Tiskane izdaje
V zunanji politiki Republike Slovenije je več ciljev ter prednostnih področij. Mednje sodijo tako dobri sosedski odnosi kot skrb za razvoj slovenskih narodnih skupnosti. V razpravi ob predlogu sprememb ustave avstrijske Koroške se je – spet – pokazalo, da se ta dva cilja ne izključujeta, ampak celo dopolnjujeta. V razpravi ne moti različnost pogledov s te ali one strani meje, moteče pa je, ko se namenoma prezrejo – kot, na primer, v nedavnem prispevku zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani dr. Ivana Kristana – dejstva, uveljavljeni parlamentarni postopki in v preteklosti izoblikovana strokovna izhodišča.
O čem se sme razpravljati
Poslanska skupina Nove Slovenije – krščanskih demokratov je 15. februarja 2017 na podlagi poslovnika državnega zbora vložila zahtevo za sklic nujne seje Odbora za zunanjo politiko (OZP) in Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu (komisija) s točko dnevnega reda Problematika ukinitve slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Skupna seja OZP in komisije je bila 23. februarja 2017. Sklicatelji seje smo predlagali sprejetje treh sklepov, ki pa na seji niso dobili podpore. Koalicijske poslanske skupine (SMC, Desus, SD) so predlagale dva sklepa, ki sta bila na koncu tudi sprejeta. O sklepih so se z glasovanjem opredelili vsi člani obeh delovnih teles, predsednika pa pri odločanju nimata večje vloge kot posamezen poslanec ali poslanka.
Predsedujoči delovnega telesa ima – v skladu s poslovnikom – na predlog predlagatelja zahteve nujne seje pravico na posamezno sejo vabiti predstavnike institucij, strokovne javnosti ali zainteresirane javnosti, ki lahko predstavijo svoja mnenja in stališča. Na skupno sejo OZP in komisije ni bil vabljen niti slovenski veleposlanik na Dunaju dr. Andrej Rahten niti avstrijska veleposlanica v Ljubljani mag. Sigrid Berka. Prvi se seje ni udeležil, avstrijska veleposlanica pa je na sejo prišla samoiniciativno, saj je bila seja – kot je to običajno za delo DZ in njegovih delovnih teles – odprta za javnost.
Naloga predsedujočega na seji delovnega telesa je, da številne razpravljavce opozarja, da se v razpravah osredotočijo na vsebino, ki je določena z dnevnim redom seje. Iz magnetograma seje, ki je dostopen na spletnem portalu DZ, je razvidno, da sem kolegicam in kolegom na začetku skupne seje OZP in komisije dejal: »Ne bom dovolil nobene razprave v zvezi s postopkom notifikacije nasledstva avstrijske državne pogodbe oziroma uradno: državne pogodbe o ponovni vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije. To danes ni tema. Seveda velja načelo »pacta sunt servanda«, to pa najbrž vsakdo lahko razume in tudi vsakdo lahko reče, da je treba zadeve uskladiti v Republiki Avstriji skladno z avstrijsko državno pogodbo. Ni pa danes, torej, notifikacija nasledstva, tema.«
Iz magnetograma skupne seje je jasno razvidno, da sem dopustil široko razpravo o spoštovanju avstrijske državne pogodbe (ADP), predvsem njenega 7. člena, ki je za našo narodno skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ključen. V razpravi so sodelovali tudi vabljeni številni predstavniki avtohtone slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Vendar postopek notifikacije ADP ni bil na dnevnem redu skupne seje!
Vsi poslanci odbora odločajo, ne le predsedujoči
Znano pa je, da je 22. februarja 2017 poslanska skupina Združene levice vložila Predlog priporočila Vladi Republike Slovenije o notifikaciji o nasledstvu Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije. OZP bo ta predlog obravnaval skladno s terminskim načrtom dela DZ. In takrat bo, pričakujem, potekala poglobljena razprava o notifikaciji nasledstva ADP, kar sem na skupni seji povedal tudi poslanki ZL Violeti Tomić, ki je to dejstvo v razpravi upoštevala.
