Tiskane izdaje
Konec septembra je v Bruslju potekala IX. mednarodna konferenca o knjižničnem nadomestilu. Udeležilo se je je več kot 80 predstavnikov iz 35 držav, prvič tudi iz Avstralije, Kanade, Južne Afrike in Kenije. Knjižnično nadomestilo se uveljavlja že v 54 državah sveta; v 34 državah ga imajo v pravni regulativi, v 29 državah je povsem uveljavljeno. Gre, skratka, za to, da so ustvarjalci knjižničnega gradiva, ki se brezplačno izposoja v knjižnicah, upravičeni do nadomestila. Uveljavitev tega je zahteva direktive Sveta Evrope iz leta 1992.
V Evropi smo priča velikanskim razlikam v obsegu denarja, ki ga države namenjajo za knjižnično nadomestilo, ter seveda velikim razlikam v duhovitosti, s katero ponekod države izigravajo svoje avtorje.
O denarju na tujem …
Model knjižničnega nadomestila so najprej, takoj po drugi svetovni vojni, uveljavili na Danskem. Leta 2011 mu država namenja 22 milijonov evrov; sklenjen pa je tudi dogovor, da se bo znesek povečal za 600.000 evrov na leto v obdobju prihodnjih petih let. Pol denarja gre ustvarjalcem leposlovja, pol vsem drugim. Na leto je izposojenih 52 milijonov knjig (izposoja e-knjig je minimalna, približno tri promile glede na »papirnate«). Nadomestilo dobiva približno 8000 avtorjev, najvišji letni znesek plačila na posameznika je 100.000 evrov. Danska ima dvakrat več prebivalcev kot Slovenija.
»Kako je mogoče, da imate na voljo toliko denarja?« sem vprašal.
»Prva prioriteta danske kulturne politike je spodbujanje ustvarjalnosti,« mi je z mirno samoumevnostjo odgovoril Henrik Bang Nielsen iz danske Agencije za knjižnice in medije.
Znesek denarja, ki ga dobi posameznik, izračuna računalniški program in pri tem upošteva knjižno zvrst, delež avtorja pri knjigi, obseg knjige, število avtorjevih del v javnih knjižnicah ter izposojo.
Podobno zagretost je napovedal Kundayi Masanzu, generalni sekretar Federacije društev pisateljev iz Južne Afrike, ko je predstavil načrt, da bi v državi uveljavili sistem knjižničnega nadomestila do leta 2014. Odločno je pojasnil: »Pomen knjige je bil v naši državi potrjen!«
Med neevropskimi državami sistem knjižničnega nadomestila odlično deluje v Avstraliji, kjer so ga uvedli leta 1974 z dvema ciljema:
• poplačati ustvarjalcem in založnikom izgubljeni dohodek, ker so njihove knjige v knjižnicah prosto dostopne, ter
• obogatiti avstralsko kulturo z spodbujanjem pisanja in založništva v Avstraliji.
Poznajo navadno knjižnično nadomestilo in »izobraževalno« knjižnično nadomestilo; prvemu so letos namenili 8,7 milijona (avstralskih) dolarjev, drugemu 11 milijonov. Plačilo temelji na številu izvodov knjig v knjižnicah. Letos so avtorji na izvod knjige prejeli 1,76 dolarja, založniki pa 0,44 dolarja. Najvišje izplačilo avtorju je bilo približno 40.000 dolarjev.
Izposoja e-knjig znaša v Avstraliji manj kot odstotek vseh izposoj.
… in pri nas
V Sloveniji, kjer je bilo uvedeno knjižnično nadomestilo leta 2004, približno tisoč upravičencev na leto prejme skupaj malo več kot 800.000 evrov (leta 2011: 989 upravičencev, 823.010 evrov); polovico neposredno glede na izposojo gradiva, polovico v obliki štipendij ustvarjalcem (leta 2011: 109 prejemnikov, ki jih s svojimi pravilniki izberejo stanovska društva).
Najvišje izplačilo glede na izposojo je bilo letos 5926,72 evra, najnižje 64,85 evra; povprečje torej 416,03 evra, kar je nekoliko manj, kot znaša subvencija na kravo v Evropski uniji. Denar je namenjen avtorjem (pisateljem, prevajalcem, ilustratorjem, fotografom ter ustvarjalcem avdio- in videovsebin), ki ustvarjajo v slovenskem jeziku oziroma živijo v Sloveniji.
