Ko so zavarovalnice pomembnejše od ljudi

Slovenske železnice prodajajo ustanoviteljske oziroma lastninske pravice za Železniški zdravstveni dom, v razpravi imamo zakon o privatizaciji javnih zavodov. Čeprav v Ustavi Republike Slovenije jasno piše, da država ureja obvezno zdravstveno zavarovanje in skrbi za njegovo delovanje, je upravljanje zdravstvenega sistema tako zmedeno, da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Še manj pa, kdo je za kaj odgovoren. Minister za zdravje skupaj z Vlado RS sporoča le svoja stališča in poglede, pri tem pa se ne zaveda, da bi bilo treba – ali pa si ne upa poskrbeti za učinkovito delovanje zdravstvenega sistema.

Kaj pomenijo ti pojavi?

Vsekakor pomenijo zelo načrtno delovanje, da bi dosedanja politika in praksa nadaljevali svoj pohod, da se pokrade državi in državljanom, kar je ostalo od več kot stoletnega dela vseh državljanov Slovenije. Pogoj, da se to lahko dogaja, je popolna neodgovornost politike, ki se je zrasla z lobiji, kapitalom in neformalnim omrežjem, katerih edini namen je maksimiranje svojih koristi in premoženja na račun vseh slovenskih državljanov.

Dosedanja turbokapitalistična politika v okoliščinah razpada pravne države je nedvomno sovražna do države blaginje in socialne pravičnosti, zato je njene aktivnosti precej lahko prepoznati. Turbokapitalizem ne potrebuje pravne države in tudi ne učinkovitega javnega sektorja. Potrebuje pa ustrezno moralo in etiko, ki se propagirata na vsakem koraku. Ta »morala« popolnoma zanika klasično etiko in filozofijo (Sokrat, Platon in drugi) in tudi sodobna etična filozofija (MacIntyre) ji je odveč. Edina »vrlina«, ki kaj velja, je uspeh v grabežljivosti. Na vrline, ki so za družbeni razvoj in sploh obstanek demokratične države najpomembnejše, gledajo kakor na staro šaro.

Osebna integriteta, poštenost, odgovornost, strokovne kompetence in pogum pa so tiste vrline, ki so pravi odgovor na osebno odtujenost, osamljenost in moralno dekadenco te nove »elite«. Skrajni individualizem in narcisizem sta v celoti zamenjali pripadnost skupnosti in odgovornost do nje. Te nove »elite« nočejo vedeti, da je zgodba vsakogar vtkana v zgodbo nas vseh. Nočejo upoštevati, da je vsakdo pogojen s celotno človeško zgodovino, in prevzeti odgovornost za prihodnost – od okolja do zadolževanja na škodo naših vnukov.

Prav vse naše stranke so s teh vidikov enako slabe in neodgovorne. Dosedanja politika oziroma nepolitika vodi v nadaljevanje turboliberalizma. Seveda takšne stranke ne morejo imeti svojih vizij, ciljev in strategij, povezanih v konsistentno celoto, saj bi jih to v njihovi svobodi vladanja samo omejevalo.

V sedanji politiki ni prostora za politike z osebno strokovno integriteto. V naših razmerah bi še Cicero izzvenel kakor naiven začetnik. Edina rešitev so novi obrazi s programi, z močno podporo civilne družbe.

Zdravstvo

Vrnimo se k našemu problemu – zdravstvenemu sistemu. Prehodni vmesni skok v splošno razumevanje je bil pač nujen za njegovo analiziranje.

»Odgovorni« še vedno nočejo razumeti, da nam zdravstveni sistem pred očmi že dolgo dobesedno razpada. »Narejen« je bil po meri turbokapitalizma in v razmerah, ko so se sredstva za zdravstvo hitro povečevala. Sistem, ki ga preprosto imenujem »napad na vlak«, ni več zadosten za normalne razmere, ko so sredstva tudi za zdravstvo čedalje bolj omejena.

Politiki in lobiji trdijo, da je za zdravstvo premalo denarja in da za racionalizacijo dela in poslovanja ni več manevrskega prostora. Popolna laž!

