Tiskane izdaje
Nekega dne je šel sovjetski državljan volit. Dali so mu zapečateno ovojnico in mu rekli, da naj jo vrže v volilno skrinjico.
»Ali lahko pogledam koga volim?« je boječe vprašal.
»Seveda da ne!« je ogorčeno odvrnil uradnik. »V Sovjetski zvezi spoštujemo tajnost glasovanja!«
Tudi v Izraelu so volitve tajne, zato vam ne bom povedal, koga bom volil. Prav gotovo ne bom tako nesramen, da bi mojim bralcem govoril, kako naj glasujejo, vendar pa bom podrobno razložil, kakšna misel me bo vodila pri glasovanju.
Volili bomo novo vlado, ki bo naslednja štiri leta vodila Izrael.
Če bi bilo to lepotno tekmovanje, bi glasoval za Jairja Lapida, ker je tako prikupen.
Če bi se morali odločati, kdo je najbolj všečni kandidat, bi verjetno izbrali Mošeja Kahlona. Daje vtis prijetnega fanta, sina revne orientalske judovske družine, ki je kot minister za komunikacije prelomil z monopolom tajkunov mobilne telefonije. A simpatije nimajo tu kaj početi.
Če bi iskali prijetnega, olikanega fanta, bi bil Jicak Herzog najbolj izstopajoč kandidat. Je pošten in iz dobre družine.
In tako dalje. Če bi izbirali redarja v nočnem klubu, bi bil Avigdor Lieberman naš človek. Če bi izbirali veščega televizijskega igralca, bi bila tako Lapid kakor tudi Benjamin Netanjahu več kot primerna.
Toda sam bi rad osebo, ki bo preprečila vojno (ter nas mogoče približala miru), ponovno vzpostavila nekakšno socialno pravičnost, končala diskriminacijo Arabcev in orientalskih Judov, obnovila naše zdravstvene, izobraževalne in druge socialne službe ter še veliko drugega.
Naj začnem z lažjim delom naloge: za koga ne bom v nobenem primeru volil.
Na ekstremni desnici je stranka »Beyahad« (Skupaj) Elija Jišaja. Nikoli ga nisem maral. Preden se je odcepil od »Šasa«, je bil notranji minister. Brez trohice sočutja je preganjal begunce iz Sudana in Eritreje.
Ker si njegova stranka zelo prizadeva, da bi prestopila volilni prag, ki je to pot 3,25 odstotka, je Jišaj sklenil sporazum z učenci pokojnega rabina Meira Kahaneja, ki ga je vrhovno sodišče označilo za fašista. Na listi je na četrtem mestu Baruh Marzel, ki je nekoč javno pozval k mojemu umoru. Tudi steklenico najboljšega vina lahko pokvari nekaj kapljic cianida. Ne kupim.
Naslednji na seznamu je Avigdor Lieberman. Osrednja točka njegove volilne platforme je predlog, da bi s sekiro obglavili vse arabske državljane, ki niso lojalni državi. (Tega si nisem izmislil.)
Nedaleč stran je Naftali Bennett, bivši visokotehnološki podjetnik z otroškim obrazom in najmanjšo kipo na svetu. Ko je s sovražnim prevzemom osvojil Religiozno-nacionalno stranko, jo je preobrazil v učinkovit vojaški oddelek.
Religiozno-nacionalna stranka je bila nekoč zmerna politična sila, ki je zaustavila pustolovščine Davida Ben Guriona. Toda njen na pol avtonomni izobraževalni sistem je vzgojil generacije ekstremistov. Danes so stranka naseljencev. Bennett snubi mlade sekularne Jude, ki sovražijo Arabce in ljubijo vojno ter bi drugače volili Likud.
Tako pridemo do Likuda, stranke »kralja Bibija«, kakor ga je revija Time občudujoče poimenovala.
Benjamin Netanjahu se bori za politično preživetje. Ko se je pred nekaj meseci odločil, da razpusti kneset in razpiše predčasne volitve, se mu prav gotovo ni sanjalo, da se bo znašel v zagati.
Takrat se je zdelo, da je korakanje Izraela proti desnici neizogibno in neustavljivo. Netanjahujevo večno vladanje je bilo že vnaprej določeno, levico pa je čakal beden konec. Sredinske stranke so izhlapevale. Šlo se je samo za to, da Netanjahu zamenja konje (ali osle, kot so nekateri govorili).
In zdaj smo tu, stranka Likud pa je skoraj obupana.
Zakaj? Kako?
Zdi se, da so se ljudje Netanjahuja naveličali. Kot bi hoteli reči: dovolj je.
Ko je bil Franklin Delano Roosevelt, veliki voditelj v vojni in miru, izvoljen četrtič, so se Američani odločili, da omejijo predsedovanje na dva mandata. Možno je, da so se Izraelci podobno odločili. Trije Netanjahujevi mandati popolnoma zadostujejo, hvala.
Po internetu kroži zelo zabaven posnetek, v katerem Netanjahu kot učitelj telovadbe (ali kot trener ukročenih tigrov v cirkusu) stoji na kongresnem podiju ter poveljuje svojim učencem: »Gor! Dol! Gor! Dol!« Kongresniki in senatorji skačejo po njegovih ukazih.
Likudovi strokovnjaki za odnose z javnostjo so upali, da bo nastop v kongresu izboljšal Netanjahujeve obete na volitvah. In res, za nekaj dni so številke v volilnih anketah iz bednih 21 zrasle na 23 sedežev (od 120 sedežev). Toda potem so šle zopet dol in se ustavile na številki 21, medtem ko se Herzogu obeta 24 sedežev. Mogoče senatorji niso skakali dovolj visoko.
