Tiskane izdaje
Ekipa »strokovcev« z resornega ministrstva je bila popolna, predstavnikov drugih ministrstev, ki posegajo v našo dejavnost (ministrstvo za zdravje; ministrstvo za finance; za gospodarstvo; za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti) pa ni bilo. V programskem delu je začel predstavnik evropske komisije João Onofre, ki nas je podučil o bodočih spremembah vinske zakonodaje. Večina referentov se je potrudila predstaviti najpomembnejše vsebine, zato v tem smislu ni razloga za pretirano kritiko.
Zbornik ima kar 447 strani, ki zajamejo večino ključnih sektorskih področij od trsničarstva, vinogradništva, vinarstva, zakonodaje do trženja. V družabnem večernem delu nam je bogata vinska karta s kar petinosemdesetimi vini dopovedala, da je stereotipna predstava, da Posavje premore le lažja pitna vina, že zdavnaj presežena. Če bi napisano naslikal in postavil na štafelaj, bi bila podoba prej ko ne idilična. Navkljub že drugi zaporedni tragični pomladanski pozebi je bilo splošno vzdušje vendarle bolj spodbudno kot 2012. leta na četrtem kongresu v Novi gorici. Opazi se menjava generacij. Že samo to dejstvo vzbuja pozornost.
Ampak nekaj nam je kljub vsemu umanjkalo
Po dolgih letih pretirano proizvodnih gledanj se nam je končno uspelo dogovoriti za pravo paradigmo kongresa: »Usmeritve za večjo konkurenčnost.«
Seveda se razume, da je konkurenčnost na domačem in tujem trgu osnovni pogoj, da sektor normalno deluje. Ne glede na vse maksime programskih obdobij evropske kmetijske politike je slovensko vino ves čas ohranjalo visoko lojalnost domačih pivcev, ker je stalno kakovostno raslo in se slogovno prilagajalo mednarodni modi in trendom, kar oboje kreirajo vinarski kolosi. Da je prodaja prosseca prehitela šampanjec, se ni zgodilo naključno. Tako je v zadnjih desetih letih primerno visoka kakovost vina postala le »vstopnica za predstavo«, saj se o njej skoraj več ne govori, uspešno prodajo pa zagotavlja predvsem ustrezen slog – to se nanaša na čistost vonjev in visoke taktilne zaznave, kar vključuje polnost vina.
A vse te lastnosti je treba zagotoviti vsako leto, saj kupci pretiranih nihanj ne sprejmejo. Ker so nekateri naši tržno usmerjeni vinarji vse to zmogli ponuditi, so lahko vzdrževali relativno stabilno domačo prodajo in izvoz, ga celo malo povečevali in predvsem postopno dvigali povprečno izvozno ceno. Z izvozom pa se bomo lahko hvalili šele takrat, ko bomo dosegli povprečno izvozno ceno, podobno Avstriji – okoli tri evre za liter –, in količinsko presegli dvajset milijonov litrov, kar bi predstavljalo okoli četrtino vina, pridelanega na leto.
Izvoz je vedno manj stvar prestiža, kot se ga rado tolmači v domačih medijih, saj postaja nuja, kajti plitkost domačega trga in visoki proizvodni stroški zaradi težavnih pridelovalnih razmer (strmine in terase) znižujejo sektorsko konkurenčnost. Da naj bi izvažali viške (kadar jih imamo), je le zastarela teza kvazipoznavalcev, ki v svojem življenju niso prodali litra vina.
Zato velja spomniti, da se bodo domači vinarji morali specializirati in ne bo več tako, kot je zdaj: skoraj vsi imajo vse, od mirnega vina do penine, od buteljk do litrskih steklenic, naj bo za gostinstvo ali trgovino. O vinarskem uspehu imamo izkrivljeno sliko, kar je značilno za države, kjer se namesto tržne ekonomije uporabljajo romantične interpretacije: da se mora trta za visoko kakovost »matrati« ali pa da mora biti pridelek en grozd na trto. Enačimo ga s pojavljanjem v mednarodnih revijah, z mednarodnimi nagradami, s hvalo, ki je ni moč preveriti, ker strateško obdelanih in javnih podatkov preprosto nimamo.