Obtožbe, da »oviram notifikacijo ADP«, ki nikoli do zdaj sploh ni bila na dnevnem redu katere od sej OZP, zato odločno zavračam. Z dr. Kristanom sva leta 2015 (ob 95. obletnici koroškega plebiscita in 60. obletnici podpisa ADP) imela v državnem zboru daljši pogovor, v katerem sem mu podrobno razložil, da DZ ne more obravnavati njegovega dokumenta o notifikaciji nasledstva ADP, ker mora spoštovati poslovnik. Ta v 169. členu določa postopek za ratifikacijo mednarodne pogodbe in v drugem odstavku je nedvoumno navedeno, da je vlada zgolj pristojni predlagatelj tovrstnega akta.
Prav tako zavračam namigovanje, da sem že v času nastajanja Deklaracije o zunanji politiki Slovenije začel pripravljati »posebno formalno podlago za preprečitev notifikacije ADP«. Deklaracijo je res obravnaval Odbor za zunanjo politiko (in ne Odbor za mednarodne odnose), pri čemer je Odbor pod mojim vodenjem dosledno upošteval poslovnik. Ta v 129. členu določa, da so kvalificirani predlagatelji amandmajev poslanci, poslanska skupina, zainteresirano delovno telo in vlada, kadar ni predlagateljica; torej med njimi ni predsednika delovnega telesa. Poslovnik tudi določa, da vsi člani matičnega delovnega telo obravnavajo amandmaje in se do njih tudi opredelijo, ne zgolj predsedujoči. To tudi ne bi bilo demokratično, saj velja načelo »primus inter pares«, zato imajo odgovornost pri glasovanju in pri odločanju o ustreznosti amandmajev vsi poslanci, ne zgolj (ali celo samo) predsednik odbora.
Kaj je bilo v resnici izrečeno
Pred poletnimi počitnicami v državnem zboru že tradicionalno poteka tudi Vseslovensko srečanje (lansko je bilo že XVI. po vrsti), ki se ga ne udeležujejo zgolj zdomci (torej rojaki in rojakinje, pri katerih so bili za odhod iz matične domovine v ospredju predvsem ekonomski razlogi), kot napačno uporablja termin dr. Kristan. Med številnimi udeleženci se nam vsako leto pridružijo tudi cenjeni rojaki in rojakinje z avstrijske Koroške in Štajerske, torej pripadniki avtohtone slovenske narodne skupnosti, ki ima dokazano večstoletno zgodovinsko prisotnost na sedanjem avstrijskem ozemlju in je kot taka tudi določena v 2. členu Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Na Vseslovenskem srečanju sem do zdaj sodeloval že večkrat. Lani sem zbranim povedal: »Če dovolite, spoštovanemu gospodu Kristanu, ki me je imenoval, ustavnemu pravniku, bi rad povedal, da je Odbor za zunanjo politiko omenjeno tematiko (opomba: šlo je za notifikacijo ADP) obravnaval skupaj s komisijo, ki jo vodi spoštovani kolega Ivan Hršak. Obravnavali smo gradivo vlade. Gradivo je imelo oznako zaupno, to pomeni, da je zaupne narave. Tako da, gospod Kristan, kolegice in kolegi, državni zbor je, kar se tiče te tematike, naredil vse. Vlada pa je po naši zakonodaji edina tista, ki v državni zbor prinese zakon o ratifikaciji mednarodne pogodbe. O zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb, tako piše v naši ustavi, tudi ni dopustno razpisati referenduma.«
V času samostojne in neodvisne Republike Slovenije (kako je bilo v prejšnjem režimu, na tem mestu ne bom ugibal) funkcija predsedniku OZP nikakor ne omogoča, da bi lahko – kot ena oseba – v zakonodajnem postopku preprečeval sprejetje česarkoli.
V gimnaziji so me naučili, da državni udar (ali puč) pomeni hitro, nasilno, protiustavno in protizakonito spremembo (prevzem) oblasti v državi. Zato se s svojim dolgoletnim poslanskim delom v tej definiciji ne prepoznam. Kdorkoli (pisec ali uredništvo) mi je pripisal nič manj kot državni udar, naj še enkrat razmisli o tem, kako je izbiral besede s takšno, celo ustavno težo. Kot poslanec državnega zbora vem, v kako zapletenem trenutku živimo in kakšno težo imajo danes besede. Zato lahko sklenem, da se zavedam pomena in posledic izrečenih ali celo zapisanih besed. Zase lahko zagotovim, da sem vedno gospodar svoje izrečene besede in se zavedam, da je moja zapisana beseda moj gospodar za moje nadaljnje delovanje.
Jožef Horvat
predsednik odbora Državnega zbora za zunanjo politiko
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
