Tiskane izdaje
Cezarejo je pred dva tisoč leti zgradil kralj Herod in jo poimenoval po svojem rimskem gospodarju Cezarju Avgustu. Ponovno je postala pomembno mesto pod križarji, ki so jo utrdili. Prav te utrdbe so zdaj turistična atrakcija.
V življenju sem bil nekaj let obseden s križarji. Začelo se je z »vojno za neodvisnost« leta 1948, ko sem po naključju prebiral knjigo o križarjih. Ugotovil sem, da so okupirali ista območja nasproti območja Gaze, ki jih je okupiral moj bataljon. Križarji so potrebovali nekaj desetletij za osvojitev območja, ki se je takrat raztezalo do Aškelona. Danes je območje še vedno v muslimanskih rokah.
Po vojni sem prebral vse, kar je bilo možno o križarjih. Bolj ko sem bral, bolj sem bil navdušen. Do te mere, da sem naredil nekaj, kar nisem storil ne prej ne pozneje. Piscu najbolj vplivne knjige o tem obdobju, britanskemu zgodovinarju Stevenu Runcimanu, sem napisal pismo.
Na moje presenečenje sem dobil na roko napisano povratno pismo s povabilom, naj ga obiščem, ko bom kaj v Londonu. Nekaj tednov kasneje sem tudi bil v Londonu in ga poklical. Vztrajal je na tem, da naj se takoj oglasim.
Tako kot večina ljudi, ki se je borila proti Britancem v Palestini, sem bil tudi jaz anglofil. Runciman je bil tipični angleški aristokrat z vsemi značilnimi čudaškostmi, ki pritičejo temu sloju, pa tudi zelo priljuden.
Razpravljali smo ure in ure ter nadaljevali pogovor, ko sva ga z ženo pozneje obiskala v njegovi škotski trdnjavi na meji z Anglijo. Rachel, ki je bila še večja anglofilka kot jaz, se je skoraj zaljubila vanj.
Govorili smo o temi, ki sem jo dal na plano že na začetku našega prvega srečanja: »Ali ste ob pisanju svoje knjige kdaj pomislili na podobnosti med križarji in sodobnimi sionisti?«
Runciman je odgovoril: »Pravzaprav nisem razmišljal skoraj o ničemer drugem. Knjigo sem hotel podnasloviti Vodnik za sionista, kako tega ne narediti.« Po kratkem smehu pa še: »Toda moji judovski prijatelji so mi svetovali, da naj se tega vzdržim.«
Tabu tema
Res, v Izraelu je pravi tabu govoriti o križarjih. Imamo sicer nekaj strokovnjakov, vendar pa se v celoti gledano tej temi izogibamo. Ne spomnim se, da bi v šolskih letih karkoli slišal o križarjih.
Toda to sploh ni tako presenetljivo kot se sliši. Judovska zgodovina je etnocentrična, ne geografska. Začne se z našim (legendarnim) očakom Abrahamom in njegovimi pomenki z bogom ter nadaljuje do poraza v uporu Bar Kohba proti Rimljanom leta 136.
Od takrat naprej gre naša zgodovina ven iz Palestine in poplesuje po svetu ter se osredotoča na dogodke, povezane z Judi. Vse do leta 1882, ko so prvi predsionisti postavili naselbine v otomanski Palestini. V vsem vmesnem času je bila Palestina prazna in tam se ni zgodilo nič.
Vsaj tako se zdaj učijo izraelski otroci.
Pravzaprav pa je je v teh 1746 letih veliko zgodilo, več kakor v večini drugih držav. Do leta 1948 so si sledili rimsko, bizantinsko, arabsko, otomansko in britansko cesarstvo. Križarska kraljestva so bila sama po sebi pomembno poglavje.
Večina Izraelcev bi bila presenečena, da so križarji prebivali v Palestini skoraj 200 let, kar je mnogo dalj kot sionistična zgodovina do danes. Ni šlo za bežno epizodo.
Podobnost med križarji in sionisti je očitna že na prvi pogled. Obe gibanji sta pripeljali veliko število ljudi iz Evrope v Sveto deželo. (V času prvega pol stoletja svojega obstoja je sionizem pripeljal v Palestino skoraj samo evropske Jude.) Ker sta obe prišli iz zahoda, jih je imelo lokalno muslimansko prebivalstvo za zahodne osvajalce.
V času svojega obstoja tako križarji kakor tudi sionisti niso imeli enega dne miru. Neprenehna slutnja vojaške nevarnosti je oblikovala njihovo celotno zgodovino, kulturo in značaj.
