Tiskane izdaje
Več kot 70 uglednih severnoameriških akademikov, med njimi tudi Noam Chomsky, ki bo prihodnji mesec vstopil v 90. leto, je pred dobrim mesecem javno podprlo legitimno pravico Kataloncev, da na referendumu svobodno izrazijo svoje politično stališče do neodvisnosti Katalonije. Hkrati so kritizirali španske oblasti, ki so nad volivci uporabile politično represijo, ki spominja na čas Francove diktature. Pred dnevi pa se je pod peticijo, naslovljeno na predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja in predsednika evropskega sveta Donalda Tuska, v obrambo vladavine prava v Evropski uniji prav tako podpisalo skoraj dvesto (podpisovanje še traja) evropskih znanstvenikov, javnih intelektualcev in članov evropskega parlamenta (med njimi Tanja Fajon, Igor Šoltes in Ivo Vajgl).
Medtem ko španska vlada in Evropska unija še vedno vztrajata pri stališču, da gre za špansko notranjo zadevo in varovanje ustavnega reda, si v evropski in širši javnosti utira pot spoznanje, da politične razmere v tej državi, ki se ne glede na vse odreka vladavini prava, preraščajo v evropski problem. Tako ugotovitev tudi sicer prepričljivo argumentirajo številni pravniki, družboslovci, politični komentatorji in drugi. Tu bomo najprej navedli nekaj glavnih pravnih argumentov, ki jih je predstavila profesorica političnih znanosti na Univerzi v Kentu Albena Azmanova, pobudnica omenjene peticije.
EU ne brani vladavine prava
Za Azmanovo je alarmantno, da evropska komisija (beri: njen podpredsednik Frans Timmermans, ki je odgovoren za področje vladavine prava in listino EU o temeljnih pravicah) v primeru Španije v nasprotju (!) z Madžarsko in Poljsko ni prepoznala podobnih kršitev vladavine prava, temveč je celo nasprotno trdila, da je španska vlada oziroma njeno ustavno sodišče odločalo v skladu s špansko ustavo, torej zakonito. Ozka legalistična interpretacija »vladavine prava« potemtakem ne vzbuja dvoma o razsodbi španskega ustavnega sodišča, ki je 6. septembra prepovedalo referendum, 5. oktobra pa tudi samo sejo katalonskega parlamenta, napovedanega za 9. oktober, z »utemeljitvijo«, da utegnejo na njej razglasiti odcepitev Katalonije.
Španska ustava v 2. členu resda razglaša nedeljivo enotnost španske države, kar bi pomenilo, da je odcepitev ilegalna. Ta člen dopušča pravno razlago, da bi lahko španska vlada razveljavila odločitev katalonskih oblasti o odcepitvi, vendar šele po tistem, ko bi jo te razglasile. Za prepoved referenduma in zasedanja katalonskega parlamenta pa nista imela španska vlada in ustavno sodišče nobene podlage v španski ustavi, torej tudi ne za grobo kršenje pravice do mirnega zborovanja in svobode govora, dveh načel, ki omogočata referendum(e) in izražanje mnenj v parlamentu.
V liberalni demokraciji ima oziroma bi moral imeti katerikoli parlament, v katerem sedijo demokratično izbrani predstavniki ljudstva, pravico, da se sestaja in razpravlja o čemerkoli. Tudi če bi španska ustava to onemogočala, bi bilo to v nasprotju s pravicami, zapisanimi v 10. in 11. členu evropske konvencije o človekovih pravicah, v 19. in 20. členu splošne deklaracije o človekovih pravicah , 2. členu temeljnega prava EU (lizbonska pogodba), ne nazadnje pa bi pomenilo tudi kršenje listine temeljnih pravic EU in tudi same španske ustave. Če seveda posebej ne omenjam načela o samoodločbi narodov, zapisanega v prvem členu ustanovitvenega akta Organizacije združenih narodov, ki postaja spet aktualen v unitarnih državah. Kršenje temeljnih pravic in svoboščin, ki jih varujeta mednarodno in evropsko pravo, zato nikakor ne more biti notranja zadeva katerekoli države EU.
Svoboda prepuščena »ljudstvu«
Vodstvo EU se je postavilo na stran španske vlade in njenega ustavnega sodišča, ki sta vladavino prava (rule of law) reducirala na (despotsko) vladavino zakonov (rule by law). Prvo pravno načelo je neizogibna sestavina avtentične liberalne demokracije, medtem ko je druga značilna za avtoritarne režime. Špansko sodišče je z omenjenima razsodbama sicer prispevalo k lažnemu vtisu legalnosti, čeprav obe v resnici nasprotujeta evropskemu in mednarodnemu pravu oziroma ga kršita.
