Konec gradbenih dovoljenj

Živimo v državi, v kateri se državna politika nekako ne more sprijazniti s tem, da tudi državni politik hodi po občinskih cestah, se tušira iz občinskega vodovoda in se z njegovimi odpadki ukvarja predvsem občina. Občina je žal tista, ki pokasira vse mogoče odpadke državnega politika, od biorazgradljivih do tistih, ki se zataknejo v grlu, čeprav nimajo fizične oblike. Ne nazadnje, ko je gorel Kemis, so najprej prišli občinski gasilci, prebivalci občine imajo težave, župan pa je tako ali tako prvi strelovod v državi. Šele potem pride tako imenovana država in se vsemu skupaj bolj ali manj le čudi, čeprav je prav ta država izdala vsa dovoljenja in še do pred kratkim trdila, da morebitni vplivi in nevarnosti segajo le do dvoriščne ograje. Škoda le, da odpadki in izpusti za to ne vedo, in škoda, ker država nima niti enega politika, ki bi si upal priti na kraj požara takrat, ko gori, in ne takrat, ko je čas za fotografiranje ter puhle obljube.

Koristi bodo imeli mnogi, le mali človek ne

Pregovorno naj bi se na napakah tudi kaj naučili. Pa žal ni tako, celo nasprotno, tik pred sprejetjem je nov gradbeni zakon, po katerem občine ne bodo več mogle sodelovati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, investitorjem ne bo več treba plačati komunalnega prispevka pred začetkom gradnje in vse, kar stoji več kot dvajset let, bo nenadoma postalo legalno in bo imelo dovoljenje. Seveda bo državna politika predlog legalizacije vseh črnih in neskladnih gradenj pospremila s solzavimi zgodbami o malem človeku, ki si je pred več desetletji podstrešje družinske hiše preuredil v stanovanje in si tam ustvaril dom, edino, kar mu je manjkalo vse do danes, pa je bilo gradbeno dovoljenje, ki ga zaradi birokratskih ovir ni mogel pridobiti. Ob tem se nam lahko marsikdaj upravičeno utrne solza, vendar je ta politično solzava zgodba namenjena le temu, da s solznimi očmi ne vidimo resničnih razlogov in posledic legalizacije črnih gradenj.

Mali človek s skromnim stanovanjem v družinski hiši nima dostopa do politike, ki odloča o zakonih. Imata pa dostop do nje kapital in politična moč. Verjetno ni treba naštevati zelo vplivnih posameznikov, ki so si v zadnjih desetletjih zgradili takšne in drugačne hiše na eminentnih lokacijah ali pa kar cele tovarne. Prišla je televizija, prišli so inšpektorji, napisana je bila cela vrsta odločb, hišo pa so porušili le tistemu malemu človeku, ki je danes navidezni vzrok, da je treba vse črne gradnje legalizirati.

Tisti mali človek hiše nima več, zato je tudi legalizirati ne more, jo pa bodo lahko zaradi njegove žrtve legalizirali tisti, katerih zgodbe ne izvabijo ravno solz iz oči, razen če to niso solze besa in obupa nad enakopravnostjo v tej državi. Ti bodo nenadoma imeli legalne hiše, legalne industrijske objekte, legalne deponije in tako naprej. Ja, nekateri bodo imeli od tega veliko koristi, mali človek pravzaprav ne. Mali človek lahko le pričakuje, da bo tudi za to potezo države moral sčasoma primakniti kakšen evro več v državni proračun, da bo država lahko plačala odškodnine za neumnost, ki jo namerava storiti.

Občine so v preteklih letih porabile na stotine tisočev evrov za prostorsko načrtovanje in gradnjo komunalne infrastrukture. Tisti, ki so hoteli graditi tako, kot zapovedujejo predpisi, so morali sprejeti prenekateri kompromis med svojimi željami in zahtevami raznih uradnih organov, saj je bil to pogoj, da so dobili gradbeno dovoljenje. Na drugi strani so tisti, ki so se na vse skupaj požvižgali in so mirno zgradili, kar so hoteli in kjer koli so hoteli.

