Tiskane izdaje
Stavek, da je vzrok begunskih tragedij naš odnos do človekovih pravic, je zagotovo večina bralcev razumela narobe. Velja prepričanje, da je treba dati večji poudarek sočutju in solidarnosti kakor pa pravnim formalizmom. Večjega odprtosti in gostoljubju kakor pa strahu pred tujci. Naša teza je ravno nasprotna: prav polaganje odgovornosti do beguncev v roke tako nezanesljivi kategoriji, kot je sočutje, je poglavitni vzrok za njihovo prekletstvo. To je dobrota, ki uničuje življenja. Sočutje, ki je brezčutno. Odprtost, ki priseljence zapira v gete.
Človekove pravice in država
Vzrok vseh težav je naša nezmožnost, da bi spravili skupaj dve ravni sobivanja: državno (partikularno) in obče človeško (univerzalno). Pojasnimo. Po eni strani živimo v državah, smo državljani, volimo politike, plačujemo davke itd., to je dejstvo. Toda po drugi strani spoštujemo tudi človekove pravice, ki presegajo državni okvir, saj pripadajo vsakomur, ne glede na državljanstvo, nacionalnost, kulturo itd. Napaka je v tem, da ti dve ravni vidimo v konfliktu. Hegel jo opiše v 209 § Filozofije pravice, kjer človekove pravice sicer pozdravi kot neprecenljiv civilizacijski dosežek, ki pa je lahko destruktiven, »če se kot npr. kozmopolitizem učvrsti na tak način, da stoji konkretnemu življenju države nasproti«.
Prav to je napaka evropskih učbenikov za državljansko vzgojo. In prav to je vzrok za strašne razmere beguncev. Takoj ko je govor o človekovih pravicah, začnemo državo pošiljati proč: manj države, več človekovih pravic. Ko ta napaka začne regulirati prakso, neizogibno ustvarja pravne nekrone: stanja popolnega odmrtja vsake regulacije. In s tem tudi zaščite pravic.
V Sloveniji je lep primer romska problematika. Vloge so vnaprej razdeljene: policija kot predstavnica države je kršiteljica človekovih pravic, manjšina pa njena žrtev. Javna skrivnost je, da se policija namenoma izogiba posredovanju v takih situacijah, saj bo njeno delo avtomatično označeno kot »nasilje«. Posledica je nastajanje tistega, kar Američani imenujejo »no go area«. To so odmrta socialna tkiva, v katerih življenje organizira izključno moč. S tem se možnosti njenih prebivalcev za integracijo v družbo približajo ničli. Je res izraz humanosti, da dopuščamo, da mladoletniki nizajo kazenske ovadbe in se z neregistriranimi avtomobili zaletavajo v policijska vozila? To je eden od rezultatov patologije našega razumevanja države in človekovih pravic.
Žrtve dobrote
Scena na makedonski meji pred dobrim tednom: policijski kordon zapre pot množici obupanih in izmučenih beguncev. Pretresljivi prizori: jok otrok, prerivanje, agonija nemočnih, poškodbe. Tipična situacija, kjer se evropski »humanist« takoj ujame v past: že na daleč v situaciji prepozna boj dobrega in zlega. Policija (to je država, partikularno, omejitev) je zlo. Begunci (to je posameznik, univerzalni prebivalec sveta, svoboda gibanja) je dobro. Početje policije je nasilje. Težnja beguncev so človekove pravice. »Rešitev« situacije, kot jo je popreproščeno videla večina, je bila, spustiti begunce naprej. Tako se je tudi zgodilo, zdi se, da so zmagale človekove pravice. Pa so res?
Je nekaj »dobrega«, da se je množica senc, v kateri so tudi bosi otroci, odvalila naprej? V popolno neznano. Sta se sočutje in dobrota pripravljena pod to podpisati? Je to humanost ali le samozadovoljna pomiritev duše? Ko bo ta množica naslednjič naletela na oviro, bodo humanisti spet malo »dobri«, obsodili nasilje policije, in tako naprej. Pomembno je le eno: razglašati, da je omejitev nekaj slabega in da je svoboda za begunce nekaj dobrega.
V resnici je upanje za begunce prav policija. Če želimo spoštovati človekove pravice, je nujno begunce zaustaviti in nemudoma namestiti v kapacitete, kjer lahko uživajo vsaj minimum dostojanstva. Kjer bodo dobili ustrezne higienske razmere, hrano in zdravniško oskrbo. Ta trenutek si urejanja razmer pri kolonah beguncev ni mogoče niti zamisliti. Urejanje prinaša omejitve, ki so obvezne, to je prisilne. To pa je ob vzklikanju »proč s policijo« in »begunci, dobrodošli« nemogoče. Ta dobrotniški fundamentalizem je podpisan pod kalvarijo tistega otroka, ki je bos hodil po železniških tirih v Makedoniji.
Razpad vseh meril
Sočutno srce je prvo prekletstvo migracij že leta, desetletja. Srečujemo se s popolnim razkrojem meril, s katerimi bi lahko migracije sploh presojali, kaj šele regulirali. Priznajmo si, ni več mogoče razlikovati med najbolj temeljnimi kategorijami. Med beguncem in ekonomskim migrantom. Med državami v vojni in državami s slabšim gospodarskim položajem. Med začasno nastanitvijo zaradi posebnega statusa osebe in priseljevanjem deficitarnih poklicev. Med otrokom, bolnikom in vojaškim obveznikom. Vse te kategorije so pomešane med seboj, povezuje jih dežnik »sočutja«, nezrelo vzdihovanje o tem, da si ljudje pač želijo boljše življenje.
