Tiskane izdaje
Odkritja v medicini, fiziki in kemiji, nagrajena z Nobelovimi nagradami, lahko vsaj načelno prinesejo človeštvu nekaj oprijemljivo koristnega, kljub temu pa sta največ zanimanja in odzivov deležni nagradi za mir in književnost.
Največ kritik leti na nagrado za mir, saj so jo neredko dobili ljudje, ki so spodbudili spopade po svetu ali bili vanje vpleteni. Ravno ta nagrada je najbolj politična, bolj iz političnih kakor literarnih razlogov pa so jo velikokrat dobili tudi pisatelji.
Nagrada za mir je tudi edina, ki je ne podeljujejo komisije, sestavljene iz Švedov, temveč petčlanski komite Norvežanov, ki ga v skladu z Nobelovim testamentom izbira norveški parlament, zato je sama sestava članstva, ki ima mandate, odvisna od razmerja političnih sil v parlamentu.
Najmanj izmed vseh šestih Nobelovih nagrad pa šteje tista za ekonomijo, ki je sam Alfred Nobel v testamentu sploh ni omenil, ampak jo je šele leta 1969 uvedla Narodna banka Švedske ob svoji 300-letnici in jo tudi izplačujejo iz fonda banke, in ne iz Nobelove fundacije. Mnogi menijo, da ekonomija ni znanstvena veda ter da ne prispeva dovolj k »človeškemu napredku«, za povrhu pa ni dovolj dobrih ekonomistov, da bi jo lahko podelili vsako leto.
Sporne podelitve
Letošnja lavreata najbolj izpostavljenih področij – Svetlana Aleksijevič za književnost in četverica organizacij civilne družbe v Tuniziji za mir – sta spet nekaj posebnega. Spolitiziranost nagrade je tokrat očitnejša na literarnem področju, medtem ko človek ne ve, kaj naj bi si mislil o civilnodružbenih organizacijah, ki so si zaslužile nagrado za »demokratizacijo« v Tuniziji.
Svetlana Aleksijevič, preiskovalna novinarka, je objavila pet knjig, a bi jo težko označili tudi za pisateljico. Napisala ni nobenega romana, nobenega fikcijskega dela, niti kratke zgodbe. Piše tako imenovano stvarno literaturo, in to na novinarski način. Ko se odloči za temo – sovjetske ženske med drugo svetovno vojno, posledice jedrske nesreče v Černobilu, sovjetsko-afganistanska vojna, postsovjetska tranzicija – se pogovarja s številnimi ponižanimi, razočaranimi ljudmi in pripovedi svojih protagonistov zapiše, ne da bi jim dodajala svoj komentar. Te pripovedi ljudi so napisane zelo pretresljivo, a vendar niso leposlovje. To pa ne pomeni, da njeno pisanje ni dragoceno, nasprotno, je koristno branje za vsakogar, ki hoče spoznati trpljenje ljudi v Sovjetski zvezi in po njenem razpadu.
Njeno pisanje bi bilo mogoče označiti tudi za oralno zgodovino – a ne dogodkov, ampak čustev. Na kratko, Aleksijevičeva je kronistka razpada Sovjetske zveze, ki je s svojskim načinom revidirala sovjetsko zgodovinopisje ter je kot taka nepriljubljena pri ruski in beloruski oblasti.
Aleksijevičeva je bila kar nekaj zadnjih let med favoriti za nagrado, vendar obstaja jasna politična logika, zakaj so ji jo dodelili prav zdaj. Rodila se je v zahodni Ukrajini ukrajinski materi in beloruskemu očetu, od otroštva živi v Belorusiji, od koder je zaradi sporov z Lukašenkovo oblastjo za nekaj let emigrirala. Je med najglasnejšimi kritiki Vladimirja Putina. »V Putinovi Rusiji poteka življenje z mentaliteto koncentracijskega taborišča.« »Putin prinaša tveganje fašizma.« O Ukrajini pa: »To je okupacija, je tuja invazija.« Pred Putinom je kritizirala komunizem in po njenih besedah še vedno obstaja nevarnost, da se ta prebudi.
Zahod Putina ne mara, opozarja, da hoče spet vzpostaviti Sovjetsko zvezo, v rusko-ukrajinskem sporu je na strani Ukrajine, Putin vojaško posega v Sirijo ... Nobelova nagrada je bila na kožo pisana Aleksijevičevi – znašla se je v pravih rokah v pravem trenutku za krepitev protiputinovske koalicije.
Čeprav je, kot rečeno, Aleksijevičeva sijajna avtorica, ter še humanistka in borka za pravice povrhu, se njen sijaj more meriti s sijajem nekaterih avtorjev, ki nagrade niso dobili, kot so Tolstoj, Zola, Dostojevski, Kafka, Ibsen, Čehov Ionesco, Nabokov, Borges ...
