Ko Bizanc stopi v evropsko okolje

»Problem javne porabe
 je premajhna storilnost in odmaknjenost kreatorjev makroekonomije 
od realnega sveta.«

Objavljeno
10. februar 2012 08.15
Jože Duhovnik
Jože Duhovnik

Ob razpravah okoli problemov prevelike javne porabe se človeku, ki ima dokončano vsaj osemletko in tečaj iz ZKP (zdrave kmečke pameti) milo stori, saj ne ve, ali so norčave misli ušle iz osamelih okolij, ki so izgubila stik z realnostjo, ali pa je to še en poskus kontrabantarstva na račun države.

Problem javne porabe je po mojem razumevanju premajhna storilnost in umetno ustvarjeno povpraševanje na podlagi neustreznih pregledov ter popolna odmaknjenost kreatorjev makroekonomije od realnega sveta. Vse to je bilo v naši industriji, ki ji nekateri zlepa ne dajo prave veljave, izvedeno že pred desetimi, petnajstimi leti. Med vitko proizvodnjo in vitko državno upravo iz teorije procesov ni nikakršne razlike – razen v razumevanju uporabnikov.

Problem plačilne nediscipline je ta, da poddobavitelji od slovenskih podjetij ne dobijo plačila. Če pa jih že dobijo – po dolgih letih iz stečaja ali prisilne poravnave –, navadno dobijo poplačane v višini 30 odstotkov. Odstotek, ki je čisto navadno ropanje.

Zakaj? Zato, ker je navadna kalkulacija materiala (od 25 do 45 odstotkov) in dela (8 do 45 odstotkov). Torej bi vsakdo, ki je končal višjo šolo, moral razumeti, da je manj kot 60-odstotno poplačilo upnikov kriminal belih ovratnikov. Ovratnikov, ki odločajo v imenu pravnega reda in uprave, ki jo plačujejo prav isti oropani delavci. Najhuje pa je, da se takšno ropanje sodno potrjuje, oblast pa celo v javnih nastopih govori o pravičnosti.

Poddobavitelj mora torej plačati material in delavce, da ga nato vsakdo na cesti lahko ozmerja, češ da delavcev ne plačuje. Sodišča sistemsko varujejo neko barabijo, ki je nastajala v procesu, in namerno ne preverjajo stroškov dela in materiala. Neetično je in nemoralno, da se poddobavitelju, denimo opreme za stanovanja, ne plača materiala in stroškov dela zato, da se banke lahko mastijo. Mastiti se pomeni tekoče dobivati plačo, ne da bi preverjali komitenta, ali sploh ima pokritje za poplačilo stroškov poddobaviteljev.

Zato je prvo delo nove vlade takoj zarezati v plačilno nedisciplino. Dokaz bo najbolj opazen ob rubežu avtomobilov, jaht in stanovanj neplačnikov, tako osebnih kot podjetniških. Dovolj je stiske malih podjetnikov in prošenj za poplačila.

Javna uprava

V vladnih službah je kar nekaj uradnikov, ki mirno čakajo na pokoj. Če država res hoče dokazati voljo za zniževanje stroškov, naj najprej uvede ukrep, da vsi, ki dopolnijo 35 let (ženske) oziroma 40 let (moški) delovne dobe, ne morejo biti več zaposleni v javni upravi, če nimajo akademskega naslova.

Če namreč želimo kakovostno javno upravo, naj odslej vsakdo, ki je končal študij pred dopolnjenim 25. letom (kar je eno leto pavziranja in eno leto absolventskega staža), prestopi iz javne uprave v zasebno podjetje. Z zaposlitvijo bo pokazal tako kakovost svojega znanja kot svojo nepogrešljivost. Javna uprava pa so, po Virantu, vse šolstvo, vsi državni in občinski uslužbenci ter seveda vsi javni zavodi, ki imajo koncesije za opravljanje javne službe.

Zakaj tak predlog?

Zato, ker je zanimivo, da prav iz okolja temeljnih ekonomskih znanj predlagajo tipičen bizantinski ukrep – sedemodstotno znižanje plač. To pomeni, kdorkoli si je v zadnjih letih nagrabil velike prilive iz proračuna, ta bo zdaj po logiki Bizanca imel prihodke znižane za sedem odstotkov.

Dokaz za potrebo po omenjenem ukrepu je, na primer, tudi ta, da na neki visokošolski ustanovi, ki nam stalno dopoveduje, da se moramo konkurenčno vesti, v času krize načrtujejo gradnjo parkirišča za njihove študente. Naravoslovje in tehnika brez laboratorijske opreme, drugim pa parkirna mesta – posmeh vsakomur in vsem navkljub.

V slovenskih visokošolskih sistemih imamo dve vrsti študentov. Na vseh štirih univerzah se evidentirajo študentje po enotnem evidenčnem sistemu. Študirajo lahko tako, da enkrat ponavljajo in imajo eno leto absolventskega staža. Leto ponavljanja se šteje za plačljivo, absolventski staž se zavodom ne plača. Tako je bilo do pred dvema letoma. Do takrat se je namreč plačevalo fakultete po številu študentov. Ko pa se je na eni od družboslovnih fakultet zmanjšalo število študentov s 6000 na 4500, na tehniki pa se je število študentov začelo povečevati, se je takoj našel nov model financiranja dejavnosti, in to kar po stanju iz leta 2009. Nenadoma ni bilo več pomembno število študentov, ampak sama ustanova. Torej model polnega financiranja. Trikrat lahko ugibamo, od kod je takšna ideja prišla. Od tod, kjer nas iz dneva v dan bombardirajo o konkurenčnosti gospodarstva. In poleg tega še o socialnem pogledu na družbo.

Dvojni in celo trojni
 vpisi študentov

Vse druge visokošolske in višje šolske ustanove so iz sistema enotne evidence izvzete. Torej, če kdo na eni od slovenskih univerz ne opravi študijskih obveznosti, se prepiše na drugo visoko- ali višješolsko ustanovo, tam »pozabi« napisati, da je kje že študiral, in tako imamo razcvet slovenskega visokošolskega in višješolskega študija, bolje učenja. Učitelji na teh ustanovah imajo fiktivno vpisane študente, koncesijski denar priteka, občine dajejo objekte v brezplačno uporabo in javni denar se pretaka po sistemu Bizanca. Država ima denar, torej naj plača.

Po nekaterih podatkih je takšnega dvojnega ali celo trojnega vpisa v Sloveniji za približno 22.000 do 25.000 študentov. Če to število delimo s 25 študenti na enega profesorja, je to okoli tisoč navideznih delovnih mest. Je tudi okoli 25.000 bonov za študentske malice. Zanimivo je, da se nikakor ne konča projekt enotne evidence študentov. Zakaj? Odgovor je jasen!

Mislim, da je zdaj čas za kakovostne ukrepe, za kakovosten pristop. Znižanje plač za približno 15 odstotkov je v Španiji na univerzah (sam najbolj poznam okolje Barcelone) povzročilo množičen odhod mladih doktorjev znanosti v druge države – ZDA, Brazilijo itd. Mlada generacija se z neumnimi odločitvami vladajoče oblasti ne bo ukvarjala. V Sloveniji lahko pričakujemo enako.

Študijsko leto 2012/2013 je pred nami, vpis se je začel. Ali bodo ukrepi za zmanjšanje javne porabe moderni in progresivni ali bodo še naprej zaviti v plašč Bizanca, bo pokazal čas.


Dr. Jože Duhovnik, dekan Fakultete za strojništvo UL

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.