Vzrok je v učbeniški napaki: naivna predstava o človeštvu kot eni srečni družini. Ta pogled ne presega ravni besedil Johna Lennona, ki si je »zamislil« (Imagine!), da ni ne meja, ne držav, ne denarja itd. Hkrati pa mu je uspelo doseči, da je uporaba kakršnih koli ocen, ki bi vsebovale razlikovanje med »mi« in »oni«, postala popoln tabu. Toda ta razlika je dejstvo: državljani imajo pravico odločati o priseljevalni politiki, o migrantih. Zato so ti lahko zakoniti ali nezakoniti. Te oznake veljajo za politično nekorektne. Nihče ni, denimo, uporabil edinega možnega izraza za množice odraslih zdravih moških, ki prihajajo iz držav, kjer ni nemirov: to so kršilci pravil, ki smo jih postavili. In za to se nam ni treba opravičevati nikomur.
Priča smo bili nasprotnemu: javni diskurz je kar tekmoval v dokazovanju, da so vsi, ki so se znašli na teritoriju EU, enaki: ne glede na razlog prihoda, na starost, ogroženost. Ne le med seboj, tudi od nas se ne razlikujejo, kajti »vsi smo ljudje«.
Spodbujanje k tveganjem smrti
Vsa pravila, brez katerih ni mogoče zagotoviti spoštovanja človekovih pravic beguncem, so se utekočinila. Vsaka regulacija položaja beguncev tukaj-in-zdaj je demonizirana kot nasilje. Vsaka sistematična regulacija pa tabuizirana kot ekstremistični in protipriseljenski populizem. Ustvarili smo razmere, ki tako migrante kot begunce neposredno spodbujajo, da vzamejo pobudo v svoje roke. In to glede reči, ki jih lahko organizira le država. Hkrati je ta vakuum poglavitni motivator nezakonite migracije. Zakaj bi nekdo vzel naše zakone resno, če jih še mi ne?
Poglejmo, kaj današnja Evropa sporoča mlademu moškemu iz subsaharske Afrike: zapravi vse svoje premoženje za nelegalno potovanje v EU, saj ko boš na obali, te čakajo napisi, da si dobrodošel. Zlezi v smrtno nevaren čoln, iz katerega te bodo pobrale reševalne ladje EU, če jim te bo le uspelo najti. Ko boš enkrat v EU, boš na poti trpel v obupnih razmerah, ti pa bodo humanitarne organizacije prihajale ponudit nekaj pomoči, zlasti pa izkazovat naklonjenost in podporo. Ni že čas, da se nehamo delati norca iz teh ljudi?
Ustvarili smo popoln pravni vakuum, ki ga pač zapolnjujejo pobuda in zmožnosti migrantov samih. Otroci in obnemogli tavajo po Evropi bolj počasi. Tisti spretnejši prej ali slej dosežejo, da se pretihotapijo v Veliko Britanijo. Ker so pač za nas vsi enaki, vsi so namreč »ljudje«. Tako je trenutno videti svoboda in odprtost Evrope, kozmopolitsko nerazlikovanje med ljudmi. Tisti, ki govorijo o demokratičnem deficitu, si lahko na tem primeru ogledajo dejansko moč javnega mnenja. Zelo redki so primeri, ko cel niz pravil popolnoma ohromi, ker je v nasprotju s prepričanjem prebivalstva. Ker večinski ali vsaj ključni del populacije sam sebi dokazuje svojo dobroto.
Nazaj za knjige
»Noben človek ni ilegalen!«, »Begunci dobrodošli!«, »Trdnjava Evropa!« Če prevedemo: policija naj se umakne tavajočim množicam, da bodo pešačile nadaljnjih 1000 kilometrov. Ko prispejo na cilj, naj se – skupaj z nezakonitimi migranti – zatečejo bodisi v socialne pore nemških in britanskih velemest bodisi naj si zgradijo barakarske favele na njihovem obrobju. Brez minimalnih higienskih razmer, brez zdravstvene oskrbe, brez kakršnega koli pravnega varstva. In kar je ključno, popolnoma brez perspektive. Bridka izkušnja t. i. druge generacije priseljencev opozarja, da je integracija izjemno kočljiva stvar. Govorimo o organiziranih migracijah, ki so imele popolno institucionalno podlago, od zagotovljenih delovnih mest do urejene nastanitve. Na podlagi tega lahko rečemo, da je možnost človeka vrednega življenja tistih, ki so bili prejšnji teden na makedonski meji, skoraj enaka ničli.
Toda do tod blagodejni občutek sočutja ne seže. Omogoči le, da si v tistem trenutku pomirimo dušo. Da deklariramo svojo zapriseženost človekovim pravicam, dobroti, gostoljubju. In da obsodimo meje, izključevanje, sovraštvo, ksenofobijo. Tudi ko zremo uničenje, ki ga povzročamo, se v njem ne prepoznamo. Nasprotno, zgroženo opisujemo stanje, ki je neposredna posledica paraliziranosti države pri urejanju razmer. In v isti sapi ogorčeno zahtevamo, naj država (!) stanje uredi (!). Ko bomo sposobni uzreti paradoks, ki ga sami izrekamo v isti sapi, tedaj lahko begunci pričakujejo boljše čase.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem
