Tiskane izdaje
Začelo se je v Veliki Britaniji, deželi, ki smo jo vedno imeli za mater demokracije in ki je domovina zelo razumnega ljudstva. To ljudstvo je na plebiscitu glasovalo za odhod iz Evropske unije, ki je pomemben mejnik v človeškem razvoju in je zrasla iz grozljivih ruševin druge svetovne vojne.
Zakaj so odšli? Brez posebnega razloga. Zato, ker lahko.
Potem so prišle volitve v ZDA. Zgodilo se je neverjetno: od nekod je prišel niče in bil izvoljen. Oseba brez političnih izkušenj, ustrahovalec, kronični lažnivec in zabavljač. Postal je najmočnejši državnik na svetu, »voditelj svobodnega sveta«.
Podobno se dogaja po vsej Evropi. Skrajna desnica skoraj povsod pridobiva. Grozi, da bo prišla na oblast. Zmerni predsedniki in premieri odstopajo ali pa jih odstavijo. S pomembnima izjemama Nemčije in Avstrije, za kateri se zdi, da sta se naučili lekcije, se povsod drugod uveljavljata fašizem in populizem.
Za božjo voljo, le zakaj?
Države so si različne. Vsaka lokalna politična scena je unikatna. Zato je zelo lahko najti lokalne razloge za rezultate vsakih lokalnih volitev in plebiscita.
Toda ko se ista stvar dogaja povsod naokrog, v številnih državah in skoraj sočasno, smo prisiljeni iskati skupni imenovalec oziroma razlog, ki se nanaša na vse te raznovrstne fenomene.
Gre za nacionalizem.
Priča smo uporu nacionalizma proti smernicam, ki gredo v smer post-nacionalnega, regionaliziranega in globaliziranega sveta.
Za slednji trend obstajajo praktični razlogi. Na večini področij človeške dejavnosti so potrebne večje in večje enote.
Industrija in finančne institucije zahtevajo večje enote. Večje ko so, bolj je gospodarstvo racionalizirano. Dežela z desetmilijonskim trgom se ne more kosati s trgom, ki ima milijardo ljudi. Pred stoletji je ta trend prisilil majhni območji Bavarske in Katalonije, da sta se pridružili nacionalni državi Nemčiji oziroma Španiji.
Dandanes vplivajo na življenja milijard ljudi anonimne, transnacionalne korporacije, ki se nahajajo nikjer in povsod ter so običajnim ljudem nerazumljive.
Obenem je informacijska revolucija ustvarila še večjo družbo znanja. Pred 500 leti se je redko zgodilo, da se je evropski kmet premaknil iz svoje vasi. Potovati je bilo drago, konje so imeli samo aristokrati in potovanje s kočijo v veliko mesto je bilo za večino ljudi nedosegljivo. Iz istega razloga je bilo nemogoče tovoriti blago na dolge razdalje. Ljudje so jedli tisto, kar so pridelali lokalno. Novice so potovale počasi, če sploh so.
Danes pa lahko živite kjerkoli, pa vseeno v nekaj minutah izveste za rezultat avstrijskih volitev ali za državni udar v Sudanu. Svet je postal vas.
Povezavo do interneta ima skoraj vsak, zato se lahko pogovarja s komerkoli po svetu. Znanstveniki medtem raziskujejo globine vesolja.
V tem novem svetu je nacionalna država postala prazna lupina, zastava, spodbudna himna, nogometno moštvo in poštna znamka, ki pa je vedno manj v uporabi.
Toda konec dobe nacionalne države ni naredil konca nacionalizmu. Daleč od tega.
Človekova misel se spreminja veliko počasneje kot materialne razmere. Medtem ko politična, gospodarska in vojaška stvarnost hiti naprej, je človekova misel vsaj tri ali štiri generacije v zaostanku.
Sodobni nacionalizem se je pojavil šele pred dvema ali tremi stoletji in je razmeroma nova iznajdba. Nekateri so prepričani, da ga je ustvarila francoska revolucija. Znani zgodovinar je zatrjeval, da so ga ustvarili španski naseljenci v Južni Ameriki, ki so se hoteli znebiti španskega imperializma in vzpostaviti neodvisne države.
Kakorkoli že je bilo, nacionalizem je postal prevladujoča sila sveta. Do konca prve svetovne vojne je razrušil stare imperije in vzpostavil številne nove nacionalne države. Druga svetovna vojna je to delo dokončala.
Nacionalna država se opira na dva temelja, materialnega in duhovnega. Materialna potreba po ustvarjanju večjih trgov in njihova obramba pred drugimi, večjimi trgi je logična. Duhovna potreba po pripadnosti človeški skupini pa malo manj.
A pravzaprav je ta potreba tako stara kakor sama človeška vrsta. Ljudje so morali držati skupaj, da so se branili pred drugimi ljudmi. Pri lovu in poljedelstvu so morali sodelovati. Živeli so v velikih družinah, pozneje v plemenih, še pozneje pa v kraljestvih in republikah. Družbene oblike so se skozi čas razvijale in spreminjale, dokler ni moderna nacija nadomestila vseh drugih oblik.
