Tiskane izdaje
Kdor laže, ta krade, nas uči stari slovenski pregovor. Le-ta ima potrditev v novem nepremičninskem davku (ND).
Dragi sodržavljani, davkoplačevalci, ali se še spomnite, kako so nam pred leti med sprejemanjem zakona o evidentiranju nepremičnin in zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin oblastniki lagali, da teh dveh zakonov ne sprejemajo zaradi uvedbe novega ND, ampak zgolj v evidenčne namene. Zaradi tega verjetno strokovna in zainteresirana javnost tema zakonoma med sprejemanjem sploh ni namenila potrebne skrbnosti. Zdaj pa so prav na podlagi teh dveh zakonov zbrane geodetske podatkovne evidence z vsemi napakami in geodetsko nerealne, prenapihnjene, dobesedno izmišljene poskusne vrednosti nepremičnin osnova in leglo vsega nepremičninsko davčnega zla.
Precenjene vrednosti
Lagali so nam tudi, da bo novi ND odmerjen od 80 odstotkov vrednosti neto bivalnih površin, ne pa od sto odstotkov vrednosti bruto bivalnih površin kot zdaj.
Najdebelejša laž pa je oblastno zatrjevanje, da novi ND ne bo predvsem večji od dosedanjih treh nepremičninskih davkov. To seveda ni res. Že samo zaradi precenjenih vrednosti nepremičnin kot sporne, nerealne davčne osnove in previsokih davčnih stopenj, predvsem pa še zaradi možnosti večkratnega povečevanja predpisanih davčnih stopenj za posamezne vrste nepremičnin, in to kar po prosti presoji »ad hoc« za trikrat na državni ravni in za 50 odstotkov na občinski ravni, bo novi ND drastično večji in kot tak oderuški. Posebno še za stanovanjske površine, ki jih uporabljajo lastniki sami. Nazorne številke zelo velikega povečanja smo si lahko prebrali v izčrpnih člankih novinarjev Katarine Fidermuc, Damjana Virška in Božene Križnik, objavljenih 25. sepetmbra na 1. in 3. strani Dela.
Vladna laž je tudi trditev, da bo novi ND pravičnejši in enak za vse lastnike, da ga bodo plačevali vsi lastniki v vseh občinah, in ne tako kot do zdaj, ko nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v nekaterih občinah niso plačevali. Pa se vprašajmo, kje sta tukaj pravičnost in enakost, če bo na tako majhnem slovenskem teritoriju s pretiranim številom občin, v vsaki od 212 občin in celo znotraj iste občine, ali pa za enaka standardna stanovanja znotraj iste stanovanjske hiše, novi ND drugačen. Kaže, da bo davek (novi ND) za nekatere izlobirane vplivne in premožne institucije, skupine ali subjekte velikih lastnikov tudi ugodnejši, zanemarljiv ali pa ga celo sploh ne bo.
Da bo mera oblastne nenasitnosti polna, so si oblastniki zamislili še možnost uveljavitve občinskega solastniškega deleža na nepremičninah, če njihovi osiromašeni lastniki, ki jih je v državi največ, ne bodo zmogli plačevati novega oderuškega ND. Temu se po domače reče kraja, strokovno pa razlastitev, nacionalizacija po sistemu »umiranja na obroke«. Že ta ukrep sam poleg že oderuškega davka pomeni hudo sistemsko kolektivno kršenje človekove pravice davkoplačevalcev, do prepovedi čezmernega posega v njihovo premoženje, zaščitenega s protokolom št. 1. tč. 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Te očitno ta država sploh ne spoštuje. A bi jo morala, da se ne bo spet znašla v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu, kjer že tako nima preveč dobrega slovesa.
Kraja naših domov
Vstajniki oblastnikom očitajo, da so nam ukradli državo. Vse kaže, da so se nam z novim ND namenili pokrasti še dom, tj. domovino. Zdaj ko je država tako rekoč dovolila pokrasti skoraj že vso družbeno lastnino, ki smo jo tako ali tako ustvarili v tej državi živeči prebivalci, je oblastnike premamila le še preostala večinoma skromna, mala zasebna lastnina, pretežno s poštenim lastnim delom in odpovedovanjem, tudi več rodov težko pridobljenih domov. In to je podlost brez primere. Davkoplačevalci smo se znašli v absurdni situaciji. Medtem ko že 22 let za grehe nacionalizacije neke druge države, ne da bi nas kdo vprašal za soglasje, nosimo breme plačevanja, tudi zelo visokih odškodnin, po zakonu o denacionalizaciji (ZDen), bomo sočasno sami postali žrtve nacionalizacije lastne države. In ko nam država pod pretvezo varčevanja nedopustno posega v številne socialne in materialne pravice, pridobljene z zakoni ali celo pravnomočnimi odločbami, to je v vse mogoče eksistenčne pore, ostaja ZDen za varčevalne posege nedotakljiv, čeprav ta s svojim izvajanjem že veliko let finančno močno obremenjuje proračun in nas davkoplačevalce. Nihče se ne vpraša, zakaj samo ZDen ne najdemo med preštevilnimi zakoni, vključenimi v kontroverzni mega zakona o uravnoteženju javnih financ. In kolikšno obremenitev na leto v evrih odškodnine po ZDen še vedno pomenijo za proračun. Nadalje se tudi nihče ne vpraša, zakaj se kljub prazni državni blagajni in zapovedanemu varčevanju vedno najde dovolj denarja samo za milijonske odškodnine, celo nerazpoznavnim dedičem dedičev pokojnih denacionalizacijskih upravičencev, ki z njimi sploh niso v sorodstvenem razmerju, ni pa ga za plačilo poštenih odškodnin žrtvam kršenja človekovih pravic, ki jih je zavestno zagrešila samostojna Slovenija. In te žrtve žal niso samo izbrisani, da se razumemo. Kje je tu enakost pred zakonom?
Pošteni in vestni davkoplačevalci se zavedamo, da so davki nujno zlo, da jih država mora pobirati, če hoče delovati, in da jih pobira od tistih, ki kaj imajo. Vendar morajo biti davki realni, sorazmerni in znosni, predvsem še v kriznih časih. Zaradi njih država ne sme ogroziti preživetja svojih državljanov. Oblast očitno pozablja, da so v preteklosti oderuške davke uvajali tujci, tj. fevdalna zemljiška gospoda, okupatorji in zavojevalci, da bi s tem avtohtono prebivalstvo spravili na kolena. Posledice uvedbe teh davkov pa so bili, kot je znano, krvavi upori, revolucije. Takih zavržnih metod si Slovenija, če je res demokratična država, ne sme dovoliti.
Davkoplačevalci verjamemo vladi, da je državni proračun prazen, po našem mnenju zaradi nesposobnih vlad, vendar naj tudi vlada in predvsem odločujoči poslanci verjamejo nam, da so prav po njihovi zaslugi prazni tudi že naši davkoplačevalski žepi in proračuni.
***
Joža Aljančič, univerzitetna diplomirana pravnica