Nagrado so dobili svetovno znani pisatelji in tudi komaj znani celo v lastnih domovinah, številnim pa je skupno politično ozadje oziroma to, da so jo neredko dobili tisti, katerih politična stališča so bila v nekem trenutku »prava«. Ameriški književniki se upravičeno pritožujejo, da jih Švedi načrtno ignorirajo, vendar je bilo pod predsednikovanjem Busha nagrajenih nekaj avtorjev, ki so bili njegovi ostri nasprotniki. Borges je bil večkrat nominiran, a nagrade ni dobil zaradi podpore desnim vojaškim diktaturam v Južni Ameriki. Nenavadna izbira je bil tudi Dario Fo leta 2004, ki je bil bolj kot po svojih dramah znan kot nasprotnik Berlusconija.
Zanimivo analizo je pred časom ponudil New Left Review, ki pravi, da je način, na kakršnega razmišlja švedska komisija o književnosti, šel skozi tri faze: od dajanja prednosti zahodnoevropskih avtorjev pred drugo svetovno vojno, favoriziranja piscev iz tretjega sveta v sklopu promocije nove, socialdemokratske švedske politike do obdobja postsocialistične globalizacije kapitala, ki je geografsko razpršila lavreate, pri čemer je zanemarila le ideološko povsem neuporabne regije. Nagrada je zdaj namenjena temu, da se s humanizmom prikrijejo sledovi materialnih pogojev književnosti: njena ekonomska logika, njeni politični učinki.
Književnost je bila letos spet predmet politične manipulacije, prav tako Nobelova nagrada in ne nazadnje sama nagrajenka. Nemalo podelitev je bilo od leta 1901 spornih, in to na vseh področjih, še spornejše pa so bile nominacije, na kar pa Nobelova fundacija ne more vplivati. Kandidate namreč lahko predlaga kakih 3000 izbranih iz vrst nekdanjih nagrajencev, sodnikov mednarodnih sodišč, univerzitetnih profesorjev itd. Tako so bili med nominiranci Hitler, Stalin, Mussolini ... Morda najbolj nenavadna nagrada je iz leta 1973, ko so jo izročili ameriškemu državnemu tajniku Henryju Kissingerju za delo pri mirovnem sporazumu z Vietnamom, kar je naravnost tragikomično glede na ameriške operacije v Kambodži, Južni Ameriki in samem Vietnamu, s katerimi je bil Kissinger neposredno povezan. Podobne polemike je sprožila izbira Menahema Begina leta 1978 (invazija na Libanon), veliko prahu je dvignila tudi podelitev nagrade leta 1994 Jaserju Arafatu, Simonu Perezu in Jicaku Rabinu za mirovna prizadevanja na Bližnjem vzhodu.
Sporne so bile tudi nagrade ameriškim predsednikom, med drugim Obami leta 2009 po vsega devetih mesecih predsednikovanja, čigar vojaška posredovanja imamo živo v spominu in pred očmi. Pa Jimmyju Carterju za reševanje mednarodnih konfliktov in širjenje demokracije leta 2002. Kontroverzna prejemnica se je pokazala tudi Kenijka Wangari Maathai leta 2004, ki je izjavila, da so aids izumili zahodni znanstveniki, da bi nadzirali populacijo. Rigoberta Menchú (1992) pa je ponaredila avtobiografijo, v kateri se je zlagala o svoji vlogi pri preprečevanju genocida nad Maji v Gvatemali in obrambi njihovih pravic.
Kontradiktorna nagrada
Nobelova nagrada za mir ne rešuje problemov v svetu, lahko pa opozori na nekatere probleme, če to kaj pomaga. V naravoslovnih znanostih se je nekajkrat zgodilo, da nagrajenci v resnici niso prišli do originalnega odkritja ali pa so prišli do povsem zgrešenih. António Caetano de Abreu Freire Egas Moniz je zdravnik, ki je bil 1949 nagrajen zaradi izjemnega prispevka k nevrokirurgiji. Izumil je prefrontalno lobotomijo, s katero so ljudi spreminjali v rastline.
Konec koncev pa je Nobelova nagrada že sama po sebi kontradiktorna, ker je bil kontradiktoren Alfred Nobel. Svojo slavo in ogromen denar je pridobil s patentiranjem različnih eksplozivov, od navadnega dinamita do gelignita. Nobel, ki zdaj slovi kot eden od največjih filantropov in mirovnikov, je vojaško kemijsko industrijo obogatil s 355 patentiranimi izumi. Kar veliko parodije je v tem, da danes po zaslugi človeka, ki so ga njegovi sodobniki imenovali trgovec s smrtjo in genij zla, podeljujejo najprestižnejše nagrade na svetu za mir in druge velike prispevke k človeštvu.
Jožica Grgič
