Kralj Bibi

Netanjahu ni najslabši možni voditelj. Nihče nikoli ni. Za vsakim slabim voditeljem lahko pride še slabši.

Objavljeno
15. december 2015 10.06
ISRAEL-PALESTINIANS/
Uri Avneri
Uri Avneri

Benjamin Netanjahu je naš dosmrtni premier. Vsaj tako se zdi in vsaj tako misli tudi sam. O tem ni samo prepričan, ampak se temu ustrezno tudi vede. Za to je naredil dve nujno potrebni stvari: prvič, odstranil je vse morebitne tekmece, in drugič, obdal se je z nesposobnimi sodelavci in sodelavkami, med katerimi ni nobenega primernega naslednika. Že samo če pomislimo na to, da bi kdor koli iz te druščine nekoč lahko postal premier, se samo zgrozimo. Torej bo ostal z nami vse do svoje smrti (vsaj do takrat). Čas je, da se sprijaznimo s to možnostjo.

Netanjahu ni najslabši možni voditelj. Nihče nikoli ni. Za vsakim slabim voditeljem lahko pride še slabši. (Razen morda za Adolfom Hitlerjem.) Oglejmo si torej najprej dobre strani njegove vladavine. Nekaj jih je kljub vsemu bilo.

Številka 1: Netanjahu ni nor. Po svetu je več norih voditeljev in tudi mi imamo kar nekaj norcev tako v vladi kot zunaj nje. Toda Netanjahu ni eden od njih.

Številka 2: Netanjahu ni neodgovoren. Med zadnjo vojno v Gazi, ko so različni politiki in drugi demagogi zahtevali od njega, naj stori več neodgovornih stvari, denimo ponovno zavzame območje Gaze, jih je zavrnil in upošteval nasvet vojske. (V Izraelu vojska za zdaj prezira nesmiselne pustolovščine. Najvišji vojaški častniki so praviloma precej manj lahkomiselni kakor politiki.) Vprašali bi se seveda lahko, zakaj smo se sploh zapletli v tovrstne težave. Netanjahu pravzaprav ustreza neki stari definiciji: bister človek je nekdo, ki ve, kako se rešiti iz slabega položaja, v katerem se moder človek sploh ne bi znašel.

Številka 3: Je učinkovit govorec. To seveda ni nujno potreben pogoj. David Ben Gurion je bil slab, Levi Eškol pa zanič govorec. Oba sta bila prava Demostena v primerjavi z Goldo Meir, katere besedni zaklad v hebrejščini in angleščini je vseboval približno sto slabo naglašenih besed. To je bilo dovolj, da je prepričala katero koli občinstvo.

Netanjahu je dober govorec v nasprotnem smislu. Dobro govori hebrejsko z baritonskim glasom, tudi kretnje rok so primerne. Pravzaprav se večkrat zdi, kakor da je več ur preživel pred ogledalom in tako izpopolnil svoj nastop. Kljub temu prepriča samo tiste, ki bi radi bili prepričani. Skrbnim poslušalcem se njegov nastop zdi preveč naučen in preveč popoln. Tudi njegovi lasje so preveč urejeni s preveč popolnim belomodrim odtenkom. (Pred kratkim se je izvedelo, da njegov osebni frizer, ki prejema državno plačo, zasluži več kakor vladni ministri. Čisto upravičeno.) Kadar Netanjahu spregovori svetu kot predstavnik Izraela, je njegov nastop primeren. Ne izjemen, verjetno tudi ne zelo prepričljiv, vendar nikoli sramoten.