Pri tem je treba spomniti, da ima vladavina prava (rule of law) korenine v naravnem pravu, po katerem izvirajo vse temeljne pravice in svoboščine iz človekove narave, ne pa iz dokumentov (skupaj z ustavo) ali človekove dejavnosti (najsi to predstavlja parlament ali, vzemimo, demokratično izbrani voditelj). Temeljne pravice so nad katerim koli zakonskim predpisom in jih, na primer, spoštujejo tudi v Veliki Britaniji, ki sicer nima napisane ustave. Zato se v liberalnih demokracijah nobeno njihovo ustavno sodišče ali zakon ne more postaviti nad taki temeljni pravici in svoboščini, kot sta pravica do mirnega zborovanja in svoboda govora.
Drugi pomemben vir vladavine prava je, da temelji politična vladavina, če hoče izpolniti kriterij legitimnosti, na soglasju državljanov. Referendum v Kataloniji je bil, tako kot že prej na Škotskem in v Quebecu, namenjen doseganju takega soglasja. V španskem primeru, natančneje že v ustavi, smo priča zlorabi prava s tem, ko se vladavina prava zamenjuje z vladavino ljudske volje, ki je sicer vir suverenosti v demokraciji. Vladavina prava je najprej namenjena varovanju državljanov pred zlorabami oblasti, medtem ko španska ustava s podrejanjem vladavine prava »ljudski volji« podarja legalno podlago (potencialni) diktaturi. Številni diktatorji iz evropske zgodovine so se podobno sklicevali na to, da predstavljajo »glas ljudstva«, oziroma na nekdanje »ljudske demokracije«, danes pa imamo opraviti s podobnim pojavom v primeru »liberalnih demokracij«. V takih avtoritarnih režimih je svoboda (svoboščine) na milost in nemilost prepuščena »ljudstvu«, o pravi demokraciji pa v tem primeru seveda ni mogoče govoriti.
(Ne)demokratični »pedigre« evropskih voditeljev
Pred takim očitnim kršenjem evropskega prava si evropski politični mainstream (skupaj z vladami in njihovimi strankami) zatiska oči. Vseeno pa obstajajo procedure in načini, ki dajejo evropskim državljanom pravico, da zaradi kršenja temeljnih pravic in svoboščin pod pretvezo (za)varovanja demokratične ustave vložijo tožbe proti španski vladi na naslednjem obrazcu (https://ec.europa.eu/assets/sg/report-a-breach/complaints_sl/index.html). Če že slovenska vlada in njen politični mainstream ne premoreta tega poguma, bi bilo prav, da to sramotno držo mlade slovenske države popravijo njeni državljani. V vlogi je treba utemeljiti tudi osebni interes za vložitev tožbe, kar seveda ne more biti problem, ker omenjene kršitve ogrožajo demokracijo v EU in v tem smislu prizadevajo vsakega evropskega državljana.
Vredno bi se bilo poglobiti v razloge, zakaj se evropski politični mainstream identificira z Madridom in se dela gluhega pred očitno erozijo vladavine prava v Španiji. Številne od njenih članic so inherentno centralistične, nekatere tudi unitarne, vse pa negotove nacionalne države, ki se najbolje ne znajdejo, kaj šele da bi iznašle učinkovite protistrategije pred deročimi procesi globalizacije. Od zunanje (nacionalne) suverenosti, predvsem na področju ekonomije in fiskalnega področja, jim ostaja bolj malo, zato svojo moč (laže) uveljavljajo navznoter, proti težnjam po več regionalne in etnično strukturirane avtonomije. Te pogosto zaradi svojega hitrejšega prilagajanja laže dosegajo svojo sinergijo kot pa velike unitarne ali centralizirane države. Kot take so tudi uspešnejše v konfrontaciji z globalizacijskim »leviatanom«. EU danes v svojo škodo ignorira naraščajočo averzijo do centralizacije in zahteve po regionalni avtonomiji, ki destabilizira številne države v Evropi.
Prav tako se v Bruslju vedno manj omenja problem »demokratičnega deficita«. Glavni politični igralci v EU (Bruslju) tudi težko dokažejo svoje demokratično »poreklo«, kaj šele uspešno politično vodenje (leadership). Claude Juncker se je obdržal na funkciji predsednika evropske komisije kljub zmerjanju evropskega parlamenta s smešno in absurdno ustanovo, njegovo »botrstvo« na prejšnji funkciji v Luxembourgu v korist tega, da so se korporacije in bogataši izognili plačevanju davkov v svojih državah, pa mu prav tako ni škodilo. Donald Tusk kot predsednik evropskega sveta je medtem izgubil politično bazo v svoji domovini. Jeroen Dijsselbloem, predsednik evrske skupine, prihaja iz stranke, ki je prejela manj kot šest odstotkov glasov na zadnjih volitvah na Nizozemskem. Antonio Tajani, ki je pred dnevi v zvezi s Katalonijo opozoril na nevarni trend »proliferacije malih narodov«, pa je kot predsednik evropskega parlamenta šele na začetku svojega mandata. Zadnji, Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke, nekdanji bančnik zloglasne ameriške banke Goldman Sachs, ni bil nikoli prej na kakšni izvoljeni funkciji. Itd. Neki politični komentator se je pri tem upravičeno vprašal, kdo bo ob številnih geopolitičnih sovražnikih zavaroval in ohranil EU pred njenimi lastnimi voditelji?