Prej premirje kot mir
Križarji so imeli nekaj občasnih premirij, še posebno s Sirijo. Toda tudi mi imamo »mirovna sporazuma« z Egiptom in Jordanijo. Brez kakršnegakoli občutka za mir in prijateljstvo s temi ljudmi sta tudi naša sporazuma bolj podobna premirju kakor miru.
Tudi takrat je križarjem olajševalo življenje to, da so se Arabci neprestano prepirali med sabo. Nato pa je prišel na sceno veliki Kurd Salah-a-Din (»Saladin«), ki je združil Arabce in premagal križarje pri Hatinu, blizu Tiberiasa. Za tem so se križarji ponovno zbrali in obviseli v Palestini še naslednje štiri generacije.
Križarji in sionisti so sebe povsem zavestno videli kot »mostišče« Zahoda na sovražnem, tujem območju. Križarji so seveda prišli sem kot vojska Zahoda, da bi ponovno pridobili Tempelj na gori v Jeruzalemu. Teodor Herzl, ustanovitelj modernega sionizma, pa je v svoji knjigi Judovska država (Der Judenstaat), ki je biblija sionizma, zapisal, da bo Palestina postojanka (zahodne) kulture proti (muslimanskemu) barbarizmu.
Mimogrede, sveto mesto je še vedno predmet vsakodnevnih bojev. Samo ta teden je izraelska oblast dovolila dvema skrajno desničarskima poslancema, da sta vstopila na območje Templja na gori. Na srečo to ni povzročilo judovsko-muslimanske nemire, kakor se je dogajalo kdaj prej.
Ministrica za pravosodje (ki ji sam pravim »hudičevka pod krinko lepe ženske«) je prav tako prejšnji teden obtožila izraelsko vrhovno sodišče, da postavlja človekove pravice nad »sionistične vrednote« (karkoli to že je). Že pred tem je predstavila zakonski osnutek, po katerem bi bile »sionistične vrednote« legalno nad »demokratičnimi vrednotami« in bi bile na prvem mestu.
Podobnost in razlike
Podobnost je očitna, ko pridemo do miru.
Za križarje je bil mir nepredstavljiv. Njihov celotni podvig je temeljil na tem, da osvobodijo Jeruzalem in celotno sveto deželo (»Bog tako hoče!«) pred islamom, smrtnim sovražnikom. Mir z božjimi sovražniki je tako že vnaprej izključen.
Sionisti neprestano govore o miru. Ne mine teden, da ne bi Benjamin Netanjahu dal kakšno čustveno izjavo glede njegovih prizadevanj za mir. Toda do zdaj je postalo že povsem jasno, da ne namerava dati niti v sanjah enega centimetra zemlje zahodno od reke Jordan. Prav nekaj dni nazaj je spet javno potrdil, da ne bo »izkoreninil« niti ene judovske naselbine na Zahodnem bregu. Mednarodno pravno so vse te naselbine ilegalne.
Seveda pa so tudi velike razlike med obema zgodovinskima gibanjema, nekako tako, kakor je velika razlika med 11. in 21. stoletjem.
Si lahko kdo predstavlja viteze templarje z atomskimi bombami, Saladina s tanki in potovanje bolnišničnih bratov od Clermonta do Jafe z letalom?
Ideja o naciji
V času križarjev še ni bilo sodobne ideje o »naciji«. Vitezi so bili Francozi, Angleži ali Nemci, vendar pa predvsem kristjani. Sionizem je nastal z željo, da se Jude sveta spremeni v nacijo v modernem smislu besede.
Kdo so bili ti Judje? V Evropi 19. stoletja, ki je bila kontinent novih nacij, so bili nenavadna izjema. Zaradi tega so se jih bali in jih sovražili. Toda v resnici so bili relikt Bizantinskega cesarstva, kjer je njihova identiteta še najbolj temeljila na veri. Etnične verske skupnosti so bile avtonomne in legalno pod jurisdikcijo njihovih verskih voditeljev.
Jud iz Aleksandrije se je lahko poročil z Judinjo iz Antiohije, vendar pa ne s sosednjo kristjanko. Ženska latinske veroizpovedi v Damasku se je lahko poročila z možem iste veroizpovedi, ne pa z ortodoksnim Grkom čez cesto. Ta legalna struktura še danes obstaja v nekaterih nekdanjih bizantinskih državah. Nikoli ne bi uganili, ampak tudi v Izraelu.
Toda kljub vsem razlikam je primerjava možna in prinaša veliko mislne hrane. Še posebno če sediš na obrežju v Cezareji in je za tvojim hrbtom mogočen križarski zid, ki je samo nekaj kilometrov oddaljen od pristanišča Atlit, kjer so bili zadnji križarji dobesedno vrženi v morje, ko se je pred 726 leti vse končalo.
Če parafraziram Runcimana, upam, da se bomo naučili, da ne bomo takšni kot oni.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
