Kriza identitete liberalnih demokracij

Izgubili smo dragocenih dvajset let, ko smo poskušali ustrezno odgovoriti na izzive globalizacije.

Objavljeno
02. julij 2012 10.09
Wolfgang H. Reinicke
Wolfgang H. Reinicke

Ponovljene grške parlamentarne volitve so samo še en simptom resne krize, v kateri so se znašle zahodne demokratične in odprte družbe prvič po šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Liberalne demokracije na Zahodu se obupano trudijo rešiti krizo identitete, ki ogroža sedanji družbeni dogovor in demokratično ureditev, a jo žal samo še poglabljajo.

Po koncu hladne vojne so se morali naši voditelji pripraviti na nove izzive, povezane z vladanjem, to pa je bilo čedalje težje predvsem zaradi hitre globalizacije, posledic gospodarske liberalizacije iz osemdesetih let in revolucionarnih novosti v informacijski tehnologiji iz devetdesetih let. Vprašanj se niso lotili dovolj učinkovito, zato so se kmalu mnogi začeli spraševati, ali bo liberalna demokracija lahko ostala dovolj privlačna za prebivalce zahodnih držav in ali bo lahko pritegnila tudi druge po vsem svetu. Zanimati so se začeli za domnevne koristi »kitajskega modela« oziroma avtoritativnega ali državnega kapitalizma.

Finančni polom, ki je leta 2008 hitro povzročil najhujšo gospodarsko recesijo v zahodnih državah po tridesetih letih prejšnjega stoletja, je še poslabšal razmere. Politiki so začeli zelo nepregledno reševati krizo, država je začela posegati v gospodarstvo, zasebne izgube pa so vplivale na vso družbo kot še nikoli dotlej. Zaradi varčevalnih ukrepov so se mnogi znašli pod pragom revščine, ekonomske razlike med ljudmi so se povečevale, številne zasebne ustanove, ki so leta 2008 pravzaprav zakrivile sedanje finančne težave, pa so si opomogle z davkoplačevalskim denarjem.

Spremenjena razmerja

Razmere so se še poslabšale, ko so finančni trgi v Grčiji in Italiji – državah, ki ju je kriza najhuje prizadela – uspešno odstavili nepopolni, vendar zakonito izvoljeni vladi. Nesrečni nekdanji grški premier Jorgos Papandreu je moral lani odstopiti, potem ko si je drznil predlagati referendum, na katerem bi volivci odločali o gospodarski prihodnosti države. (Pravzaprav je ironično, da so bile zadnje volitve de facto prav takšen referendum, kakršnega je oktobra 2011 predlagal Papandreu).

Evropska kriza (in kriza v Združenih državah Amerike) se je začela predvsem zaradi spremenjenih razmerij med gospodarsko, družbeno in politično močjo. Liberalne demokracije in odprte družbe so vedno vzdrževale natančno ravnotežje teh treh oblik moči. Vendar v zadnjih dvajsetih letih naše politične elite niso več znale ohranjati takšnega ravnotežja, saj je gospodarska moč že zdavnaj postala globalen koncept in ni bila več tako tesno povezana s politično močjo, takšne razmere pa so ponekod škodile demokratični politiki.

Nezaupljivost do države

Tudi družbeno moč, ki jo demokracija nujno potrebuje za to, da lahko velja za legitimno, so delno zanemarili. Ne velja več za tako zelo pomembno in politiki je pri svojem delu ne upoštevajo več tako kot nekoč. Ljudje zato precej manj cenijo delo najpomembnejših političnih strank in sindikatov ter še nikoli niso bili tako nezaupljivi do države. Zaradi novih medijev se identitete oblikujejo v novih družabnih omrežjih, ki pogosto presegajo državne meje in pravzaprav nimajo nič skupnega s tradicionalnimi vladajočimi ustanovami liberalne demokracije.

Današnjih elit sploh ne zanima ohranitev učinkovitega ravnotežja treh oblik moči – pravzaprav ne morejo doumeti globljega smisla obstoja družbe, ki je pomembnejši od prizadevanja za krepitev posamezne oblike moči –, zato se čedalje redkeje zmenijo za javno dobro. To pa močno vpliva na liberalno demokracijo in odprte družbe.

Ekonomska moč se nenehno spreminja (in včasih tudi nasilno izpodriva politično moč), zato politična moč slabi in se zaradi oddaljevanja od družbene podlage zdi čedalje manj legitimna, takšne razmere pa lahko izkoriščajo populisti in ekstremisti. Ti so zaradi oslabljene demokracije začeli uspešno delovati v številnih evropskih državah, obrobna gibanja pa se resno potegujejo za oblast in grozijo, da bodo odpravila dosežke več kot šestdesetih let evropskih povezovalnih procesov. V ZDA se zdi, da je tamkajšnji politični sistem paraliziran zaradi okorelega občutka brezpogojne pripadnosti strankam, zato v takšnih razmerah ni mogoče učinkovito preverjati dejavnosti politikov in zagotoviti, da bo njihovo delovanje uravnoteženo, ljudje pa so zaradi tega čedalje bolj nezadovoljni in zafrustrirani.

Nove ideje, novi mehanizmi

Znašli smo se na razpotju. Če bi radi ponovno uveljavili demokracijo in odprto družbo v dobi globalizacije, moramo vlagati v nove ideje, s katerimi bi spet med seboj uravnotežili politično, ekonomsko in družbeno moč na državni in globalni ravni. Na ravni države bi morali preskušati nove mehanizme o tem, kako sprejemati in izvajati politične ukrepe, ponovno bi morali tudi približati demokratične ustanove državljanom in jih povezati z novimi omrežji civilne družbe. Na globalni ravni bi morali politična in družbena moč spet postati tako pomembni kot ekonomska moč.

Delni in pomanjkljivi ukrepi ne bodo zadostovali; globalno institucionalno arhitekturo je treba temeljito preoblikovati. Če ne moremo vzpostaviti globalnega družbenopolitičnega okolja, ne moremo legitimno razmišljati o preskrbi z globalnimi dobrinami, kaj šele o tem, kako jih učinkovito pripeljati v neko okolje. Za takšno okolje si morajo prizadevati predvsem tisti, ki si upajo tvegati – odločne družbene in politične osebnosti, ki se pogumno odločijo, da ne bodo upoštevale tradicionalnih meja med območji in državami ter bodo pomagale soustvarjati globalno skupnost, ki smisla svojega obstoja ne bo videla samo v krepitvi moči.

Pa padcu zidu

Francoski filozof Jean-Paul Sartre je nekoč izjavil, da je berlinski zid podoben ogledalu. Vsi smo pri tem pomislili na sovjetski sistem in zato ni bilo težko spregledati lastnih pomanjkljivosti in napak. Ko se je zid sesul, so naše elite poskušale ohranjati namišljeno predstavo o tem, da bo liberalna demokracija začela svoj samoumevni in neizogibni zmagovalni pohod po vsem svetu, zdaj pa je gospodarska kriza na obeh straneh Atlantskega ocena razkrila njene pomanjkljivosti.

Izgubili smo dragocenih dvajset let, ko smo poskušali ustrezno odgovoriti na izzive globalizacije ter krizo liberalne demokracije in odprtih družb. Čas je, da začnemo odkrito razmišljati o moči in njenem pomenu v sedanjem svetu, ki se zelo hitro spreminja.

***

Project Syndicate/Institute for Human Sciences, 2012.

Wolfgang H. Reinicke je ustanovni dekan fakultete za javno politiko in mednarodne odnose na srednjeevropski univerzi v Budimpešti.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.