Mnogi v Izraelu in zunaj njega so prepričani, da je Netanjahu popoln cinik; človek brez pravih prepričanj, njegov edini cilj pa je za vedno ostati na oblasti. Mislim, da to ni res. Cinik brez prepričanj bi bil precej manj nevaren. Toda Netanjahu ni cinik. Odraščal je v senci svojega očeta Ben Ziona, zagrenjenega družinskega tirana, ki je bil prepričan, da ni bil deležen ustreznega spoštovanja svojih akademskih kolegov in ustanov zaradi svojih političnih prepričanj. Zato se je začasno izselil v ZDA, kjer je Benjamin odraščal kot tipičen Američan. Njegov oče je bil prepričan skrajni desničar. Vodja sionistične desnice, izjemni Vladimir (Ze'ev) Jabotinsky, je bil zanj preveč zmeren. Ben Zion se je specializiral za zgodovino španske inkvizicije in o njej veliko napisal, vendar mu njegovi kolegi niso izkazovali spoštovanja, ki si ga je − po njegovem mnenju − zaslužil. Postajal je čedalje bolj zagrenjen.

Benjamin je oboževal svojega očeta in ga imela za genialnega, on pa je občudoval svojega starejšega sina Yonija, vojaškega častnika, ki je umrl med znamenito operacijo v Entebbi. O Bibiju oče ni imel najboljšega mnenja. Nekoč je javno izjavil, da bi Benjamin lahko postal razmeroma dober zunanji minister, ne pa tudi premier. V Izraelu zunanje ministrstvo nekoliko prezirajo. Pravi moški si namreč prizadeva postati obrambni minister.

Zaradi vsega tega si je mladi Benjamin močno želel pokazati svojemu mrtvemu očetu, da lahko postane izjemen premier. To je pomagalo tudi ustvariti ideološko podlago vseh njegovih misli in dejanj: neomajno prepričanje, da morajo Judje zavzeti »ves Erec Izrael« − vso deželo med Sredozemskim morjem in reko Jordan. Vsaka beseda, ki jo je Netanjahu kadar koli izrekel in nasprotuje temu temeljnemu prepričanju, je očitna laž. Toda tako kakor bi morali govoriti stari Rimljani: »Sladko in častno je lagati za svojo domovino.«

Znotraj teh okvirov je Netanjahu res cinik. Oklepa se oblasti in ne kaže, da se ji namerava kadar koli odpovedati. Poleg tega je popoln politik. Nič ne kaže, da spoštuje kogar koli od ljudi, ki jih je imenoval za svoje ministre. Zdi se, kakor da je užival, ko jim je dodeljeval delovna mesta, ki so videti najmanj primerna zanje. Kulturna ministrica Miri Regev, vulgarna, primitivna in nič kaj kulturna političarka, je popoln primer takšne odločitve, toda tudi njeni kolegi niso dosti primernejši za svoje položaje. Nihče od njih ne more ogroziti Netanjahujevega položaja. V primerjavi z njimi je izjemna osebnost.

V drugih strankah vladne koalicije in zunaj nje stanje ni dosti boljše. Nekateri so nekoliko obetali (vsaj po raziskavah javnega mnenja), vendar le za nekaj časa. Moše Kalon, sedanji finančni minister, je prijeten človek, vendar je premajhna osebnost za državnega vodjo. To velja tudi za Jairja Lapida, nekdanjega finančnega ministra, ki je zdaj v opoziciji in trdno verjame, da ga je usoda izbrala za Netanjahujevega naslednika. Težava je, da zelo malo ljudi razmišlja tako kot on.

Precej bolj skrb vzbujajoče je, da laburistična stranka (zdaj »sionistični tabor«) nima na voljo nobenega človeka, ki bi se vsaj na daleč lahko približal veličini Netanjahujeve voditeljske osebnosti. Vodja stranke Jicak Hercog je žalostno razočaral. Skoraj noben strankarski veljak noče niti omenjati izjemno pomembnega vprašanja za državo: zasedbe. Skoraj nikoli ne izgovorijo nevarne besede iz treh črk: MIR. Precej bolj priporočljivo je govoriti o »politični ureditvi«, »dokončni rešitvi« ipd. Bla, bla, bla.

