Tiskane izdaje
V naslednjih vrsticah predstavljam svoj pogled, ki sem ga kot eden od kandidatov za varuha človekovih pravic predstavil poslanskim skupinam, in zadeva prav to: varovanje avtoritete človekovih pravic. Naj na tem mestu dodam še tole: Čeprav je bil izbran drug kandidat, menim, da je Slovenija dobila kompetentnega varuha. Prepričan sem, da bo gospod Svetina izpeljal svoj mandat predano in da bo naredil vse potrebno za ohranjanje avtoritete tega instituta.
Zakaj sploh človekove pravice?
Kadar omenimo zadržanost do človekovih pravic, navadno pomislimo na tuje kulture, ki ta koncept pogosto občutijo kot njim nerazumljiv. Toda kritika človekovih pravic se je najprej pojavila prav na Zahodu. In to v zelo različnih miselnih tradicijah. Kot primer lahko omenimo Edmunda Burka, britanskega sodobnika francoske revolucije, in Karla Marxa, ki je začrtal odnos do človekovih pravic, ki mu je sledila tudi Jugoslavija.
Če poenostavimo, lahko to zadržanost strnimo v naslednji pomislek: zakaj bi morali v posebni deklaraciji našteti pravice in svoboščine, če so te tako ali tako že vnesene v pravni red? Zakaj podvajati? Zakaj državljane naslavljati še z dodatnim spiskom pravic, ki imajo pomen izključno v konkretnem kontekstu?
Zagovarjam tezo, da so človekove pravice kot poseben, siceršnji zakonodaji »paralelen« institut vendarle potrebne. Še več, so nepogrešljive za evropsko identiteto – zaradi dveh razlogov. Prvič, prinašajo zagotovilo, da veljavnost prava ne temelji le na formalnem kriteriju, ampak vedno tudi na pravičnosti. To spoznanje se je porodilo po drugi svetovni vojni in se je zrcalilo v zavestnem slovesu od doktrine pravnega pozitivizma. Tudi zdravi razum zlahka potrdi, da veljavnost prava ne more sloneti zgolj na tem, da je bilo sprejeto po veljavni proceduri.
Če bi, na primer, zgolj formalno pojasnili, zakaj policija ne sme arbitrarno vstopati v naša stanovanja – rekoč, da je to pač v nasprotju z zakonom, ki ga je veljavno sprejel parlament –, bi s tem večino ljudi pustili v nelagodju. Hoteli bi slišati še, da je tako ravnanje policije nepravično, v nasprotju s človekovim dostojanstvom, z njegovo pravico do zasebnosti. In prav to razsežnost prinašajo človekove pravice.
Drugi razlog pa je naslednji: človekove pravice omogočajo celostni pogled na demokratično kulturo. Pri nas velja na stotine zakonov, v katerih je na tisoče členov, ki vsebujejo več deset tisoč pravil. Ta pravila so vsak dan kršena: nekdo naredi prometni prekršek, upravna enota zamudi rok, sosed povzroča hrup. Toda vse kršitve niso enake. Zamislimo si, da bi se razširila praksa policije, ki bi ob vednosti sodišč sistematično mučila priprte osebe z namenom izsiljenja priznanja. Kaj o temu lahko pove pravo? Edini odgovor, ki ga ima, je, da gre za – kršitev.
Pravo deluje po shemi 1 : 0. Ne more izreči, da je nekaj »bolj« kršitev. No, zato potrebujemo človekove pravice. Ko se pojavijo ekscesi, ki postavijo pod vprašaj dostojanstvo celotne skupnosti, ko je izzvana demokratična kultura v celoti, tedaj je treba pritisniti na rdeči gumb in razglasiti civilizacijski alarm. Edino človekove pravice lahko prepoznajo kršitev, ki ni le ena od neštetih kršitev, in izrečejo opozorilo, ki zahteva streznitev in ukrepanje.
Tri grožnje
Upam, da mi je uspelo skicirati dovolj prepričljiva razloga, da človekove pravice preprosto morajo ostati del evropske identitete. Toda njihova avtoriteta se žal zmanjšuje, omemba njihove kršitve ne prebudi več čuječnosti javnosti. Za to so (vsaj) trije razlogi.
Prvič. Široko razširjena je naivna predstava, da se človekove pravice in država izključujejo. Država naj bi bila njihov glavni kršitelj, zato naj bi krčenje pooblastil državnim organom avtomatično zagotovilo več svobode. In obratno. Čeprav je na podlagi zgodovinske izkušnje 20. stoletja to stališče razumljivo, ni zato nič manj naivno in nevarno.
