Tiskane izdaje
»Jaz nočem udobja!« Če med mladimi obstajajo sodobni uporniki, potem bi morale biti besede Aldousa Huxleyja njihovo geslo. Udobje izhaja iz zadovoljstva, to pa zagotavlja stalnost, ki je pogoj za delovanje sistema. Toda danes ni moderno biti upornik, niti med mladimi ne. Danes je moderno biti zadovoljen.
Uspeh je merilo vsega
V času, ko se toliko govori o tem, kako biti srečen, kako se učiti, kako ljubiti, kako jesti, kako živeti in predvsem uspeti, se zdi, da ničesar več ne znamo narediti, ne da bi nam neki »strokovnjak« svetoval how to. Izdaja se na kupe knjig, organizirajo se dih jemajoča predavanja in najrazličnejši tečaji, ki naj bi sleherniku pomagali, da »uspe«. Ker je uspeh danes edino merilo in merilo vsega. Zlasti mladim se nenehno vceplja prepričanje, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo »zagrabili priložnosti«, če nam že ob prvem poskusu ne bo uspel veliki met. Ker je danes možnost izbire tako velika, časa, ki nam ga odmerja družba, pa tako malo, tovrsten pritisk povzroča površnost.
Kot je zapisal že »uporni človek« Albert Camus, nekakšen James Dean eksistencializma, je upor – čeprav na prvi pogled negativen, celo destruktiven – v svojem bistvu nekaj pozitivnega, ker povzroči, da človek v sebi odkrije tisto, kar je treba braniti. Upor se nedvomno poraja iz nezadovoljstva in zdi se, da je ravno nezadovoljnost tisti spiritus movens, ki priganja znanstvenika k raziskovanju neobljudenih prostranstev, ki navdihuje slikarja, da se z barvami zoperstavi zevajoči belini platna, ki nas nekako sili, da sežemo višje, da gremo dlje, tudi če nikoli ne pridemo do konca. Ravno zato – v svoji distopiji nadaljuje Huxley – sta umetnost in znanost nezdružljivi s srečo. »Vesoljna sreča je tista, ki skrbi za to, da se kolesa neprestano vrtijo.«
Ko se je legendarni arhitekt Frank Lloyd Wright leta 1957 pritožil, da je »sodobni izobraževalni sistem teptanje črede«, si najverjetneje ni predstavljal, da bodo njegove besede še več kot pol stoletja za tem zvenele tako sveže. Čeprav je v zadnjih letih ena najbolj priljubljenih besed v svetu poučevanja interdisciplinarnost, je izobraževani sistem v gimnazijah zelo razdrobljen. Očitno si nihče ne upa zares poseči v ta tako kompleksen sistem, ki je ne nazadnje podrejen zahtevam mature.
Zatiranje ustvarjalnosti
Dandanes na gimnaziji ni nemogoče imeti samih petic, na vsaki šoli nas je zagotovo vsaj nekaj takih dijakov. Vendar to nikakor ne pove, da taki dijaki v isti meri obvladamo prav vsa ta področja, ker tudi ocene še zdaleč niso objektivni pokazatelj znanja. Preverja se predvsem delavnost in izpolnjevanje bolj ali manj smiselnih nalog, pri čemer ni prostora za lastno izražanje ali pa ga je zelo malo. Dijaki se kot »samostojne in kritične osebnosti«, kakršne naj bi bili, še vedno najbolj varno počutijo takrat, ko so navodila dovolj podrobna, da pojasnijo čisto vse in ni nikomur treba preveč razmišljati; dovolj je zgolj »izpolniti ukaz« in biti za to nagrajen z oceno, ki je žal samo še cilj in nič več sredstvo, kar pomeni, da se naloga, ko je enkrat ocenjena, zaključi. Ad acta. Nikogar več ne zanima, če in kako bi lahko izboljšal rezultate, napisal še izvirnejši esej, še bolje argumentiral neki filozofski problem itd. Žal tudi profesorji zaradi zahtev učnega načrta za tak način dela preprosto nimajo časa.