Kam odhajajo Likudovi volivci? Najprej v Bennettovo stranko, kar pa za Netanjahuja ni popolna katastrofa. Kljub temu, da se z Netanjahujem sovražita, bi ga moral Bennett v knesetu podpreti.
Toda nekateri volivci bodo odšli k »sredinskima« strankama Kahlona in Lapida, katerih zvestoba pa ni jasna.
Kahlon izhaja iz Likuda. Bil je zgleden član stranke, sin imigrantov iz Tripolija (Libija) in ljubljenec strankinega mogočnega centralnega komiteja. Član Likuda lahko z mirno vestjo voli zanj, še posebej če se mu gre za spremembo stanja sociale in izboljšanje usode revnih.
Lapid mu je razmeroma podoben, z eno veliko razliko: opravljal je funkcijo finančnega ministra, medtem ko si Kahlon šele želi, da bi to postal. Čeprav Lapid z brezmejnim navdušenjem razlaga o svojem uspešnem opravljanju funkcije, pa večinoma prevladuje mnenje, da je bil pri njenem izvajanju zgolj povprečen, če ne že popolna zguba.
Nihče ne ve (tudi onadva ne) odgovora na odločilno vprašanje: se bosta pridružila Netanjahujevi ali Herzogovi vladi? Brez težav se lahko priključita komurkoli. Lahko bi imela javno dražbo: kdo bo dal več denarja. Več ministrstev, več ugodnosti in več služb. Vse bo odvisno od rezultata volitev.
Podobno velja za dve ortodoksni stranki, orientalski Šas in »Jude Tore«, Aškenaze. Oboji verujejo v boga in denar. Lahko se zgodi, da jim bo bog naročil pridružitev koaliciji, ki jim bo ponudila največ denarja za njihove inštitucije.
Imamo torej najmanj štiri »sredinske« stranke, ki bodo odločale o tem, ali bo naslednji predsednik vlade Netanjahu ali Herzog. Liebermanova cincava stranka bi bila lahko peta.
Seveda ne bi niti v sanjah volil za kateregakoli od njih.
Kaj je z levico? Izbiramo lahko med tremi listami: Laburisti, ki se tokrat imenujejo »Sionistični tabor«, Meretz in Združena (arabska) lista.
Na arabski listi so štiri zelo različne stranke: komunisti, islamisti in nacionalisti. Ta poroka je nastala pod grožnjo puške, ki jo Lieberman drži v rokah. Prav on je namreč z namenom, da iz kneseta izžene male arabske stranke, predlagal povišanje volilnega praga. V odgovor na to so štiri male stranke sestavile veliko skupno listo, ki je po trenutnih volilnih napovedih na tretjem mestu, takoj za velikima strankama.
Arabci so v Izraelu državljani drugega razreda, pogosto diskriminirani in včasih tudi preganjani. Le kaj bi bilo za progresivne judovske državljane bolj humano kakor volitev te liste?
Zame bi bilo to naravno, saj sem leta 1984 pomagal ustanoviti popolnoma integrirano arabsko-judovsko volilno listo (»Progresivna lista za mir«), ki je dobila dva mandata. (Komunistična stranka je skoraj popolnoma arabska, zgolj s peščico judovskih članov.)
Toda skupna lista je zame problematična. Pred nekaj dnevi so me razburili z usodno odločitvijo.
Gre se za »preostanek« glasov. Po naši volilni zakonodaji lahko dve listi skleneta sporazum, po katerem bosta združili »preostale« glasove in jih nato predali eni od njih. (»Preostanek« so glasovi, ki ostanejo potem, ko so bili stranki dodeljeni sedeži za katere je dobila polno število potrebnih glasov.)
Levičarske stranke so izdelale načrt, po katerem bi Združena lista svoj preostanek združila z Meretzom. To bi dalo eni od stran − in s tem celotnemu levičarskemu bloku − dodaten sedež, kar bi se lahko izkazalo za odločilno.
Ker je Meretz sionistična stranka, je Združena lista dogovor zavrnila. Odločitev je sicer logična, ker bi se lahko zgodilo, da bi se mnogi arabski volivci vzdržali glasovanja zaradi strahu, da bodo njihovi glasovi šli judovski »sionistični« listi. Toda jasno je tudi, da bi glede katerekoli pomembne odločitve islamisti v Združeni listi lahko blokirali enotno odločnost za mir. To pa se mi zdi problematično.
Ostaneta mi torej Meretz in »Sionistični tabor«. Meretz je veliko bliže mojim nazorom kakor pa druga lista, ki pa je večja. A zgolj slednja lahko vrže Netanjahuja s položaja. Problema ne bi bilo, če bi se pravočasno uresničil moj predlog za skupno listo, ki bi vključevala »Sionistični tabor«, Meretz, Lapida in še nekatere druge. Vse predvidene strani so predlog zavrnile.
Soočam se torej z izbiro: ali ideološko voliti za Meretz ali pa pragmatično za stranko, katere možnosti za končanje Netanjahujeve vladavine se bodo povečale, če bo v naslednjem knesetu največja stranka. Toda ta stranka ima veliko pomanjkljivosti, ki se jih boleče zavedam.
Otto von Bismarck, eden največjih državnikov vseh časov, je politiko čudovito označil za »umetnost mogočega«.
Imamo priložnost, da ustavimo korakanje desnice in v naši državi obnovimo nekaj zdrave pameti.
Kako naj torej volim?
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