V naši občini imamo nekaj črnih gradenj, ki se jih ne dotakne noben inšpektor, se pa občani kdaj pa kdaj, čeprav so že vsega hudega vajeni, oglasijo pri meni in potožijo, da bi bilo vseeno treba nekaj narediti, ker je črna gradnja moteča, ker ustvarja emisije, ker se črnograditelj do sosedov obnaša tako, kot da je vse njegovo, in tako naprej. Kot župan lahko poslušam, narediti pa ne morem nič. Le vsak dan se mi zdi bolj neumno, da zagovarjam državo in upam, da se stvari obrnejo na bolje, ker zgodovina pač uči, da je anarhija še slabša kot slaba država.

Posledice legalizacije črnih gradenj

Snovalci navidezno všečne legalizacije črnih gradenj verjetno niso niti za hip pomislili na sosede, ki jim morda takšna črna gradnja zastira ne le sonce, pač pa jim vsak dan greni življenje. Morda že dvajset let čakajo, da bo sosed zaprl nočni lokal, ki ga je zgradil brez dovoljenj v nekdanjem gospodarskem poslopju. Jutri bo postal legalen. Morda jim že dvajset let zapirajo pot do doma stranke delavnice, ki nima nobenih dovoljenj. Tudi ta bo jutri postala legalna. Enako bo postala nenadoma legalna velika enodružinska hiša, ki se je med gradnjo na skrivnosten način prelevila v deset garsonjer, katerih prebivalci danes nimajo zagotovljenih niti parkirnih mest. Morda bo postala legalna tudi vsaka deponija takšnih in drugačnih odpadkov. Tudi deponija je namreč objekt.

Snovalci niso pomislili niti na bodoče kupce tako legaliziranih objektov. Bodo ti že naslednji dan tožili državo, ker so na primer kupili legalizirano hišo, o kateri se bo čez leto ali dve izkazalo, da leži na poplavnem ali plazovitem območju ali pa da ni potrebno varna?

Oblastveni akt legalizacije s čudnim imenom »dovoljenje za objekte daljšega obstoja« bo nekako potrjeval njihovo pričakovanje, da je vse v redu, čeprav kriteriji za legalizacijo v resnici niso niti varnost objekta niti skladnost z zahtevami varstva okolja, prostora in kulturne dediščine. Za legalizacijo je potrebno le troje: da objekt stoji več kot 20 let, da je tisti, ki zahteva legalizacijo, lastnik objekta in da je plačan komunalni prispevek. Komunalnega prispevka večinoma niti ne bo treba plačati, vsaj za tiste objekte ne, ki so na črno zgrajeni na kmetijskih zemljiščih. Drug zakon namreč pravi, da se komunalni prispevek odmeri glede na komunalno opremljenost enote urejanja prostora, te pa so lahko določene le na stavbnem zemljišču. Za delavnico, ki je bila v naši občini na primer samovoljno zgrajena na kmetijskem zemljišču, bo torej legalizacija brezplačna.

Hlapčevanje države tistim, ki imajo vpliv in denar

Ker so kultura, okolje in narava vedno zadnji, na katere pomislimo, jih tudi mi omenimo nazadnje. V Sloveniji imamo eno strožjih ureditev in tisti, ki poskuša graditi legalno, marsikdaj ugotovi, da ne sme graditi. Cena arheoloških izkopavanj se lahko hitro povzpne na nekaj sto tisoč evrov, upoštevanje konservatorskega načrta gradnjo podraži za nekajkrat. Protipoplavni ukrepi so marsikdaj dražji kot objekt, ki se postavlja. Nekritična legalizacija je zato posmeh ne le pravni državi, pač pa tudi vsem, ki so predpise upoštevali, in vsem, ki jim je mar, kaj bomo pustili svojim zanamcem. Občutek, da smo jim pustili kup problemov, ker so hoteli zakriti dejstvo, da gradbena inšpekcija že nekaj desetletij ne deluje, je slab občutek. Še slabšega pa daje hlapčevski odnos naše države do vsakega, ki ima malce več vpliva in denarja. Legalizacija je nekakšno prilizovanje posameznikom na škodo vseh drugih. Če je tako, si priznajmo in ukinimo gradbena dovoljenja. Naj vsak zida, kar hoče in kjerkoli hoče.

Še dobro, da nas bo na koncu kaznovala Evropska unija predvsem zaradi kršitev evropskih direktiv s področja varstva okolja. Verjetno bomo vsi presenečeni, kot smo vsako zimo, ko zapade sneg.

Mag. Janez Tekavc,

župan, odvetnik     

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.