Obseg denarja za knjižnično nadomestilo se pri nas določa v odstotkih od zneska, ki ga država nameni za nakupe knjižničnega gradiva v javnih knjižnicah in se ga namenja neposredno iz proračuna Republike Slovenije. Po veljavnem pravilniku, ki ga sprejme pristojni (kulturni) minister, gre za 25 odstotkov.
Javna agencija za knjigo si vse od ustanovitve prizadeva, da bi se ta znesek potrojil, kar bi pomenilo, da bi dvignili neposredna poplačila ter da bi s sistemom štipendij približno stotim ustvarjalcem zagotovili povprečno slovensko mesečno plačo.
V času krize, ko se od kulturne sfere še posebno zahteva varčevanje, je na povečevanje sredstev težko računati, četudi bi bilo kdaj dobro, da bi se kje premaknila kakšna decimalna vejica pri »strukturnih« razmišljanjih. Težko je mirno sprejeti podatke, da direktor neke banke v Sloveniji na leto sam dobi toliko dohodkov kot država vrednoti prispevek 1000 avtorjev, katerih dela so brezplačno na voljo v javnih knjižnicah. Ali da si štirje vodilni v jeklarni, ki jo je z velikim denarjem sanirala država, za uspešno delo v enem letu razdelijo 2,8 milijona evrov.
Modeli izigravanja
Nekatere države so pod pritiskom Sveta Evrope začele uvajati knjižnično nadomestilo v svoj pravni red, a so potem zelo duhovito navedle dolge sezname knjižnic v državi – izjem –, za katere sistem knjižničnega nadomestila ne velja. V tem smislu so še posebno iznajdljive države z juga Evrope (Italija, Grčija, Španija, Portugalska). Na Madžarskem, kjer so sistem končno oblikovali, je maja letos vlada, kakor je na konferenci poročala kolegica Anna Stefko, madžarsko Družbo za kolektivne literarne avtorske pravice kratko malo obvestila, da ni denarja ne za aparat in ne za poplačilo avtorjev.
V Belgiji je moralo avtorsko združenje VEWA najprej (leta 2004) tožiti državo, da je uvedla knjižnično nadomestilo, tri leta pozneje, po razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 30. junija 2011, pa še za ustrezno poplačilo.
Razsodba, ki je veljavna za vse države Evropske unije, govori o tem, kdo mora (tč. 23 sodbe) poravnati poplačilo avtorjem knjižničnega gradiva. To so subjekti, ki so dali avtorska dela na voljo (navadno država). In da (tč. 34) morajo avtorji prejeti ustrezen (adequate) dohodek ter da znesek ne more biti le simboličen. Celovit zaključek sodbe torej je:
• ta koncept je v Evropi enoten;
• avtorji morajo biti primerno poplačani;
• tržna vrednost izposojanih del ni pomembna;
• kljub temu pa mora zagotavljati avtorjem ustrezen dohodek;
• večje institucije morajo plačati več kot manjše.
Profesor mednarodnega gospodarskega prava Roger Blanpain, ki je tolmačil sodbo, ni dovolil nikakršnih verbalnih dvoumnosti glede simboličnosti in primernosti. Če ima uradnik, ki računa knjižnično nadomestilo, 2000 evrov mesečne plače, je dodal, potem avtorjev ni mogoče odpraviti s centi. Končal je s ciničnim podatkom, da je belgijska država od leta 2004 za odvetnike pred Evropskim sodiščem, pred katerim je izgubila tožbo, zapravila več, kot je v istem času plačala svojim avtorjem.
Pogled naprej
Olav Stokkmo, generalni sekretar IFRRO (Mednarodne federacije organizacij za pravice reproduciranja), se je na konferenci lotil vprašanj knjižničnega nadomestila za izposojo digitalnih publikacij. Obstaja več modelov, kako to početi, tudi če je obseg izposoje (razen v ZDA) takšnih del relativno in absolutno majhen. Njihovi snovalci so tu pokazali več duhovitosti kot pri iskanju rešitev za ustrezno plačevanje avtorskih pravic za digitalizirana dela.
Zato ni čudno, da se je dr. Maureen Duffy, dolgoletna predsednica Evropskega pisateljskega kongresa, zdaj pa častna predsednica Angleškega sveta za avtorske pravice, na koncu obrnila na vse navzoče s preprostim opozorilom:
»Združeni bomo uspeli. V informacijski družbi hočemo primeren položaj tudi za avtorje.«