Ujetnica zastarele ustave
Azmanova in drugi analitiki novejše španske zgodovine navajajo, da je eden glavnih vzrokov za sedanje nazadovanje demokracije v Španiji nedokončan proces tranzicije iz fašističnega v demokratični sistem. Spomnimo, da španske ustave leta 1978 ni pisala civilna družba, temveč je nastajala pod budnim očesom vojske, pri čemer španskemu »ljudstvu« ni bilo omogočeno odločanje o vprašanjih, ki so se nanašala, na primer, na monarhijo, značaj kapitalistične ekonomije in mednarodnih povezav.
Španija že nekaj časa ostaja ujetnica zastarele ustave, ki je postopoma izgubljala stik z družbeno realnostjo, kar je prispevalo k politično »zamrznjenemu« stanju države, medtem ko je še danes politično blasfemično govoriti o tem, da je Španija v ustavni krizi. Omenjeno govori v prid temu, da si veljavna španska ustava še zdaleč ne zasluži oznake legitimno demokratične ustave. Že to, da je Španija na lestvici neodvisnosti sodstva na 58. mestu, skupaj z Bocvano in za Kenijo, pove veliko, a ne tudi Madridu in Bruslju. Pri tem je treba katalonskim mirnim in demokratičnim prizadevanjem priznati najmanj to, da so bila usmerjena v pospešitev tranzicije iz dediščine diktature v prid demokraciji – in to ne le po kakšni nacionalistični maniri samo za Katalonijo, temveč za vso državo.
Seveda ostaja vprašanje, ali je lahko Katalonija v tem pogledu katalizator, ki bo spodbudil demokratične sile tudi v širši Španiji, da se zavzamejo za pluralistično liberalno demokracijo in federativno ureditev, ki bi temeljila na soglasju vseh Špancev. Žal za tako vlogo katalizatorja demokratičnih procesov, ki bi se morali začeti s sprejetjem nove ustave, ni mogoče računati ne na aktualnega kralja Filipa VI. in ne na predsednika vlade Mariana Rajoya. Prvi se trdo še naprej postavlja na stran unitarno urejene Španije, v kateri ni prostora niti za toliko avtonomije Katalonije, kolikor je uživajo Baski. Kot je znano, so si jo ti izborili s terorizmom (!). Drugega inspirirajo avtokratski voditelji (Caudillos) iz španske zgodovine, zadnji med njimi je bil Franco, ki je Španiji s trdo roko vladal vse od leta 1939 do smrti leta 1975. Rajoy v tem pogledu vsekakor ne ustreza definiciji odgovornega politika, za katero je po mnenju sociologa Maxa Webra potrebno uravnoteženje prepričanje z odgovornostjo.
Represivni konstitucionalizem
Absurd je, da v krvavih (terorističnih) bojih Baskov za samostojnost in/ali avtonomijo njihovega vodstva niso strpali v zapore, medtem ko se bo v njih znašla celotna katalonska vlada, ki se je zavzemala za nenasilno in demokratično reševanje problemov med Barcelono in Madridom. Edini odgovor, ki ga zadnji ponuja, je destruktivni in kontraproduktivni – represivni konstitucionalizem. Rajoya namesto državniške vloge zanima izključno utrditev njegove oblasti, se pravi zmaga njegove nacionalistične Ljudske stranke na splošnih volitvah leta 2020, s katero praktično že nastopa s politično platformo odpravljanja katalonske avtonomije.
Že danes je zato mogoče za napovedane volitve prihodnji mesec v Kataloniji izraziti dvom o njihovi demokratičnosti in poštenosti, če bodo Rajoyevi politični nasprotniki (tako rekoč vsa katalonska vlada) pod pretvezo zagotavljanja »vladavine prava« in s kriminalizacijo nasprotnih političnih stališč ostali v zaporih. Mediji na drugi strani, ki naj bi dopuščali odprto in demokratično razpravo, pa lahko končajo v državnih rokah, če bodo dopustili razpravljanje o prepovedani temi – neodvisnosti.
Ali se bo evropska politika vendarle prebudila ali pa znova ne bo slišala, tako kot pred slabimi osmimi desetletji, da ni zvonilo le Španiji, temveč (tudi) njej?
Ddr. Rudi Rizman,
prof. sociologije na Univerzi v Ljubljani in Bologni
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