Kajti neštete zgodovinske izkušnje (na primer vojne na Balkanu) nas poučujejo tudi o nasprotnem: ob razpadu države se ne razpre življenje, kot ga opisuje John Lennon v svojih besedilih, ampak najhujši teror in brezpravje. Praznino zapolnijo tolpe, ki poznajo samo eno pravilo: moč = pravica. Le država tako zmore kot tudi sme zagotavljati človekove pravice. Tega ne smejo niti angažirani posamezniki niti nevladne organizacije. Zato policist lahko krši človekove pravice na dva načina: ko uporabi prisilo, kadar je ne bi smel, in ko je ne, kadar bi jo moral. Nujno je, da nehamo državo izrivati iz diskurza človekovih pravic, če želimo preprečiti njihovo neučinkovitost.
Drugič. Človekove pravice so – v primerjavi z zapletenimi zakoni, dostopnimi samo poklicnim pravnikom – pisane v jasnem in preprostem jeziku. Zato so posebno gostoljubno okolje za laika, ki želi dokazati kršitev svoje pravice. Posledično nastaja inflacija sklicevanj na človekove pravice, razglašeni so nešteti lažni alarmi. Ker celoten pravni red tako ali drugače sloni na vrednotah, strnjenih v deklaracijah človekovih pravic, je dokazovanje njihove kršitve lahko delo.
Popolnoma vsako kršitev lahko z nekoliko interpretativne spretnosti označimo kot kršitev človekovih pravic, tudi zamujanje profesorja je pač nezdružljivo z dostojanstvom študentov. Za ohranitev njihove avtoritete je treba sprejeti, da ne moremo ob vsaki kršitvi pravic govoriti tudi o kršitvi človekovih pravic. Četudi so kršene vrednote, ki so v njih zapisane.
Tretjič. Iz opisanega je razumljivo tudi, da so človekove pravice gostoljubno normativno okolje tudi za družbeni aktivizem. To se je manifestiralo, na primer, ob eskalaciji begunske krize, ko so nase opozorila številna gibanja, ki so zagovarjala radikalni kozmopolitizem, zavračala suverenost držav, obstoj meja in podobno. Vse to so v demokraciji sicer legitimna stališča, ki pa jih od družbene učinkovitosti loči zakonodajni postopek.
Kljub temu so z intenzivnim angažmajem v medijih in na terenu ta gibanja – z enostransko interpretacijo človekovih pravic – našla nekakšen »bypass« za de facto uveljavitev svoje agende. Dejstvo je, da ne obstaja niti človekova pravica do neobstoja držav niti pravica do zahodnega načina življenja, čeprav se danes srečujemo s prav temi učinki.
»Človek brez posebnosti«
S parcialnimi interpretacijami in zlasti z njihovo dejansko učinkovitostjo se izgublja značaj univerzalnosti človekovih pravic. Nastaja vtis, da so specialni instrument za reševanje specialnih težav. Da se običajnega človeka v ničemer ne tičejo. Nič ni bolj uničujočega za njihovo avtoriteto kot prav ta vtis. Človekove pravice niso vzniknile kot elitistični koncept, zato je vitalnega pomena, da uživajo čim širše pripoznanje.
Odveč je poudariti, da smo lahko ponosni, da živimo v času, ko je družbena senzibilnost razširjena tudi na ljudi z roba družbe. Ali celo prek meja, na trpljenje ljudi v tisoče kilometrov oddaljenih deželah. In pri tem imajo človekove pravice ključno vlogo. Toda njihova redukcija na instrument, ki se tiče le nekaterih, pomeni njihovo smrt. Človekove pravice nekaterih so leseno železo.
Mož brez posebnosti je naslov romana Roberta Musila. Ni boljšega opisa tistega, kar moramo spet vgraditi v človekove pravice, če želimo ustaviti njihovo erozijo. In če se ne želimo vrniti v duhovne razmere, ki so zaznamovale trideseta leta 20. stoletja. Tedaj ni bilo instrumenta, ki bi preprečil razpolaganje z milijoni ljudmi (izjema je bila ozka skupina ljudi), preprečil, da bi bili podvrženi nasilni indoktrinaciji, da bi za njimi vohunili in jih pošiljali v zapore.
Človekove pravice so vselej opis človekove ranljivosti in krhkosti. Zelo malo je treba, da se nekomu življenje spremeni v pekel. Nesreča ne izbira samo med ranljivimi družbenimi skupinami, čeprav se žal tam počuti bolj domače. Prav tako ni pomembno, ali nekomu potepta njegovo dostojanstvo država ali drug posameznik. Ključno je spoznanje, da se to lahko zgodi vsakomur. Zato sta nosilec človekovih pravic gospod in gospa Vsakdo. Človek brez posebnosti, torej.
---------------------------------------------------------------------
dr. Rok Svetlič, Znanstveno-raziskovalno središče Koper