Premalo številk,
»Slovensko kmetijstvo pa ni pripravljeno imeti normalnih evidenčnih sistemov, ki bi spremljali vse ekonomske, okoljske in tudi socialne tokove …, ker nimamo obveznega knjigovodstva za kmete,« pravi prof. dr. Emil Erjavec (Delo, SP, 16. avgusta 2016). In tako je tudi v vinogradništvu in vinarstvu, čeprav že od leta 2008 naprej v EU po standardni klasifikaciji dejavnosti velja, da je pridelava grozdja osnovna kmetijska dejavnost, proizvodnja vina pa ne, in zato sodi med dopolnilne dejavnosti, kar zahteva vodenje evidenc, a se to pri nas kljub temu ne zgodi!
IFIC, d. o. o., je lani analiziral vinski sektor in ocenil, da je okoli 27 milijonov litrov vina (v vrednosti 46 milijonov evrov) zunaj vseh državnih evidenc, kar naj bi bilo 31 odstotkov od vsega proizvedenega vina na leto. V poročilu je zapisano, da so ponudniki vina neenakopravno obravnavani, »ker je onemogočeno zagotavljati ustrezno makro- in mikroekonomsko ter fiskalno sledljivost in merljivost uspešnosti vinogradništva in proizvodnje vina, ker niso na voljo dejanski in celoviti podatki, ker med ponudniki vina ne gre za 'davčno-finančno' neravnovesje, temveč za privilegiran 'administrativno davčni' in 'poslovno evidenčni' status«. Za posvet Trte in vina leta 2010 je dr. Aleš Kuhar ugotovil, da je bilo med letoma 2000 in 2008 le »slaba polovica vina v evidentiranem odkupu«, kar je nevzdržno razmerje.
Proti neevidentiranemu trgu nismo samo zato, ker gre za nelojalno konkurenco in sivo ekonomijo. Dosti huje je, da takšno stanje zamegli realne probleme panoge, stroka izgubi osredotočenost na prave cilje, ponudniki vina niso v enakopravni tekmi na trgu, zato sektor izgublja zdrave tržne temelje in se ne razvije v resno gospodarsko dejavnost.
Posledice so znane
Če ugotovitve postavimo v kontekst zadnjih petindvajsetih let, se izkaže, da smo izgubili šest velikih kleti (kar je tretjina) s skupaj okoli 17 milijoni litri letne prodaje, ki se je verjetno delno izgubila in razpršila med ostalimi vinarji. Tisti, ki izključno živijo od grozdja in vina, v času konjukture ne čutijo toliko pritiska z »neevidentiranega« dela, ko pa se cene obrnejo navzdol, obstaja nevarnost, da propadejo prav ti, ki zaposlujejo in plačujejo davke ter dajatve.
V registru pridelovalcev je vseh vinogradnikov okoli 30.000, tistih, ki imajo več kot pet hektarov (kar omogoča preživetje družini), pa 460. Registriranih polnilnic, ki vino stekleničijo, je 2300.
A če pogledamo na dobro založeno trgovsko polico, bomo našteli le kakšnih 200 blagovnih znamk, kar pove, da se velik del vinske ekonomije dogaja drugje, a tudi ne v gostinstvu. To so plastične kantice z vinom, ki se nekontrolirano selijo po Sloveniji. Ob padcu nekaterih večjih kleti pa je nastala močna pozitivna zasebna iniciativa, podprta s ukrepi kmetijske politike, zato so družinske kmetije zelo napredovale. Dobili smo nekaj močnih vinogradniško-vinarskih družinskih posestev in med njimi peščico izrazitih vinskih zvezd, ki jim uspe prepričati domače in tudi najbolj zahtevne tuje kupce. A da spet ne bo nesporazuma! Večino sektorskega prispevka k nacionalni ekonomiji še vedno zagotavljajo podjetja in zadruge, prav tako 95 odstotkov vsega slovenskega izvoza, ki ga opravi pet velikih kleti – med njimi največ Puklavec Family Estate in Vinska klet Goriška brda, z. o. o.
Kako še bolj podpreti profesionalizacijo vinarjev in hkrati ohraniti tudi tiste vinogradnike, ki prodajajo grozdje večjim odkupovalcem po primerni ceni, je prava naloga za agroekonomiste. Kako naj sektorska politika sprejme prave odločitve, če ni strateških analiz? Treba jih bo zbosti. Do naslednjega kongresa je samo še pet let.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
