Tiskane izdaje
Medijska obravnava »vse stranskih« nepravilnosti pri porabi davkoplačevalskih sredstev, preseganje zakonitih pooblastil in druga »škandalozna« ravnanja na slovenskih veleposlaništvih v tujini te dni polnijo časopisne stolpce in poročanje televizijskih postaj. Ustvarja se javni vtis, da je razkrito obsežno leglo kraje in kriminala. Ali je res tako?
Po koncu svojega zadnjega veleposlaniškega mandata sem podpisani v predlogu posebnega pravilnika osmislil v svetu znan diplomatski nadzor ministrstva nad delom, takrat še vedno mlade, slovenske zunanje diplomatske službe. Po pripravi ustreznega pravilnika sem bil imenovan za prvega diplomatskega nadzornika. Do upokojitve sem opravil štiri preglede, o njih sestavil poročila in ministru predlagal potrebne ukrepe. Najodmevnejši je bil pregled poslovanja v Madridu.
Na podlagi svojih izkušenj dela v diplomaciji (tako jugoslovanski kot slovenski) in zasnove ter začetkov diplomatskega nadzora na zunanjem ministrstvu, si dovoljujem oceno, da so sedanji medijski zapisi in ocene TV-komentatorjev v zvezi z napakami na slovenskem ministrstvu pretirane, neupravičene in škodljive tako za osebni ugled naših vrhunskih diplomatov, za ugled in kredibilnost obravnavanih veleposlaništev, ministrstva za zunanje zadeve in slovenske diplomacije v celoti.
Škodovanje ugledu
Pri vsakem delu se dogajajo tudi napake. Če se ponavljajo, njihove posledice pa povečujejo, minister odredi, poleg rednih, tudi izreden diplomatski nadzor nad delom določenega predstavništva. Poročila nadzora so obsežni zapisi. V njih se oceni celotno delovanje predstavništva. Finančno poslovanje je le del te strokovne ocene, ki mora biti vedno povezana in ovrednotena v zvezi z vsebino in dosežki veleposlaništva. Žal je povezanost porabe denarja z uspehi predstavništva v celoti do zdaj v vseh zapisih izostala.
Vsi predpisi o finančnem poslovanju (splošni in notranji) so strokovno zahtevni. Strokovnjake za to področje ima ministrstvo le v matični hiši. V naših diplomatskih predstavništvih to delo kot dodatno nalogo opravljajo diplomati, ki so za te naloge pred odhodom v tujino pridobili nekaj napotkov. Zaradi omejenosti denarja ministrstvo ne more sistemizirati računovodij v večini naših predstavništev. Tudi to je razlog za pogostnost napak pri knjiženju posameznih izdatkov, izostanek opozoril veleposlaniku, da ne uporablja pravilno službene plačilne kartice, da so sredstva za določen namen presežena itd. Vsa takšna ravnanja so zato predmet opozoril in ukrepov ministrstva, če to ni dovolj pa tudi izrednega diplomatskega nadzora. Ta se, glede na težo ugotovljenih kršitev, konča z ostrejšimi predlogi za ukrepanje. Iz poročil je razvidno, da gre največkrat za ukrep povrnitve neupravičene porabe denarja (iz osebnega dohodka odgovorne osebe). Ta ukrep se izreka v vseh primerih porabe, ki krši splošne ali notranje predpise o finančnem poslovanju diplomatskega predstavništva in ne zgolj v redkih primerih osebne zlorabe službene plačilne kartice. V teh ukrepih lahko razberemo v naši družbeni praksi močno pogrešano materialno odgovornost pooblaščenih oseb za neupravičeno porabo proračunskega denarja. Na ministrstvu za zunanje zadeve ponavljanju takšnih kršitev sledi suspenz, razrešitev odgovorne osebe ali celo prijava suma storitve kaznivega dejanja. Kolikor mi je znano, trenutno vodi ministrstvo tri takšne postopke, ki so posledica njegovih prijav v daljšem časovnem obdobju.
Glede na opisane razmere in postopke na ministrstvu za zunanje zadeve ocenjujem, da je v tej ustanovi nadzor nad porabo davkoplačevalskega denarja izpeljan strogo in zato ustrezno. Ugotovljene napake na področju finančnega poslovanja se do pred kratkim niso javno objavljale in razpihovale. Takšne objave škodujejo ugledu diplomatskega poklica in blatijo kredibilnost naših diplomatskih predstavništev v svetu. Iz svoje prakse vem, da so se na vseh evropskih veleposlaništvih, zaradi podobnih razmer in napak, bali prihoda diplomatskega nadzornika. Toda o njegovih razkritjih, kolikor je meni znano, ni bila objavljena javna vest, čeprav so pravice javnosti do objave enako ali podobno urejene. Ukrepi teh nadzorov so bili interni, skriti pred mednarodno javnostjo, pri tem pa nič manj dosledni in ostri. Zaradi zaščite mednarodnega ugleda bi bila takšna praksa koristna tudi pri nas.