Sredstva za zdravstvo so se povečala z uvedbo dodatnega zdravstvenega zavarovanja, z uvedbo zasebništva, s finančno sanacijo ZZZS in še na druge načine. Zdravstvo je postalo vaba – mamljivejša kakor gradnja cest! – za »poslovne priložnosti« zunaj zdravstva in tudi znotraj njega. Vsi ti »podjetneži« so življenjsko zainteresirani, da se razmere v njem ne uredijo.

Trdim, da Republika Slovenija plačuje za zdravstveni sistem več, kakor ta ponuja njej. Temeljna cilja zdravstvene reforme morata biti povečevanje učinkovitosti dela in poslovanja v javnem zdravstvu in zmanjševanje neenakosti uporabnikov. V zadnjem času se pojavljajo celo predlogi, da bi državljani kar sami, iz lastnega žepa plačevali operacije in druge zdravstvene storitve in potem bi jim ta denar prav gotovo dolgotrajno in mukotrpno refundirali iz ZZZS. Če to ni brezmejna aroganca in moralno etično dno, potem ne vem, kaj je! Niže res ni mogoče.

Odgovornost in interesi

V čigavem interesu je oblikovana celotna zgradba zdravstvenega sistema, nazorno pokažejo aktivnosti za pokritje deficita do konca tega leta v znesku nekaj več kot 30 milijonov evrov. Ta znesek pomeni manj kot odstotek letnih sredstev za zdravstvo v Sloveniji. Izvajalci vidijo edino možnost kar v zmanjšanju obsega in kakovosti načrtovanih zdravstvenih storitev. Zdravstveni sistem je torej fleksibilen tam, kjer bi moral biti zakoličen.

In kako je v praksi videti uporabniški koncept javnega zdravstva v Sloveniji? Nobenemu od »odgovornih« še na misel ne pride, da bi prihranil 70 milijonov evrov na leto s priključitvijo prostovoljnega zavarovanja k ZZZS. Pomembnejše kot pacienti so torej družbeno popolnoma nekoristne zaposlitve uslužbencev dopolnilnih zavarovalnic. Popoln absurd!

Čas in razmere zahtevajo, da bi minister za zdravje jasno povedal, kdo je odgovoren za delovanje zdravstvenega sistema. Odgovornost je seveda lahko le osebna. Vse to nazorno kaže, da zdravstveni sistem v Sloveniji ni Pipistrel, temveč razmajana parna lokomotiva na napačnih tirih.

Pacienti kot sredstvo

Kristalno jasno je, da so uporabniki oziroma pacienti le sredstvo, ki ga vsi drugi potrebujejo zase – in ne obratno, kakor bi moralo biti. Nujno je treba postaviti zdravstveni sistem na noge. Dosledno oblikovati in uveljaviti uporabniški organizacijski koncept. Samo in edino interesu javnega zdravja mora biti podrejeno vse drugo. Za nikakršne druge interese (tako imenovanih partnerjev) z vidika koncepta sistema ne sme biti nobenega prostora.

Pri sistemu motivacije izvajalcev je treba upoštevati le dostojanstvo in človekove pravice vsakega posameznika (tudi izvajalca). Tu ne gre za nikakršen kompromis med partnerji, ki imajo različne interese, temveč za njihove vloge in odgovornosti v sistemu. V tem sistemu je sine qua non, da se celotno delo vseh zdravstvenih delavcev uredi in organizira prek matičnega zaposlovalca oziroma javnega zavoda. Zdravnik ne more biti v delovnem razmerju pri enem javnem zavodu, pri preostalih pa v pogodbenem razmerju. Še večji nesmisel so tako imenovane podjemne pogodbe. Prav uresničitev te naloge bo kristalno jasno pokazala, ali bodo reforme zdravstvenega sistema resne ali le navidezne. Tu namreč ni mogoč nikakršen kompromis.

*****

Mag. Janez Tršan , ekonomist, svetovalec 
za javni sektor

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.