Za večino ljudi je pripadanje naciji temeljna psihološka potreba. Ljudje ustvarjajo nacionalno kulturo in pogosto govorijo nacionalni jezik. Za svojo nacijo so pripravljeni tudi umreti.
Velika moderna gibanja so poskušala preseči nacionalizem z drugimi ideologijami. Najbolj viden primer je komunizem, ker proletariat nima domovine. Toda Sovjetska zveza se je v trenutku največje nevarnosti, ob navalu nadnacionalnega fašizma, odpovedala »Internacionali«, si izbrala nacionalno himno, Stalin pa je razglasil veliko patriotsko vojno. Pozneje je internacionalistična Sovjetska zveza razpadla, Rusija pa se je zatekla k čistemu nacionalizmu, ki ga pooseblja Vladimir Putin.
Menim, da je to, čemur smo priča zdaj, svetovna reakcija proti nadnacionalizmu in globalizaciji. Ljudje nočejo biti državljani sveta. Celo Evropejci in Severni Američani ne. Peščica idealistov koraka naprej, toda običajni ljudje se držijo svoje nacije. Hočejo biti Francozi, Poljaki in Madžari.
Gre za potrebo, ki prihaja od spodaj. »Elite«, visoko izobraženi in bogati že lahko gledajo naprej in sprejemajo novo realnost, toda »nižji družbeni razredi« vsepovsod se oklepajo nacionalnih vrednot, ker je to edina stvar, ki se je lahko oklenejo. Proletariat ima domovino, bolj kot kdor koli drug.
To še posebej drži za države, ki imajo velike nacionalne manjšine. »Najnižji« razred prevladujočega naroda je najbolj zagrizeno nacionalistična, celo fašistična politična sila. Uglajen izraz za to je »populizem«.
Ali Izrael sledi temu trendu? Se razume.
Izraelci so seveda lahko ponosni, da se je to pri nas dogajalo že pred brexitom in Trumpom.
Izrael je trdno v rokah skrajno desničarske, ksenofobne, protimirovniške in aneksistične vlade, v katero je vključenih nekaj komajda prikritih fašistov. Včasih se zdi Benjamin Netanjahu v primerjavi z nekaterimi njegovimi zavezniki in privrženci skorajda zmeren.
Izrael so ustvarili sionisti, revolucionarno gibanje, ki je preživelo mnogo drugih revolucij 20. stoletja. Sionizem je bil nacionalistično gibanje brez nacije. Njegovi ustanovitelji so morali iznajti nacijo, ki pred tem ni obstajala. Razpršeno etnično-versko skupnost, ki je preživela tisočletja v spreminjajočem se svetu, so morali spremeniti v moderno nacijo. Za ustanovitelje sionizma je bil to edini odgovor na antisemitizem, ki je bil nezakonski sin modernega evropskega nacionalizma.
Tudi ime za to nacijo je sporno. Gre za judovski narod? Ali hebrejski narod, kako ga nekateri raje imenujemo? Izraelski narod? Kam spadajo milijoni Judov, ki ne bi niti v sanjah migrirali v Izrael, in kam petina izraelskih državljanov, ki se opredeljujejo za palestinski narod in (za zdaj) nimajo svoje države?
Na takšni šibki ideološki podlagi je nastal judovsko-hebrejsko-izraelski nacionalizem, ki je močnejši in bolj zagrizen od večine drugih nacionalizmov.
Če se bo v Izraelu ali kje drugje oblikovalo napredno, mirovno gibanje, ki bo nasprotovalo nacionalizmu, ne bo imelo nobene možnosti za uspeh.
O tem sem prepričan že vse svoje življenje. Vedno sem se opredeljeval za nacionalista. Prepričan sem, da med nacionalizmom in internacionalizmom ni nikakršnega temeljnega protislovja. Inter-nacionalizem namreč dobesedno pomeni sodelovanje med nacijami.
Kot izraelski nacionalist zagovarjam pravico drugih ljudstev, da se držijo svojih nacionalnih vrednot. To v prvi vrsti pomeni spoštovanje palestinskega ljudstva in njegove pravice do lastne nacionalne države, ki bi stala ob strani Izraelu.
Izraelsko mirovno gibanje mora najprej uveljaviti svojo nacionalno pripadnost. Mi smo namreč pravi nacionalisti. Hočemo, da Izrael uspeva v miru in varnosti, medtem ko nas lažni nacionalisti, ki so na oblasti, vodijo v katastrofo. Ne dopustimo, da bi nam fašisti ukradli nacionalizem.
Nekateri se raje imenujejo »patrioti« kot nacionalisti. Toda patria pomeni domovina, se pravi isto.
Kot izraelski nacionalisti si moramo prizadevati za solidarnost med vsemi narodi na našem območju in se pridružiti pohodu v smeri svetovne ureditve, v kateri bodo lahko uspevali vsi narodi.
Tudi sestrskim gibanjem po vsem svetu svetujem isto, da bomo lahko prelomili temni val, ki grozi, da nas bo vse utopil.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