Naj še dodam, da bi poseben inšpekcijski nadzor (ne le proračunsko okviren), ki bi enako kot na zunanjem ministrstvu pregledal vsak izdatek in račun tudi na drugih ministrstvih, zavodih in agencijah ter podjetjih v državni lasti, bil vsaj enako, če ne še bolj koristen. Razkritja, kako v teh ustanovah nekateri vodilni posamezniki uporabljajo službene kreditne kartice in svoja pooblastila pri podpisovanju različnih pogodb itd. bi bila za red v naši družbi in prihranke v državnem proračunu veliko bolj pomembna, za javne medije zanimiva, za davkoplačevalce pa novo razkritje skrb vzbujajočega stanja. S tem pa nikakor nočem zmanjševati potrebe po doslednosti pri preseganju ugotovljenih napak v naših diplomatskih predstavništvih in pri nekaterih veleposlanikih. Uspehi njihovega delovanja so različni, toda v povprečju ustrezni, ponekod pa odlični. Zadnja afera meče slabo luč na vse nosilce tega zahtevnega dela, ki ga vse bolj omejujejo finančni rezi in drugi pogoji dela, ki ga opravljajo predano in odgovorno. Svojo diplomacijo pogosto neutemeljeno krivimo za stanja v mednarodnih odnosih in položaj naše države, ki ga ni povzročila ne slaba slovenska zunanja politika in ne slabo delo naših diplomatov, temveč ponavljajoča in nenehna neverodostojnost sosednje države. To se dogaja tudi ob sedanji aferi v zvezi z arbitražo. Trdno verjamem, da je in bo sleherno slovensko diplomatsko predstavništvo vložilo vsestranski napor, da državo gostiteljico prepriča v edinost nadaljevanja arbitražne presoje o slovensko hrvaški meji in o mednarodni obveznosti poteka presoje po načelih sklenjenega sporazuma.
Škodljivo natolcevanje
Naj končam z oceno, da sedanji medijski valj, ki vse od neustreznih sklepov hrvaške države glede delovanja arbitražnega sodišča in poskusov enostranskega izstopa iz obvezujoče mednarodne pogodbe – Sporazuma o arbitražni presoji poteka meje med državama – poskuša, na slovenski strani, kot krivca potrditi v osebi aktualnega slovenskega zunanjega ministra. Nekateri mu pripisujejo odgovornost za izbor in poznejši odstop drugega arbitra, čeprav z njegovim imenovanjem in kasnejšim odstopom ni v nikakršni povezavi. Tudi neustrezna telefonska komunikacija med agentko in prvim slovenskim arbitrom naj bi bila odgovornost ministra, ne pa zgolj zgodba obeh akterjev in Sove, ki v primerjavi s tovrstno zaščito povezave na hrvaški strani ni zaščitila očitanih pogovorov. Dosedanja, največkrat neupravičena in neutemeljena kritika ministra Erjavca obeta vročo politično jesen. »Pirangate« je vsestransko obdelan. Vse močnejši je vtis, da je potrebna nova vsebina za kritiko zunanjega ministrstva in ministra, ki da neustrezno in slabo vodi svoje ministrstvo. Pri tem nič ne pomagajo javni nastopi in obrazložitve generalnega sekretarja Vidoviča, pa tudi včerajšnja posebna novinarska konferenca ministra ne bo zaobrnila in zaustavila namenov sedanje kampanje. Najprej so bile dobrodošle informacije o »kaznivem dejanju« (potrditi ga bo moralo sodišče!) prilaščanja proračunskih sredstev na veleposlaništvu v Parizu, potem pa uspešnost v zahtevi po razkritju vseh poročil notranjega diplomatskega nadzora na naših diplomatskih predstavništvih v tujini. V njih so navedene vse napake posameznikov (vključno z odpravljenimi, ki se ponovno obsojajo!) in jih sedanja kampanja poskuša predstaviti kot notranji razkroj slovenske diplomacije ter novi dokaz za neuspešnost vodenja tega ministrstva. Spet se opisujejo primeri napačnih ravnanj vse od nastanka in 25-letnega razvoja slovenske diplomacije. Ponavljajo se primeri vinjenosti na delovnem mestu, že več kot stotič neupravičeni nakupi inventarja v Madridu. Zanika se sporna neupravičenost obračuna potnih stroškov uspešnega veleposlanika na Dunaju, njegovemu imenovanju v Zagreb pa pripisuje politično kadrovanje in nepotizem. Vse to ni utemeljena in prava resnica, temveč škodljivo natolcevanje.
Na našem zunanjem ministrstvu so bili že v preteklosti vzpostavljeni mehanizmi, ki tekoče razkrivajo slabosti pri delu in poslovanju. V sistem nadzora so vgrajeni tudi obvezni pristopi in ukrepi za njihovo tekoče odpravljanje. Če javni mediji ne bi razpolagali z več kot deset tisoč stranmi poročil diplomatskega nadzora za zadnjih nekaj let, bi izostala tudi sedanja, žal pogosto nestrokovna ter na ocene nekaterih užaloščenih diplomatov oprta analiza in ocena njihove vsebine. Prav ta poročila so tudi dokaz, kako odgovorno se na ministrstvu za zunanje zadeve lotevajo vprašanj, ki zadevajo zakonito in gospodarno porabo proračunskih sredstev. Da bi le povsod bilo tako!
Peter Toš, veleposlanik v pokoju
