npr. družbena neenakost, merjena s pomočjo t. i. koeficienta GINI je na Kitajskem več kot dvakrat višja kot v Sloveniji).
V ekonomskem smislu pa je treba poudariti predvsem naraščajoče življenjske stroške (inflacija), več kot dvomestne stopnje rasti cen nepremičnin v urbanem okolju (pojavljanje t. i. nepremičninskih mehurčkov), pojavljanje presežnih proizvodnih kapacitet ob zmanjšanju povpraševanja iz tujine zaradi prevelike izvozne naravnanosti in svetovne krize ter ugibanja nekaterih zahodnih ekonomistov o likvidnostnih težavah kitajskega bančnega sistema, o katerem pa zahod ve bolj malo.
Razumevanje razvoja kitajskega gospodarstva
Vsekakor ne smemo zanemariti izzivov, s katerimi se srečuje drugo največje svetovno gospodarstvo, pri tem pa je nekdanji premier LR Kitajske, Wen Jiabao, lepo poudaril, da se na Kitajskem vsi gospodarski dosežki razdelijo med 1,3 milijarde ljudi, medtem ko se vsaka težava pomnoži z 1,3 milijarde. Poleg tega se moramo tudi zavedati, da je povzdigovanje kitajske gospodarske moči in »napihovanje« zgodbe o njenem vzponu na mesto drugega največjega gospodarstva na svetu za ZDA in pred Japonsko leta 2010 (ko je Japonska tonila globoko v recesijo in jo je hkrati prizadel še cunami) večinoma ameriški medijski šov v luči takratnih prihajajočih ameriški volitev in ameriških notranjih težav pri izhodu iz krize ter iskanju zunanjih »krivcev«.
Temu zdaj počasi sledi nekakšen medijski »padec« in apokaliptične napovedi o domnevnem in skorajšnjem kitajskem gospodarskem zlomu, ki izhajajo iz neustreznega poznavanja kompleksnosti kitajskega gospodarstva, pavšalne uporabe ekonomskih kazalnikov ter pomanjkanja razumevanja dejanskega zgodovinskega ozadja več kot 30 let trajajočih gospodarskih reform od leta 1978, ko je Kitajska priprla svoja »južna« vrata svetu. Prav to je še kako pomembno za razumevanje trenutnih dogodkov.
Za ustrezno zgodovinsko razumevanje razvoja kitajskega gospodarstva je ključno razumeti zapuščino človeka, ki je danes najbolj zaslužen za njen gospodarski razcvet. Deng Xiaoping, ki je svojo mladost na začetku 20. stoletja prebil v Franciji, je med leti 1978 do 1992 prevzel vodenje LR Kitajske od Hua Guofenga, ki jo je vodil za kratek čas po Maovi smrti (1976). Bil je gonilna sila kitajskega odpiranja zahodnemu svetu skozi t. i. »južna vrata« v provinci Guangdong ob meji s Hongkongom.
Na krilih številnih gospodarskih delegacij v tujino in dobrih rezultatov svojega »eksperimenta« o privabljanju tujih neposrednih investicij si je postavil ambiciozen cilj o štirikratnem povečanju kitajskega bruto nacionalnega proizvoda do leta 2000, ki naj bi ga dosegli na podlagi tujih neposrednih investicij in množičnega zadolževanja v tujini. Vendar je bila v obdobju 1980–1981 hitro potrebna že prva t. i. prilagoditvena politika pod vodstvom glavnega ekonomista Chen Yuna, saj so bili ekonomski cilji preveč ambiciozni in so vodili v visoko inflacijo ter niso upoštevali proizvodnih zmožnosti in kitajske sposobnosti za absorpcijo tujih neposrednih investicij, tehnologij in znanj.
V tem obdobju sta se rodili dve ekonomski usmeritvi, ki sta ključni za razumevanje dinamike kitajske gospodarske rasti še danes. Prvi usmeritvi je pripadal Chen Yun, ki je zagovarjala bolj zadržano, izenačeno in vzdržno rast, drugi pa Deng Xiaoping, ki je zagovarjala hitrejši in bolj ambiciozen ekonomski razvoj ob kratkoročnem sprejemanju večjih kompromisov in neenakosti. Po stabilizaciji ekonomskih razmer (predvsem inflacije) po letu 1981 na račun vzdržnejše ekonomske politike je hitro spet prevladala ambicioznejša struja, ki pa se je zavezala sredi 80. let preteklega stoletja v zameno za obsežen paket posojil Svetovne banke uvesti obsežen nabor makroekonomskih kazalnikov za podrobnejše spremljanje stanja gospodarstva in izvajanje ključnih reform.
Apokoaliptične napovedi
V obdobju 1990–2000 je Kitajska nadaljevala ambiciozno gospodarsko rast, ki je povprečno presegla deset odstotkov na letni ravni, a bila spremljana pogosto tudi z visokimi stopnjami inflacije (npr. 1994, ko je le-ta znašala več kot 20 odstotkov ob skoraj 14-odstotni gospodarski rasti). Ko je gospodarstvo začelo kazati znake pregrevanja, se je vpliv vzdržnejše struje spet okrepil (predvsem na začetku 90. let in z vrhuncem 1994).
Takšni dinamiki smo v kitajskem ekonomskem razvoju lahko priča vse do danes, saj je bil na primer 11. petletni program (2006–2010) veliko bolj pod vplivom struje rasti in hitrega razvoja kot pa zadnji 12. petletni program, kjer gre spet za poudarjanje bolj vzdržne in omejene rasti ter kjer je prvič mogoče zaslediti poleg spodbujanja domače potrošnje (ki naj bi postala gonilo kitajskega BDP do 2030) predvsem večji poudarek na okoljski vzdržnosti ter zmanjšanju družbenih razlik.
Čeprav je razumevanje dejavnikov kitajskega družbeno-ekonomskega razvoja in predvsem njene gospodarske rasti kompleksno, številni pogosto zanemarjajo njeno zgodovinsko ekonomsko cikličnost in prepletanje omenjenih dveh usmeritev. Prav v tem smislu lahko počakamo z apokaliptičnimi napovedmi, ki smo jim priča v zadnjem času, in bolj realno razumemo upočasnitev rasti kitajskega gospodarstva kot nekakšno spremembo v kitajskem razvojnem modelu.
O tem bo med drugim govor tudi v okviru prve mednarodne znanstvene konference med Kitajsko in srednjo ter vzhodno Evropo (CEE), ki bo med 4. in 7. oktobrom 2013 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Konfucijevega inštituta, Ekonomske fakultete ter dveh uveljavljenih kitajskih univerz in kjer bo 7. oktobra tudi posebna okrogla miza o ekonomskih odnosih med EU in CEE z mednarodnimi strokovnjaki iz Europe China Research and Advice Network (ECRAN), ki jo podpira tudi Evropska Unija.
***
Doc. dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljublajni, Konfucijev inštitut Ljubjana