Netanjahujevo glavno načelo vladanja izvira iz časov starega Rima (kakor se spodobi za zgodovinarjevega sina): Divide et Impera. Je popoln razpihovalec sovraštva. Judje proti Arabcem, orientalski Judje proti Aškenazijem, verni proti nevernim. (Sam ni veren, vendar so verni ljudje vseh barv njegovi najmočnejši zavezniki.)

Sovraštvo hodi z roko v roki s strahom. Staro judovsko pravilo pravi, da ves svet poskuša uničiti Jude (»vendar nas bo Bog odrešil iz njihovih rok«, kakor vsak Jud glasno izgovori na predvečer pashe.) Zdaj to drži bolj kakor kdaj prej. Iranci bi nas radi uničili. Arabci bi nas radi izbrisali z obličja zemlje. Levičarji so še hujši: so namreč izdajalci. Bibi je edini, ki nas lahko reši pred vsemi. Morda mu nekoliko pomaga samo še Bog.

Toda prava nevarnost, ki grozi zaradi Netanjahujeve vladavine, se skriva v tem, da Netanjahu nima nikakršnega odgovora na najpomembnejšo izraelsko težavo − vprašanje, povezano z obstojem države: 130-letno vojno s Palestinci in prek njih z vsem arabskim, morda celo muslimanskim svetom. Omejuje ga očetova ideologija, zato ne more niti začeti razmišljati o tem, da bi se odpovedal koščku naše svete domovine. (Tako kakor številni Izraelci ne verjame v Boga, verjame pa, da nam je Bog obljubil to deželo. Pravzaprav je bil Bog še velikodušnejši in nam je obljubil vso zemljo med Nilom in Evfratom.) Morda bi bile sprejemljive nepovezane palestinske enklave, podobne bantustanom, dokler jih še ne moremo vseh pregnati. Toda nič več kakor to.

Takšno razmišljanje izničuje vsakršna prizadevanja za mir. Zagotavlja apartheidovsko državo ali dvonacionalno državo v stanju nenehne državljanske vojne. Netanjahu se tega zelo dobro zaveda in nima nikakršnih iluzij. Zato je izrekel logično izjavo: »Večno bomo živeli z mečem v rokah.« Dobra hebrejščina, strašansko slabo državništvo. Pod njegovo vladavino Izrael neustavljivo drsi navzdol zanesljivi katastrofi naproti. Kolikor dlje bo vladal, toliko večja je nevarnost, da se bo to res zgodilo.

Konec koncev je Netanjahu človek brez intelektualne globine, politični manipulator brez pravih rešitev; človek z impresivnim videzom, vendar s prazno notranjostjo. Je izjemno spreten, kadar si je treba izmisliti težave, s katerimi je mogoče preusmeriti pozornost stran od usodnih vprašanj. Ves Izrael je več mesecev razpravljal o »načrtu o zemeljskem plinu« − o tem, kako razdeliti dobiček od zalog zemeljskega plina, odkritega v morju blizu izraelske obale. Netanjahu odločno zagovarja »načrt«, s katerim bi se bogastvo stekalo v žepe maloštevilnih tajkunov, povezanih s Sheldonom Adelsonom, njegovim zaščitnikom (nekateri pravijo, da tudi njegovim lastnikom).

Medtem sta lahko »kralj Bibi« in njegova zelo nepriljubljena kraljeva zakonska družica, kraljica Sarah'le, izjemno zadovoljna. Na obzorju ni nikogar, ki bi ogrožal njuno neomejeno vladanje (»mandatno obdobje« se ne zdi primeren izraz). Razmišljata o tem, da bi zgradila kraljevo (oprostite, premiersko) palačo namesto dosedanje precej siromašno opremljene rezidence v središču Jeruzalema. Vse okoli njiju je samo politična puščava.

Saj bi molil k Bogu, naj nas odreši. Toda žal ne verjamem vanj.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.