Orwellovska enakopravnost
Šolski sistem je zasnovan tako, da od dijakov nenehno zahteva odgovore, toda če je cilj gimnazije ustvariti bodoče intelektualce, bi nas morala učinkoviteje naučiti, kako si sploh postavljati vprašanja. Že Sokrat, ki je bil znan po tem, da je sebi in drugim nenehno zastavljal vprašanja, je trdil, da je življenje brez nenehnega preiskovanja, spraševanja in iskanja človeka nevredno. Morda bi bil čas, da se odkrito vprašamo naslednje: ne samo, zakaj je vpis na gimnazije tako velik, ampak tudi, zakaj je sploh razpisanih toliko mest? Zakaj je toliko enoletnih predmetov? Zakaj sploh je toliko predmetov še v tretjem in četrtem letniku? Menim, da je odgovor več kot očiten. Žal velik del sistema temelji na tem, da se vzdržuje določeno število delovnih mest. Posledično se v gimnazijske programe vpisuje vse več takih, ki za izbrani program resnici na ljubo niso sposobni ali pa so preprosto premalo motivirani. Mnogi gimnazijci si poskušajo tak problem olajšati s pedagoško pogodbo. Porast posebnih pedagoških pogodb in odločb v gimnazijah je odkrito rečeno sramotna. Seveda so šole v mnogih primerih nemočne, ker so starši do svojih (pogosto že polnoletnih!) otrok preveč zaščitniški.
Tako si že kot mlad človek, poln upanja, postavljen pred Orwellovo geslo: »Vse živali so enakopravne, toda nekatere živali so enakopravnejše od drugih.«
Problem je seveda veliko širši in ne zadeva zgolj gimnazij.
Mnoge poklicne šole so povsem izgubile vrednost, ker se večina dobrih učencev vpiše v gimnazije. Študirat gre občutno prevelik del generacije. Univerze tako vsako leto podelijo diplome množici nezaposljivih kadrov in mnogi študiji so danes razvrednoteni. S tem, da nudi študijske programe za več kot polovico generacije, ki tako podaljšuje in podaljšuje izobraževanje, država nemara samo odlaga problem brezposelnosti mladih. Včasih je bilo jasno – če boš priden v šoli, boš dobil zaposlitev, lahko se boš osamosvojil, lahko boš zaživel svoje življenje. Ni to ravno tisto, kar si vsak mlad človek najbolj želi? Brezposelnost pa za nas pomeni nezmožnost biti neodvisen.
Depresija
Na žalost je med mladimi velik strah pred prihodnostjo in zelo malo upanja. Če se prihodnost pojavi kot grožnja – kot pravi italijanski filozof Umberto Galimberti –, je edina rešitev za mlade, da se vdajajo samo sedanjosti. Vendar to ni tisti blagodejni carpe diem. Prej tesnobna ujetost v brezizhodno sedanjost. Neverjetno je, koliko mladih, zlasti srednješolcev, ima težave z depresijo. Tisti, ki so bili rojeni v nekih drugih časih, pravijo, da je za to krivo pomehkuženje današnje mladine. Toda dejstvo je, da imamo mladi fizično moč, posedujemo lepo in močno telo, obenem pa smo generacija brez prihodnosti. Mnogi zelo sposobni jo zato iščejo v tujini, o kateri pa sanjajo že praktično vsi. Toda če nas res preplavi epidemija bega možganov, kaj nam ostane? Slovenija, naša kokoška – kot kura brez glave?
Beseda izobrazba v sebi skriva besedo obraz. Nemara to pomeni, da si v času izobraževanja ustvarjamo »obraz«, oblikujemo svojo identiteto, gradimo svoj jaz. Če se nam prihodnost ne zdi dovolj svetla, smo ravno mi mladi tisti, ki opazimo pomanjkljivosti in ki lahko nekaj spremenimo. Pokažimo torej svoj obraz. Ne samo nezadovoljnost – kritičnost je tista sila, ki nas spodbuja k spremembam, ki nas dela bolj občutljive za svet okoli nas, bolj žive; ki nas sili spremljati življenje z odprtimi očmi, ki nas uči zreti in zoreti.
Eva Malovrh,
dijakinja Prve gimnazije Maribor
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
