Tiskane izdaje
Da bo tisti četrtek stavka in bodo metroji zdesetkani, sem izvedela že dva tedna prej. Le da tega takrat še nisem povezala z datumom – z osmim marcem.
Iz gluhe vasi se peljem proti Valencii, vagon je poln – ne samo zato, ker je stavka in jih je malo, ampak tudi zato, ker so falles: tritedenski festivalski praznik z ognjemeti in zabavami, ki poleg domačinov privlači tudi čedalje več turistov. Zdaj že vem, za kakšno stavko gre: za feministično. Po španskih mestih so protesti, na katerih zahtevamo enake možnosti, pravice in plače, kot jih imajo moški. Stavka tudi španska kraljica Letizia, ki se nasploh rada predstavlja kot feministka in se vam danes ob številnih drugih – menda tudi stavkajočih – medijskih zvezdah smehlja z naslovnic revij.
Gneča na metroju me utesnjuje. Utesnjuje me vse, kar zadnje dni slišim ali berem v zvezi z osmim marcem. Utesnjuje me vprašanje: kako sploh stavkajo kralji? Utesnjuje me spoznanje, da nas je iz vseh mogočih feminizmov zalil tisti, ki mu nekateri pravijo buržoazni.
Da se razumemo: bila bi sila slabe volje, če bi izvedela, da moji prevajalski kolegi kar tako, na lepe moške oči, za prevedeno ali napisano avtorsko polo pobašejo večji honorar kot me, ženske. Strinjam se, da moramo biti plačani za delo in ne po spolu. A bojim se, da buržoazni feminizem pozablja, da plačno delo še nikogar ni osvobodilo. Ženskam je prineslo več avtonomije, a le v odnosu do moških, nikakor pa ne do sistema/kapitala. Prav nasprotno. Ženske delamo le še več, postale smo, tako kot moški, plačni sužnji (veliko nas je honorarnih sužnjev, kar je le bizarna podvrsta plačnega suženjstva).
O plačnem suženjstvu so prvi spregovorili tisti, ki so se otresli tradicionalnega suženjstva, nad katerim se zdaj bržkone vsi zgražamo. A gospodar je za svoje sužnje skrbel, saj je bil od njih odvisen in jih ni mogel kar tako menjati. Dandanes nas, plačne sužnje, delodajalci lahko menjajo hitreje kot mobilne telefone. Ko so ljudje iz tradicionalnega suženjstva zdrsnili v plačno, so protestirali. Svojega življenja si namreč niso tako zamišljali, želeli so biti svobodni ljudje: obdelovati svojo zemljo, kar bi jim omogočalo samopreskrbo, in prodajati lastne izdelke (ne pa sebe). A to ogorčenje je kmalu potihnilo, in danes se sploh ne zavedamo več dobro, kaj v resnici smo. To pa vedo institucije, še zlasti tiste, ki skrbijo za »enake možnosti« in »vključevanje«. Ne bi se čudila, če bomo ženske kmalu plačane celo bolje od moških: statistike menda pravijo, da smo boljše potrošnice od njih. Kapital ne stavka: dobro ve, kje so njegove priložnosti.
Buržoazni feminizem zagotavljanje in zaščito enakih pravic išče pri državi in institucijah, všeč so mu kvote. Zavzema se za to, da bi ženske zasedale tudi vodilna mesta: v podjetjih, korporacijah, politiki, celo vojski. S čimer pa samo feminizira obstoječi sistem, ki temelji na hierarhiji in uveljavljanju moči. Od institucij, ki so zatiralski subjekti, ne moremo pričakovati osvoboditve in enakosti. Si res želimo enakih možnosti tudi v vojski? Bi ženske rade sodelovale pri nadzoru nad surovinami sveta, torej pri zatiranju in/ali ubijanju ljudi, ki imajo to nesrečo, da so se pač tam rodili?
Skratka, če ženske rečemo, da želimo imeti »enake možnosti in pravice« kot moški, v resnici trdimo, da želimo biti izkoriščane enako, kot so izkoriščani oni.
Osmomarčevski transparenti zahtevajo tudi pravico žensk do odločanja o lastnem telesu. Spet, da ne bo nesporazuma: strinjam se, da o »svojem« telesu odločam jaz in ne država ali katerakoli druga institucija, pika. A reprodukcija, o kateri govorijo transparenti, je le kaplja v morje nadzora nad telesom, nikakor ne samo ženskim. Sistem si naše telo prilasti še pred rojstvom in ga nadzoruje do smrti, fizično najmočneje prek farmacije in prehranske verige.
Telo kot takšno je precej zapletena zadeva. Težko rečem, da je ono moje na enak način, kot so moji čevlji, ki jih obujem. Telesa si nisem spletla po lastnem okusu, telo mi je bilo dano: takšno, kakršno je. Kdo mi ga je dal, od kod je prišlo, je vsekakor zanimivo vprašanje, na katero pa nimamo gotovega odgovora. Telo je izvorno nekakšen preplet narave/biologije in skrivnosti, se pravi dveh stvari, ki ju današnja zavest – tudi buržoaznofeministična – tako zelo ne mara. In raje absolutizira kulturo. V tem kaotičnem času, ko po eni strani prevladuje politika identitet in svobodnega samoopredeljevanja, ki vzbuja občutek nekakšne lahkosti bivanja, a ki v resnici še nikogar ni osvobodila. Po drugi strani pa nas silijo v to, da svoje telo v celoti prepuščamo specialistom in institucijam, razmišljanje in odločanje o tem, kaj je dobro za »moje« telo, ni več moja pravica, temveč dolžnost. Kar pa sploh ni več tako luštno, saj je povezano z veliko odgovornostjo.
V mestu je gneča kot na metroju. Bliža se druga ura in z njo mascletà, ognjemet s petardami na Plaçi de l’Ajuntament. Domačine prepoznate tako, da se jim ob bobnenju in tresenju tal utrinjajo solze. Da bi se izognila najhujši gneči, skrenem z ustaljene poti v neznano, proti malemu morju ulic in uličic, od katerih le redke, pa še te po ovinkih, vodijo do želenega cilja. Edina misel prevladujočega feminizma, pod katero se podpišem z obema rokama, je prav to: da bo naša pot še dolga. Ker bo na njej mnogo stranpoti. Napačnih prepoznanj sovražnikov, iluzornih osvoboditev, odvečnih petard in ognjemetov. Pa seveda kraljevskih stavk in glamurnih pokroviteljev.
***
Urša Zabukovec, dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, živi v Španiji.
